Politični spor okoli predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića po neuspelem poskusu njegove razrešitve dobiva pravno nadaljevanje. Potem ko so opozicijski poslanci med burno parlamentarno razpravo večkrat odpirali tudi vprašanje njegovih štirih preteklih pravnomočnih obsodb, je Stevanović napovedal tožbe.
V njegovi stranki Resni.ca so danes potrdili, da so zadeve že predali odvetniku in da se nanašajo na več posameznikov, njihovih imen pa za zdaj ne razkrivajo. Napoved prihaja le dober teden po tem, ko Svobodi, SD in Levici ni uspelo razrešiti Stevanovića zaradi njegovega ravnanja ob opozicijskih zahtevah za dve parlamentarni preiskavi. Za razrešitev je glasovalo 37 poslancev, proti 49.
Zakaj so Stevanovića sploh želeli razrešiti?
Jedro zgodbe niso bile Stevanovićeve stare obsodbe. Predlog za njegovo razrešitev je nastal zaradi dogajanja okoli dveh parlamentarnih preiskav, ki sta ju zahtevali opozicijski Svoboda, SD in Levica. Ena se nanaša na afero Black Cube oziroma domnevno vpletanje tujih obveščevalnih struktur v slovenski politični prostor, druga pa na sume nedovoljenega oziroma obvodnega financiranja političnih strank.
Državni zbor je dvakrat zavrnil dnevni red izrednih sej, na katerih bi morali odločati o odreditvi preiskav. Opozicijske stranke so trdile, da je bila s tem onemogočena njihova ustavno zagotovljena pravica do parlamentarne preiskave. Stevanoviću so zato očitale kršenje ustavnega reda in poslovnika državnega zbora, sodelovanje pri zlorabi parlamentarnih postopkov ter opustitev dolžnosti varovanja ustavnih pravic opozicije.
Posebej so izpostavljale tudi njegovo glasovanje. Stevanović je junija kot poslanec glasoval proti dnevnemu redu izredne seje, zaradi česar parlamentarna preiskovalna komisija takrat ni bila ustanovljena. Predlagatelji njegove razrešitve so menili, da ima kot predsednik državnega zbora posebno odgovornost za zagotavljanje pravic parlamentarne manjšine in da bi moral omogočiti ustanovitev komisije, kadar so zanjo izpolnjeni ustavni pogoji.
Stevanović odgovarja: Seji sem sklical, o dnevnem redu pa odločajo poslanci
Stevanović je očitke zavrnil. Njegov ključni argument je, da je kot predsednik državnega zbora obe zahtevani izredni seji sklical in nanju uvrstil zahtevane točke, s čimer je po njegovem mnenju svojo dolžnost izpolnil. Za to, kako nato o dnevnem redu glasuje parlamentarna večina, po njegovem ne more odgovarjati predsednik DZ.
Podobno so argumentirali njegovi zagovorniki. Poslanec SDS Danijel Krivec je med drugim poudaril, da predlog za razrešitev po njegovem ne izkazuje konkretne kršitve ustavne, zakonske ali poslovniške obveznosti predsednika DZ. Izpostavil je tudi razliko med Stevanovićevim položajem predsednika parlamenta in njegovo pravico poslanca do svobodnega glasovanja.
Prav tu je bilo jedro političnega in pravnega spora: ali lahko predsednik državnega zbora kot poslanec glasuje proti dnevnemu redu, s katerim bi bila omogočena opozicijska parlamentarna preiskava, ne da bi bilo s tem problematizirano njegovo opravljanje funkcije predsednika DZ.
Poskus razrešitve je propadel: 37 za, 49 proti
O razrešitvi so poslanci odločali 22. septembra na tajnem glasovanju. Za Stevanovićev odhod je glasovalo 37 poslancev, 49 jih je bilo proti, za uspeh predloga pa bi bilo potrebnih najmanj 46 glasov. Stevanović je zato ostal predsednik državnega zbora.
