Slovenci razvozlali 20 kilometrov dolgo skrivnost: Pod avstralsko ravnino se skriva nekaj povsem drugega

Na prvi pogled so videti kot velikanske, že zdavnaj presahle rečne struge. Nekatere se skozi avstralsko pokrajino vlečejo več kot 20 kilometrov, vendar so slovenski in avstralski raziskovalci zdaj pokazali, da jih niso izoblikovale reke. Skrivnost nenavadnih oblik na kraškem ravniku Nullarbor se skriva globoko pod površjem – povezane so z velikanskimi jamskimi sistemi, katerih stropi so se skozi dolga obdobja podirali, posledice pa so postale vidne celo na površju. Odkritje je pomembno tudi daleč zunaj Avstralije, saj bi lahko po podobnih sledeh nekoč iskali skrite jamske sisteme drugod na Zemlji in celo na Marsu.

Nullarbor je ena največjih kraških ravnin na svetu. Ob južni obali Avstralije se razteza na več kot 200.000 kvadratnih kilometrih, kar je približno toliko kot deset Slovenij. Na severu prehaja v Veliko Viktorijino puščavo, na jugu pa se konča z več kot sto metrov visokimi klifi, ki se strmo spuščajo proti Velikemu avstralskemu zalivu. Pokrajina je izjemno ravna, podnebje suho, rastja pa malo. Že ime Nullarbor izhaja iz latinskih besed nullus arbor in pomeni »brez drevesa«.

Prav na tej ogromni, skoraj neskončni ravnini so znanstvenike begale dolge in s sedimentom zapolnjene plitve kotanje oziroma podolja. Nekatera so dolga več kot 20 kilometrov – približno toliko znaša zračna razdalja med Ljubljano in Kranjem. Široka so od 100 do 500 metrov, vendar večinoma niso globlja od desetih metrov. Zaradi tako nenavadnega razmerja med dolžino, širino in globino jih človek s tal na prostrani ravnini skorajda ne opazi.

Od zgoraj pa spominjajo na nekaj zelo znanega – na stare rečne struge.

Le da jih reke niso ustvarile.

Videti so kot rečne struge, toda vode ni bilo

Vodja raziskave dr. Matej Lipar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU je pojasnil, da so površinske oblike res podobne plitvim rečnim dolinam ali jarkom, vendar zbrani podatki kažejo na povsem drugačen izvor.

Da bi ugotovili, kaj se je zgodilo, raziskovalci niso proučevali samo površja. Združili so satelitske posnetke, digitalne modele reliefa, geofizikalne meritve, podatke iz avstralskega katastra jamskih sistemov, posnetke z brezpilotnimi letalniki ter analize sedimentov. Raziskali so tudi obalne klife, kjer je geološka zgradba pokrajine razgaljena kot nekakšen velikanski naravni prerez.

V digitalnih modelih reliefa so najprej poudarili že najmanjše višinske razlike. Postopek je mogoče primerjati s povečevanjem kontrasta na fotografiji – značilnosti, ki jih s prostim očesom skoraj ne zaznamo, nenadoma postanejo jasno vidne.

Nato so pogledali še globlje.

S pomočjo električnega toka in seizmičnih meritev so raziskovali, kaj se skriva pod podolji. Potresni tresljaji in električni tok namreč skozi trden apnenec potujejo drugače kot skozi razpokano kamnino in drobne sedimente.

Meritve so pokazale globoke cone razpokane kamnine in sedimentov, ki so segale preko globine, do katere so lahko raziskovalci opravili meritve. Poleg tega je bilo več podolij neposredno povezanih z že znanimi jamami in udornicami.

Ko so vse podatke povezali, je postalo jasno, da razlaga z nekdanjimi rekami ne zdrži.

Skrivnost je bila ves čas globoko pod njihovimi nogami

Ključ do nastanka nenavadnih oblik so veliki jamski sistemi pod Nullarborjem.

Jamski stropi so se skozi dolga časovna obdobja postopoma podirali. Zaradi izgube opore se je začela ugrezati tudi kamnina nad njimi, proces pa se je počasi širil proti površju.

Rezultat niso bile nujno velike in nenadne luknje v površju. Ponekod se je teren postopoma posedal in ustvaril dolge, široke, a zelo plitve kotanje.

Tako so na površju nastale oblike, ki so jih lahko opazovalci zlahka zamenjali za stare rečne doline.

Pomemben dokaz so raziskovalci našli tudi v mogočnih obalnih klifih Nullarborja. Ti delujejo kot naravni prerez skozi pokrajino. Prav na mestih, proti katerim so usmerjena nekatera podolja, so v stenah vidne jame, porušena kamnina in celo upognjene plasti apnenca.

Procesi, ki so pod notranjostjo ravnine skriti človeškim očem, so tako na njenem robu dobesedno razgaljeni.

Pomemben del sestavljanke so bili tudi sedimenti.

Preučevala jih je skupina prof. dr. Andreja Šmuca z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Če bi podolja res ustvarile reke, bi morali v njih najti značilne sledi enosmernega toka vode in dokaze, da je voda material prenašala po rečni strugi.

Toda takšnih dokazov niso našli.

Večina sedimenta po ugotovitvah raziskovalcev izvira iz preperevanja okoliškega apnenca in je bila pozneje v kotanje sprana z njihovih pobočij. Tudi znanstvena raziskava ugotavlja, da kotanje niso vključene v površinsko rečno mrežo ter da ni dokazov o značilnem prenosu sedimenta navzdol po toku.

Proces traja najmanj 460.000 let – in še ni končan

Še posebej presenetljiv odgovor je dala analiza starosti sedimentov.

