Drugod denar, subvencije za elektriko in pomoč podjetjem: Kaj ob energetski krizi dobijo drugje, česar pri nas ni?
Nova energetska kriza ne pritiska samo na Slovenijo. Z visokimi cenami goriv, elektrike, plina in ogrevanja se spopadajo po vsej Evropi, toda odgovori držav so zelo različni. Nemčija bo samo za novo davčno razbremenitev goriv namenila okoli 2,5 milijarde evrov in že pripravlja možnost omejitve cen po belgijskem oziroma luksemburškem vzoru. Francija ljudem, ki se zaradi dela veliko vozijo, neposredno izplačuje denar. Hrvaška je sprejela 260 milijonov evrov vreden paket, ki poleg elektrike, plina in ogrevanja vključuje pomoč podjetjem, javnemu prevozu, kmetom in drugim skupinam. Kaj pa Slovenija? Banka Slovenije ugotavlja, da so letošnji ukrepi pri nas predvsem znižanja različnih dajatev na goriva – torej splošna pomoč, ki ni posebej usmerjena k gospodinjstvom in podjetjem, ki pomoč najbolj potrebujejo.
Primerjava je zanimiva še zaradi enega razloga. Slovenija za blaženje posledic letošnjega energetskega šoka glede na velikost gospodarstva sploh ne namenja malo. Banka Slovenije ocenjuje fiskalni strošek letošnjih ukrepov na približno 0,3 odstotka BDP, medtem ko za evrsko območje navaja okoli 0,1 odstotka BDP. Težava torej ni nujno samo količina denarja, temveč predvsem vprašanje, kako je ta denar uporabljen in kdo od ukrepov največ pridobi.
Slovenija porabi veliko, nabor ukrepov pa je precej ožji
Banka Slovenije je pri analizi letošnjega odziva precej jasna. V Sloveniji so bili po novem energetskem šoku sprejeti predvsem ukrepi v obliki zniževanja različnih dajatev na goriva, največji javnofinančni strošek pa predstavljajo nižje trošarine. Začasno sta bila med 28. julijem in 28. septembrom odpravljena tudi okoljska dajatev za onesnaževanje zraka z emisijami CO2 in prispevek za energetsko učinkovitost pri reguliranih gorivih in kurilnem olju.
Takšni ukrepi pomagajo znižati ceno, vendar imajo pomembno omejitev: koristijo vsem ne glede na njihov socialni položaj. Enako znižanje dajatve na liter goriva dobi človek z minimalnimi prihodki in nekdo z nekajkrat višjo plačo. Banka Slovenije zato opozarja, da splošno in dolgotrajno blaženje cen pomeni večje fiskalne stroške, mednarodna priporočila pa dajejo prednost začasnim in ciljno usmerjenim ukrepom za ranljive skupine ter energetsko intenzivna podjetja.
Še zanimivejša je primerjava s slovenskim odzivom ob prejšnji energetski krizi. Banka Slovenije ugotavlja, da je bil nabor ukrepov leta 2022 širši kot letos. Takrat so bili ukrepi približno enakomerno razdeljeni med zniževanje posrednih davkov, denarne socialne transferje in subvencije, med ciljnimi ukrepi pa so bila tudi nakazila najbolj ranljivim skupinam, denimo upokojencem z nizkimi pokojninami. Leta 2023 so nato prevladovale subvencije. Letošnji model je v primerjavi s tem precej bolj skoncentriran na goriva.
Hrvaška: 260 milijonov za elektriko, plin, toploto, podjetja, kmete in prevoz
Dovolj je pogled čez mejo. Hrvaška vlada je 10. septembra sprejela že 11. paket ukrepov, vreden 260 milijonov evrov. Ne gre zgolj za poseg v ceno bencina ali dizla, ampak za precej širši sistem pomoči, ki zajema gospodinjstva, gospodarstvo in več posebej izpostavljenih skupin.