Rezultat je bil zanimiv tudi zaradi razmerja med poslanskimi skupinami. Za razrešitev so glasovali trije poslanci manj, kot jih imajo skupaj Svoboda, SD in Levica, proti pa eden več, kot jih imajo skupaj koalicijske stranke in Resni.ca. Ker je bilo glasovanje tajno, iz rezultata ni mogoče ugotoviti, kdo je glasoval drugače od napovedanih stališč poslanskih skupin.
Stevanovića so pri razpravi branili poslanci Resni.ce ter koalicijskih SDS, NSi, SLS, Fokusa in Demokratov. Ocenjevali so, da očitane kršitve niso bile dokazane in da je njegovo vodenje državnega zbora ustrezno. Opozicija je vztrajala pri nasprotnem stališču in poudarjala predvsem odgovornost predsednika DZ za zaščito pravic parlamentarne manjšine.
Zanimiv obrat: pozneje Stevanović ni glasoval tako kot njegova poslanska skupina
Celotno zgodbo dodatno zapleta dogajanje dan pred odločanjem o njegovi razrešitvi. Parlamentarna večina je 21. septembra z dnevnega reda ponovno umaknila točki o odreditvi preiskav glede Black Cube in domnevnega obvodnega financiranja političnih strank. Umik so predlagale koalicijske SDS, NSi, SLS, Fokus in Demokrati, podprli pa so ga tudi poslanci Resni.ce – z izjemo Zorana Stevanovića.
Za umik je glasovalo 45 poslancev, 38 jih je bilo proti, trije so bili vzdržani. Koalicija je argumentirala, da je treba pred odreditvijo preiskav počakati na rezultat referenduma o noveli zakona o parlamentarni preiskavi, opozicijske stranke pa so takšno ravnanje označile za nedopusten poseg v pravice opozicije.
Stevanovićevo glasovanje proti umiku kaže, da njegovega ravnanja skozi celotno zgodbo ni mogoče preprosto enačiti z ravnanjem parlamentarne večine. Hkrati pa ostaja dejstvo, da je pri enem od predhodnih ključnih glasovanj glasoval proti dnevnemu redu, kar je bilo tudi eno od izhodišč predloga za njegovo razrešitev.
Nato so v razpravo vstopile njegove pretekle obsodbe
Med razpravo o razrešitvi se politični spor ni več vrtel samo okoli parlamentarnih preiskav. Opozicijski poslanci so večkrat izpostavili tudi Stevanovićeve štiri pretekle pravnomočne obsodbe, ki so jih mediji razkrivali v zadnjih tednih. Današnja napoved pravnih postopkov se po Stevanovićevih besedah nanaša prav na govorjenje o teh »štirih zadevah«.
Pri tem je pomembno razlikovati med zgodovinskim dejstvom in današnjim pravnim položajem predsednika državnega zbora. Objavljeni podatki kažejo na pretekle pravnomočne obsodbe, vendar so bile te po poteku zakonskih rokov izbrisane iz kazenske evidence. Stevanović je zato pravno rehabilitiran in lahko pridobi potrdilo o nekaznovanosti.
Vprašanje, ali in v kakšnem kontekstu je kljub izbrisu dopustno javno govoriti o njegovih nekdanjih obsodbah, je ločeno pravno vprašanje. Stevanović opravlja eno najvišjih javnih funkcij v državi, zato je pri presoji pomemben tudi javni interes za informacije o nosilcih oblasti. Kazenski pravnik Miha Šepec je že ob predhodnem medijskem razkritju ene od obsodb poudaril pomen tega, da so takšne informacije volivcem znane pred odločanjem, kdo bo opravljal javne funkcije.
Danes potrditev: zadeve so že pri odvetniku
Po neuspešni razrešitvi je Stevanović na Facebooku objavil videoposnetek izjav poslancev, ki so med parlamentarno razpravo podpirali njegovo delo. Ob njem je zapisal, da namerava vztrajati na položaju, nato pa napovedal tudi tožbe proti tistim, ki govorijo o njegovih štirih preteklih zadevah. Morebitne prisojene zneske želi po lastnih besedah nameniti v dobrodelne namene.
