Preobrat pri Izraelu? Je to že nova slovenska zunanja politika? Slovenija skupne obsodbe EU ni podprla, Kajzer pojasnjuje odločitev
Slovenija je še februarja uradno zahtevala konec širjenja izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu in opozarjala, da so takšni posegi nezakoniti po mednarodnem pravu. Nekaj mesecev pozneje pa ni podprla skupne izjave Evropske unije proti novemu širjenju naselbin v strateško pomembnem območju E1. Zunanji minister Tone Kajzer zavrača očitke, da je vlada s tem mimo državnega zbora spremenila slovensko zunanjo politiko.
Pravi, da je šlo zgolj za posamezno operativno odločitev, za katero vlada ne potrebuje soglasja parlamenta. Toda hkrati Slovenija krepi odnose z Izraelom, zunanje ministrstvo pa že pripravlja novo strategijo zunanje politike.
Kaj je Slovenija pravzaprav blokirala?
Jedro spora sega v avgust, ko so države članice EU usklajevale skupno izjavo glede izraelskih načrtov za nadaljnjo gradnjo na okupiranem Zahodnem bregu.
Povod je bil projekt E1, v okviru katerega je Izrael objavil razpis za gradnjo približno 1200 stanovanj za izraelske naseljence. Širši projekt predvideva okoli 3400 stanovanjskih enot na približno 12 kvadratnih kilometrih ozemlja. Za skupno izjavo v imenu vseh 27 članic EU je potrebno soglasje, tega pa po poročanju EUobserverja zaradi nasprotovanja Slovenije ni bilo.
Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas je zato objavila izjavo v svojem imenu, kar ima drugačno diplomatsko težo od skupnega stališča vseh držav članic.
Projekt E1 je posebej občutljiv zato, ker bi po oceni EU dodatno razdrobil palestinsko ozemlje in resno ogrozil možnost prihodnje rešitve dveh držav. Evropski svet izraelska naselja na okupiranem Zahodnem bregu označuje za nezakonita po mednarodnem pravu in Izrael poziva, naj širjenje naselbin, tudi na območju E1, ustavi.
Še februarja je Slovenija govorila precej drugače
Prav tukaj se začne politično zanimivejši del zgodbe.
Slovensko zunanje ministrstvo je 9. februarja letos objavilo uradno izjavo, v kateri je izrazilo resno zaskrbljenost zaradi izraelskih odločitev na okupiranem Zahodnem bregu. Slovenija je takrat poudarila, da Izrael nima suverenosti nad okupiranim palestinskim ozemljem, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom.
Še bolj neposredna je bila pri naselbinah. Širjenje naselbin, spreminjanje pravnega in upravnega statusa ozemlja ter ukrepe, ki vodijo proti dejanski priključitvi, je označila za nezakonite po mednarodnem pravu in zahtevala njihovo takojšnjo ustavitev.
To stališče je Slovenija povezala tudi z resolucijo Varnostnega sveta ZN 2334 ter svetovalnim mnenjem Meddržavnega sodišča iz leta 2024.
Avgustovska odločitev zato ni ostala neopažena. Čeprav sama po sebi še ne dokazuje, da Slovenija izraelska naselja po novem šteje za zakonita ali da je formalno opustila rešitev dveh držav, predstavlja očiten odmik pri vprašanju, ali bo država takšno evropsko obsodbo tudi politično podprla.
Kajzer: Za vsako izjavo EU ne moremo vprašati državnega zbora
Prav o tem je bilo v sredo znova vroče na odboru DZ za zunanjo politiko.
Poslanci opozicije so od zunanjega ministra zahtevali pojasnila, zakaj državni zbor ni bil obveščen o slovenski odločitvi glede skupne izjave EU. Poslanka SD Meira Hot je opozorila, da splošne zunanjepolitične usmeritve države določa DZ.
Kajzer je odgovoril, da se je vlada oprla na pravno mnenje in da za podporo oziroma nepodporo posamezni politični izjavi Evropske unije ne potrebuje predhodnega soglasja parlamentarnega odbora.
Po njegovem je treba razlikovati med splošno zunanjepolitično usmeritvijo in vsakodnevnim izvajanjem zunanje politike.
