Zunanji minister Tone Kajzer je napovedano interpelacijo označil za »vihar v kozarcu vode«, toda v njenem središču je zelo konkretna odločitev slovenske vlade. Slovenija je bila država, zaradi katere vseh 27 članic Evropske unije ni moglo sprejeti skupne izjave z obsodbo izraelskega načrta za nadaljnjo širitev naselbin na okupiranem Zahodnem bregu. Ker je za takšno izjavo potrebno soglasje vseh članic, je bilo nasprotovanje Ljubljane dovolj, da evropskega stališča v imenu EU27 ni bilo. Prav sprememba slovenske politike do Izraela je zdaj glavni razlog, zaradi katerega SD, Gibanje Svoboda in Levica zahtevajo politično odgovornost zunanjega ministra.
Interpelacijo bodo opozicijske stranke vložile danes, na začetku septembrske seje državnega zbora. Pripravili so jo Socialni demokrati, ki imajo le šest poslancev in je zato sami ne morejo vložiti, saj je zanjo potrebnih najmanj deset podpisov. Besedilo so nato uskladili s Svobodo in Levico, ki sta zagotovili potrebne podpise. Prvopodpisana naj bi bila podpredsednica SD Andreja Katič.
Kajzer odgovarja, da vlada vodi suvereno zunanjo politiko in da je interpelacija legitimno parlamentarno orodje. Če bodo očitki takšni, kot jih je opozicija predstavljala doslej, pa je vse skupaj v nedeljo označil za »vihar v kozarcu vode«. Toda za razumevanje interpelacije je treba pogledati, kaj se je v slovenski zunanji politiki po junijski menjavi oblasti dejansko zgodilo.
Slovenija preprečila izjavo vseh 27 članic EU
V Bruslju so avgusta pripravljali skupno izjavo Evropske unije zaradi izraelskega načrta za gradnjo več kot 1.200 stanovanjskih enot na območju E1 na okupiranem Zahodnem bregu. Za sprejetje izjave v imenu EU27 je bilo potrebno soglasje vseh držav članic.
Tega soglasja ni bilo zaradi Slovenije. Slovensko zunanje ministrstvo je pozneje tudi uradno potrdilo, da Ljubljana predlagane izjave ni podprla. Posledica je bila povsem konkretna: visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas izjave ni mogla objaviti v imenu vseh 27 držav, ampak jo je objavila v svojem imenu.
To je eden ključnih razlogov za današnjo interpelacijo Kajzerja. Opozicija želi od ministra odgovor, zakaj je Slovenija preprečila skupno evropsko izjavo in zakaj je aktualna vlada po prevzemu oblasti spremenila odnos do Izraela.
Pri tem ne govorimo o vprašanju, glede katerega Evropska unija ne bi imela oblikovanega stališča. Evropski svet je že pred tem poudaril, da so izraelske naselbine na Zahodnem bregu, tudi na območju E1, po mednarodnem pravu nezakonite, Izrael pa pozval, naj širjenje naselbin ustavi. Enako je v avgustovski izjavi zapisala Kallas: izvedba projekta E1 bi Zahodni breg razdelila na dva dela, dodatno izolirala Vzhodni Jeruzalem in zmanjšala možnosti za rešitev dveh držav.
Zakaj je območje E1 tako pomembno?
Pri sporu ne gre zgolj za še eno diplomatsko izjavo. Projekt E1 je posebej občutljiv zaradi lokacije načrtovanih izraelskih naselbin. Evropska služba za zunanje delovanje opozarja, da bi izvedba projekta Zahodni breg dejansko razdelila na dva dela in Vzhodni Jeruzalem dodatno ločila od preostalega palestinskega ozemlja.
Prav zaradi teh posledic EU širitev izraelskih naselbin na tem območju povezuje tudi z možnostjo prihodnje palestinske države. Evropsko stališče ostaja rešitev dveh držav – Izraela in Palestine –, ki bi živeli druga ob drugi v miru in varnosti.
Slovenska vlada pa je odločitev, da skupne izjave ne podpre, pojasnila drugače. Na zunanjem ministrstvu so ocenili, da nova izjava vseh 27 članic v tistem trenutku »ne bi prinesla dodane vrednosti«. Kajzer je pozneje poudarjal tudi, da miru na Bližnjem vzhodu ne bo mogoče doseči z izjavami in da sam zagovarja bolj tiho diplomacijo.
Netanjahu se je Janši javno zahvalil
Da slovenska odločitev ni ostala neopažena, je pokazal odziv izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja. Ta se je predsedniku slovenske vlade Janezu Janši javno zahvalil in njegovo ravnanje označil za pogumno, medtem ko je bil do Evropske unije izrazito kritičen.