Z izotopsko uran-torijevo metodo so raziskovalci določili starost plasti strjenega sedimenta v enem od podolij. Ugotovili so, da je plast stara najmanj 460.000 let, pod njo pa se nahajajo še starejše plasti.

To pomeni, da se podiranje jamskih stropov, ugrezanje površja in zapolnjevanje nastalih kotanj ni zgodilo v enem samem katastrofalnem dogodku.

Proces se je ponavljal skozi izjemno dolgo obdobje.

In še ni nujno končan.

Raziskovalci so našli tudi sveže podore jamskih stropov in sten udornic, kar kaže, da se procesi pod površjem nadaljujejo še danes.

Pri tem so odkrili še eno pomembno zakonitost.

Debelina apnenca nad prvotnimi jamami se od zahoda proti vzhodu zmanjšuje s približno 250 na 110 metrov. Na zahodu, kjer je nad jamami več kamnine, se podiranje na površju kaže predvsem kot posamezne udornice – podobne poznamo tudi v Sloveniji.

Na vzhodu, kjer je kamninski pokrov nad jamskimi sistemi tanjši, pa so nastala ogromna, široka in plitva podolja.

Raziskovalci zato sklepajo, da ne gre za različne pojave, temveč za različne stopnje istega zelo počasnega procesa. Znanstvena raziskava opisuje prehod od območij z jamami in posameznimi udornicami proti bolj neprekinjenim, s sedimentom zapolnjenim podoljem.

Ne gre za eno jamo, ampak za cele generacije jamskih sistemov

Odkritje spreminja tudi način, kako znanstveniki razumejo povezavo med kraškim podzemljem in površjem.

Prof. dr. Uroš Stepišnik z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je ob predstavitvi raziskave opozoril na tako imenovane brezstrope jame. To so nekdanji jamski rovi, ki jih je dolgotrajno zniževanje površja postopoma razgalilo.

Takšne pojave poznamo tudi v Sloveniji.

Toda Nullarbor je nekaj drugega.

Tamkajšnja podolja ne kažejo zgolj poteka enega jamskega rova. Po ugotovitvah raziskovalcev predstavljajo obsežne udorne oblike, ki kažejo potek celih koridorjev oziroma svežnjev jam iz več generacij.

Prav zaradi tega jih drugod po svetu znanstveniki morda še niso prepoznali.

Na številnih območjih bi podobne subtilne spremembe površja zakrili gozdovi, prst ali razgiban teren. Nullarbor pa je skoraj raven in zelo redko poraščen. Zaradi tega predstavlja nekakšen naravni laboratorij, v katerem so komaj zaznavne posledice dogajanja globoko pod zemljo veliko bolje ohranjene in vidne.

To pa odpira precej večje vprašanje.

Koliko podobnih velikanskih jamskih sistemov je lahko skritih drugod po svetu, ne da bi zanje sploh vedeli?

Od avstralske ravnine vse do Marsa

Večino znanih jam poznamo iz preprostega razloga – imajo vhod, skozi katerega lahko človek vstopi.

Jamski sistemi brez vidne povezave s površjem pa lahko ostanejo skriti zelo dolgo.

Raziskava Nullarborja zdaj kaže, da lahko tudi takšni sistemi na površju pustijo posredne sledi. Če znanstveniki vedo, katere značilnosti morajo iskati, bi lahko na podlagi plitvih podolgovatih kotanj odkrivali skrito podzemno arhitekturo tudi na drugih kraških območjih.

Toda uporabnost ugotovitev se morda ne konča na Zemlji.

Avtorji raziskave poudarjajo, da lahko Nullarbor služi kot primer za razumevanje podobnih linearnih kotanj na drugih kamnitih planetarnih površinah. ZRC SAZU posebej omenja Mars, kjer so že opisali povezave med suhimi dolinami ter oblikami, podobnimi udornicam.

To seveda ne pomeni, da so slovenski raziskovalci odkrili jamski sistem na Marsu.

Pomeni pa, da so na Zemlji pokazali, kako se lahko globoko podzemlje razkrije skozi komaj opazne spremembe površja. Ta vzorec lahko znanstvenikom pomaga pri presoji podobnih oblik na drugih planetarnih telesih.

Močan slovenski podpis pod mednarodno raziskavo

Raziskava ima izrazit slovenski pečat.

V njej so sodelovali raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika ter Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete in Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Sodelovali so tudi raziskovalci avstralskih univerz The University of Western Australia, Curtin University, La Trobe University in The University of Queensland. Projekt je vodil dr. Matej Lipar.

Terenske raziskave so potekale na ozemlju aboriginskega ljudstva Mirning, njihovi predstavniki pa so raziskovalce spremljali tudi pri delu na terenu. Raziskavo je financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije – ARIS, podprl pa jo je tudi Raziskovalni sklad ZRC SAZU.

Rezultati so bili 17. septembra 2026 objavljeni v znanstveni reviji Communications Earth & Environment iz skupine Nature Portfolio pod naslovom Subdued surface expression of deep cave collapse.

In morda je prav Nullarbor idealen kraj za takšno odkritje.

Na površju je skoraj neskončna, ravna in na videz prazna pokrajina. Pod njo pa se skrivajo sledovi jamskih sistemov, katerih stropi so se podirali skozi stotisoče let in svoje odtise pustili visoko nad seboj.

Kar je bilo videti kot več kot 20 kilometrov dolga sled nekdanje reke, se je izkazalo za zapis dogajanja globoko pod površjem Zemlje.

Zdaj, ko znanstveniki vedo, kako je takšen zapis videti, ga lahko začnejo iskati tudi drugod.

Morda celo na drugem planetu.

 

Spletno uredništvo