Za subvencioniranje električne energije je namenjenih 126,4 milijona evrov. Od tega 52,7 milijona za gospodinjstva ter 73,7 milijona za mikro, mala in srednje velika podjetja. Še 43,7 milijona evrov je namenjenih subvencijam za plin in toploto. Po hrvaškem vladnem primeru bi povprečen mesečni račun za elektriko brez ukrepov znašal 58,25 evra, s pomočjo pa približno 43,33 evra – skoraj 15 evrov manj na mesec.
Toda Hrvaška se ni ustavila pri gospodinjskih računih. Paket vključuje tudi nadomestila za stroške energije, pomoč pri jesenski setvi, podporo ribičem, javnemu potniškemu prometu, študentom ter enkratna nadomestila posameznim skupinam prebivalstva. Gre torej za poskus, da se posledice energetskega šoka blažijo tam, kjer se dejansko pojavijo – od domačega računa za elektriko do stroškov proizvodnje hrane in javnega prevoza.
Francija denar nakaže tistim, ki avtomobil potrebujejo za delo
Francija je ubrala drugačno pot. Namesto da bi bila vsa pomoč razdeljena vsem voznikom enako, je septembra razširila program za tako imenovane »grands rouleurs« – zaposlene in samozaposlene, ki zaradi dela prevozijo veliko kilometrov. Upravičenci lahko za obdobje oktober–december prejmejo neposredno pomoč v višini 100 evrov.
Francosko ministrstvo za gospodarstvo navaja, da pomoč ustreza približno 40 centom na liter glede na povprečno porabo v obdobju, na katero se nanaša. Pomembno pa je predvsem, da ukrep ni avtomatično namenjen vsakemu lastniku avtomobila. Upravičenost je povezana z delom in dohodkovnimi pogoji, tistim, ki so pomoč že zahtevali, pa se novo izplačilo nakaže samodejno.
To je precej drugačna filozofija od splošnega zniževanja dajatev. Država ne subvencionira enako vsakega porabljenega litra, ampak denar usmeri k skupini, za katero visoke cene goriva neposredno pomenijo višji strošek prihoda na delo.
Nemčija: 2,5 milijarde evrov in že priprava omejitve cen
Nemčija se je odločila za močan splošni davčni poseg. Zvezna vlada bo do konca leta 2026 energetski davek na bencin in dizel znižala za 14 centov na liter. Ko se upošteva še DDV, naj bi skupna davčna razbremenitev dosegla približno 17 centov na liter.
Samo ta paket je vreden okoli 2,5 milijarde evrov, zvezne dežele pa bodo prek sistema DDV prispevale še približno 1,25 milijarde evrov. Toda Berlin razmišlja tudi korak naprej. Zvezna vlada je napovedala pogovore z naftno industrijo, cilj pa je najpozneje do 1. januarja 2027 vzpostaviti omejitev cen goriv po vzoru Luksemburga ali Belgije, če bo mogoče hkrati zagotoviti varnost oskrbe.
Nemški pristop je torej pri gorivih prav tako splošen, vendar je obseg posega večji, država pa že išče dodatni mehanizem za primer, če se visoke cene ne umirijo.
Španija pomoč zmanjšuje vsem, ohranja pa jo tam, kjer je najbolj potrebna
Zanimiv je tudi španski model. Madrid je splošne davčne olajšave pri gorivih začel postopoma zmanjševati: julija je pomoč znašala 15 centov na liter, avgusta deset, septembra pet centov. V sistem pa je vgrajena varovalka – če bi se medletna inflacija cen goriv ponovno povzpela nad 15 odstotkov, se lahko razbremenitev samodejno vrne na 20 centov na liter.
Hkrati Španija ni enako hitro ukinila pomoči skupinam, pri katerih je gorivo neposredni strošek dela. Za poklicne prevoznike, kmete in ribiče je ohranila podporo v višini 20 centov na liter do konca septembra, nadaljevala pa je tudi posebne socialne popuste pri elektriki in ukrepe za energetsko intenzivna podjetja. Gre za model, pri katerem se splošna pomoč postopoma umika, ciljna pomoč pa ostaja dlje.