Netanjahu je slovensko potezo predstavil kot dokaz suverenega odločanja države članice EU. Njegova zahvala je hkrati pokazala, kako je bila odločitev Ljubljane razumljena v Izraelu: kot poteza, ki je preprečila skupno evropsko obsodbo izraelskega načrta.
Drugače je odločitev ocenila slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Javno je poudarila, da bi morala Slovenija skupno evropsko izjavo podpreti in ostati dosledna pri spoštovanju mednarodnega prava. Po njenem širjenje izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu krši mednarodno pravo ter zmanjšuje možnosti za trajen mir.
Opozicija sprašuje tudi, kdo je odločitev sprejel
Spor se zato ni končal pri sami blokadi evropske izjave. V državnem zboru so se v zadnjih tednih vrstila vprašanja o tem, kdo je odločitev sprejel, na kakšni podlagi in kakšno vlogo ima pri določanju slovenske zunanje politike parlament.
Na skupnih sejah odborov za zunanjo politiko in zadeve EU so opozicijski poslanci zahtevali pojasnila o spremembi slovenskih stališč. Kajzer je vztrajal, da vladi pri odločanju, ali se bo Slovenija pridružila posamezni izjavi EU, ni treba iskati predhodnega soglasja državnega zbora.
Prav tu se pokaže, zakaj interpelacije ni mogoče skrčiti zgolj na vprašanje, ali je Kajzerju všeč Izrael oziroma ali opozicija podpira Palestino. Jedro spora je politična odgovornost za konkreten zunanjepolitični obrat in odločitev, zaradi katere skupno stališče vseh 27 članic EU ni bilo sprejeto.
Vlada je po prihodu na oblast spremenila politiko do Izraela
Blokada izjave EU tudi ni bila osamljena odločitev. Po junijski menjavi oblasti so se odnosi med Slovenijo in Izraelom opazno spremenili. Nova vlada je preklicala nekatere ukrepe proti Izraelu, ki jih je sprejela prejšnja vlada Roberta Goloba, septembra pa je Slovenijo obiskal izraelski zunanji minister Gideon Sar. Izrael je v Ljubljani odprl tudi prvo rezidenčno veleposlaništvo.
Opozicijske stranke prav ta niz potez predstavljajo kot dokaz širše spremembe zunanjepolitične smeri. SD je ob napovedi interpelacije poudarila, da želi od Kajzerja odgovore in politično odgovornost za ravnanje slovenske zunanje politike, zlasti glede Izraela in palestinskega vprašanja.
Kajzer očitke zavrača. Trdi, da vlada vodi suvereno zunanjo politiko, ki krepi varnost, mednarodni položaj in gospodarske interese Slovenije, dialog z državami, s katerimi se Slovenija ne strinja, pa po njegovem ni podrejanje, ampak osnovno diplomatsko orodje.
Kajzer pravi »vihar v kozarcu vode«, opozicija zahteva odgovornost
In prav tukaj bo potekala politična razprava. Kajzer ima pravico svojo odločitev zagovarjati in pojasniti, zakaj je vlada ocenila, da skupna evropska izjava ne bi imela učinka. Opozicija pa ima pravico od njega zahtevati odgovor, zakaj se je Slovenija pri konkretnem glasovanju postavila nasproti soglasju preostalih članic in kakšna zunanjepolitična strategija stoji za tem.
Interpelacija zato ne pomeni, da je bila ministrova odgovornost že ugotovljena. Je parlamentarni postopek, v katerem bodo predlagatelji predstavili očitke, minister pa bo nanje odgovoril, na koncu pa bodo o njegovi politični odgovornosti glasovali poslanci.
Že zdaj pa je precej jasno, kakšen bo matematični problem opozicije. Svoboda, SD in Levica same nimajo dovolj poslanskih glasov za Kajzerjevo razrešitev, zato po sedanjem razmerju sil uspeh interpelacije ni pričakovan.
To pa ne spreminja razloga, zaradi katerega je bila vložena.
Slovenija je pri konkretnem evropskem odzivu na širitev izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu edina preprečila soglasje EU27. Zaradi slovenskega nasprotovanja izjava ni mogla biti izdana v imenu vseh držav članic. Izraelski premier se je Janši za potezo javno zahvalil, predsednica republike pa je ocenila, da bi Slovenija morala skupno evropsko stališče podpreti.
To je bistvo današnje interpelacije, ki se lahko v političnem prerekanju hitro izgubi. Vprašanje za državni zbor ne bo zgolj, ali ima Kajzer dovolj glasov, da ostane minister. Razprava bo predvsem priložnost, da mora pred javnostjo pojasniti, zakaj je Slovenija pri enem najobčutljivejših vprašanj evropske zunanje politike izbrala drugačno pot od preostalih članic in kaj takšna odločitev pomeni za prihodnjo slovensko zunanjo politiko.
Spletno uredništvo