Resni.ca je danes za Žurnal24 potrdila, da so zadeve že predali odvetniku. Po navedbah stranke se nanašajo na več posameznikov, pri čemer ocenjujejo, da gre za ravnanja, ki bi lahko pomenila kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Kdo so posamezniki, proti katerim nameravajo ukrepati, niso razkrili.
To je pomembna omejitev današnje zgodbe. Trenutno še ni mogoče zapisati, da je Stevanović proti konkretnim poslancem že vložil tožbe. Potrjeno je, da je gradivo pri odvetniku in da se pripravlja nadaljnje pravno ukrepanje proti več ljudem. Prav tako še ni mogoče vedeti, katere konkretne izjave bodo predmet postopkov.
O tem, ali so bile izjave protipravne, bo mogoče govoriti šele pozneje
Stevanovićeva napoved tožb sama po sebi tudi ne pomeni, da so poslanci ali drugi posamezniki, ki so govorili o njegovih preteklih obsodbah, ravnali protipravno. Če bodo postopki dejansko sproženi, bo treba presojati vsako konkretno izjavo, njen kontekst, način formulacije in vprašanje javnega interesa.
Na drugi strani tudi izbris obsodbe iz kazenske evidence ni nepomemben. Pravna rehabilitacija ima jasne pravne posledice in oseba po izbrisu velja za neobsojeno. Prav zato bo lahko morebitni spor zanimiv tudi širše: na eni strani bo pravica posameznika do časti, dobrega imena in rehabilitacije, na drugi pa svoboda političnega govora ter pravica javnosti do informacij o preteklosti človeka, ki opravlja eno najvišjih državnih funkcij.
Zato tudi Stevanovićeve napovedi, da bodo drugi zaradi svojih besed plačevali zneske, ki jih bo nato namenil v dobrodelne namene, za zdaj ni mogoče razumeti kot napoved dejanskega izida postopkov. Ali ima za posamezne zahtevke dovolj pravne podlage, bo pokazal šele nadaljnji postopek.
Razrešitev ni uspela, vprašanja pa so ostala
Današnja zgodba tako ni zgolj zgodba o Stevanovićevih tožbah. V ozadju ostaja precej večji politični spor o tem, kakšno odgovornost ima predsednik državnega zbora pri zagotavljanju pravic opozicije in kje se njegova institucionalna vloga konča ter začne njegova svoboda glasovanja kot poslanca.
Svoboda, SD in Levica menijo, da je s svojim ravnanjem sodeloval pri onemogočanju ustavno zagotovljene parlamentarne preiskave. Stevanović in njegovi zagovorniki odgovarjajo, da je zahtevani seji sklical ter da kot predsednik DZ ne more odgovarjati za odločitve parlamentarne večine. Poslanci so o njegovi politični odgovornosti glasovali in predlog za razrešitev ni dobil potrebnih 46 glasov.
Toda razkritje njegove kazenske preteklosti je temu sporu dodalo povsem novo razsežnost. Štiri pretekle pravnomočne obsodbe so dejstvo, prav tako njihov poznejši izbris iz kazenske evidence. Zdaj se odpira vprašanje, kje je meja med legitimnim javnim govorom o preteklosti visokega državnega funkcionarja in posegom v njegove osebnostne pravice.
Stevanović je glasovanje o svoji razrešitvi prestal in ostaja predsednik državnega zbora. To pa ni izbrisalo niti političnih očitkov glede parlamentarnih preiskav niti vprašanj, ki so jih odprla razkritja njegove preteklosti. Z današnjo potrditvijo Resni.ce, da so zadeve že pri odvetniku, se bo del tega spora očitno preselil še na pravno področje. Kdo bo dejansko tožen in zaradi katerih konkretnih izjav, pa za zdaj ostaja odprto.
Spletno uredništvo