Slovenija je leta 2022 znala pomagati širše
Morda je najzanimivejše prav to, da Sloveniji za drugačen pristop sploh ni treba iskati zgleda samo v tujini. Banka Slovenije sama ugotavlja, da je bil odziv države na energetsko krizo leta 2022 širši in vsaj deloma bolj ciljno usmerjen kot letos. Takrat ni šlo zgolj za nižje dajatve, ampak tudi za denarne socialne transferje in subvencije.
Med prejemniki ciljnih transferjev so bili najbolj ranljivi prebivalci, med njimi upokojenci z nizkimi pokojninami. V letu 2023 so večjo vlogo prevzele subvencije. To pomeni, da sedanji poudarek skoraj izključno na zniževanju stroškov goriv ni edini model, ki ga je Slovenija že uporabljala.
Prav to je pomembno tudi zaradi sedanje strukture energetske draginje. Visoke cene namreč ne prizadenejo samo voznika na bencinski črpalki. Prek elektrike, plina, ogrevanja, transporta in stroškov proizvodnje se lahko prenesejo v poslovanje podjetij, javni prevoz, kmetijstvo ter nazadnje v cene hrane in drugih izdelkov.
Ne gre samo za vprašanje, koliko denarja država porabi
Na prvi pogled bi lahko sklepali, da Slovenija naredi manj zato, ker za pomoč namenja manj denarja. Podatki Banke Slovenije kažejo ravno nasprotno. Ocenjeni letošnji fiskalni strošek ukrepov znaša približno 0,3 odstotka slovenskega BDP, medtem ko je ocena za evrsko območje okoli 0,1 odstotka.
Zato je ključno vprašanje predvsem struktura pomoči. Hrvaška neposredno subvencionira elektriko, plin in toploto ter pomaga malim podjetjem, kmetom, ribičem in javnemu prevozu. Francija denar usmerja k zaposlenim, ki zaradi dela veliko vozijo. Španija ohranja močnejšo podporo prevoznikom, kmetom, ribičem in ranljivim odjemalcem elektrike. Nemčija poleg milijardne davčne razbremenitve že pripravlja naslednji možni poseg. Slovenija pa je letošnji odgovor po ugotovitvah lastne centralne banke osredotočila predvsem na znižanje dajatev na goriva.
Vprašanje ni, ali država pomaga, ampak komu
Znižanje trošarin ima učinek in potrošniku ob točenju goriva pusti nekaj več denarja. Toda samo po sebi ne pomaga gospodinjstvu, ki ga najbolj prizadene račun za elektriko ali ogrevanje, malemu podjetju z visokimi stroški energije ali dejavnosti, ki zaradi podražitev izgublja konkurenčnost.
Prav zato Banka Slovenije opozarja, da bi morali biti ukrepi ob energetskih šokih začasni, ciljno usmerjeni in prilagojeni, saj splošno blaženje cen prinaša višje fiskalne stroške. Še bolj pomenljivo je, da centralna banka ugotavlja, da letošnji slovenski ukrepi večinoma niso usmerjeni posebej k najbolj ranljivim gospodinjstvom in energetsko intenzivnim podjetjem.
Ko torej pogledamo čez mejo, razlika ni samo v tem, koliko denarja posamezna država namenja za energetsko krizo. Razlika je predvsem v tem, komu ga nameni. Slovenija glede na BDP za ukrepe porabi nadpovprečno veliko, toda druge države so pomoč razdelile precej širše – od položnic za elektriko in ogrevanje do neposrednih nakazil, malih podjetij, kmetov, prevoznikov in drugih posebej izpostavljenih skupin. In prav tu se odpira bistveno vprašanje: ali bi lahko za denar, ki ga že namenjamo blaženju krize, prebivalci in gospodarstvo dobili več?
Spletno uredništvo Naša Dolenjska