Minister je vztrajal, da pri Zahodnem bregu ni šlo za določitev nove zunanjepolitične usmeritve, temveč za posamezno operativno odločitev v okviru tekočega diplomatskega usklajevanja EU. Dodal je, da bi zahteva po predhodnem soglasju DZ za vsako takšno izjavo praktično omejila sposobnost vlade in zunanjega ministrstva za izvajanje zunanje politike.
Toda nova strategija zunanje politike vendarle prihaja
Ob Kajzerjevem pojasnilu pa je prišel še en odgovor, zaradi katerega vprašanje o smeri slovenske zunanje politike ni zaključeno.
Poslanec Svobode Dušan Stojanovič je vprašal, ali vlada glede na odmike od nekaterih dosedanjih stališč pripravlja novo strategijo zunanje politike.
Državni sekretar Stanislav Raščan je potrdil, da jo pripravlja. Za osnovo naj bi vzeli strategijo iz leta 2015 in njeno posodobitev iz leta 2021, oktobra pa naj bi se v novi sestavi prvič sestal tudi strateški svet za zunanjo politiko.
To pomeni, da bo šele novi strateški dokument pokazal, ali bodo spremembe, ki jih trenutno opažamo pri posameznih odločitvah, dobile tudi formalnejšo politično podlago.
Hkrati se odnosi z Izraelom hitro krepijo
Dogajanja na Zahodnem bregu tudi ni mogoče povsem ločiti od širšega približevanja Slovenije in Izraela.
Prejšnji teden je Slovenijo obiskal izraelski zunanji minister Gideon Sa’ar. Šlo je za prvi obisk izraelskega zunanjega ministra na tej ravni po 16 letih. Kajzer in Sa’ar sta podpisala program sodelovanja za obdobje 2026–2030 na področjih izobraževanja, znanosti, kulture, mladine in športa.
Slovensko zunanje ministrstvo je ob obisku zapisalo, da želita državi po daljšem obdobju manj intenzivnih političnih stikov odnosom dati nov zagon. Kajzer je poudaril interes Slovenije za odprt in reden politični dialog ter okrepitev sodelovanja na področjih skupnega interesa.
Obisk je imel še dodaten simbolni pomen zaradi odprtja izraelskega veleposlaništva v Ljubljani.
Samo po sebi tesnejše diplomatsko sodelovanje z Izraelom seveda ne pomeni podpore izraelski politiki naseljevanja Zahodnega brega. Toda skupaj z odločitvijo glede evropske izjave in pripravo nove zunanjepolitične strategije pojasnjuje, zakaj opozicija govori o širšem premiku slovenske politike.
EU medtem svojega stališča do naselbin ni spremenila
Na evropski ravni je stališče precej jasno.
Evropski svet poziva Izrael, naj ustavi širjenje naselbin, vključno s projektom E1, in poudarja, da so naselbine na okupiranem Zahodnem bregu nezakonite po mednarodnem pravu. EU je letos sprejela tudi dodatne sankcije proti posameznikom in organizacijam, povezanim z nasiljem skrajnih izraelskih naseljencev nad Palestinci.
Kaja Kallas je še ta teden v Evropskem parlamentu opozorila, da se širjenje naselbin in postojank nadaljuje, povečuje se prisilno razseljevanje, nasilje naseljencev pa dosega rekordne ravni. Ponovila je tudi nasprotovanje projektu E1, ki po oceni EU resno ogroža izvedljivost rešitve dveh držav.
To je pomemben kontekst: spor v Sloveniji torej ni nastal zato, ker bi EU medtem spremenila stališče do Zahodnega brega.
Kaj se je torej pri Sloveniji spremenilo?
Za zdaj lahko z gotovostjo ugotovimo predvsem to, kaj se je spremenilo v ravnanju Slovenije.
Februarja je država javno in zelo ostro nasprotovala izraelskim ukrepom na okupiranem Zahodnem bregu. Avgusta ni soglašala s skupno evropsko izjavo proti projektu E1. Septembra je Slovenijo obiskal izraelski zunanji minister, državi sta napovedali okrepitev političnega in gospodarskega sodelovanja, zunanje ministrstvo pa pripravlja novo strategijo zunanje politike.
Vlada vztraja, da posamezna odločitev glede izjave EU še ne pomeni nove zunanjepolitične usmeritve. Opozicija v zaporedju teh odločitev vidi širši odmik od politike prejšnje vlade. O tem, kakšna bo formalna dolgoročna smer, bo več mogoče presojati tudi po novi strategiji.
Toda eno vprašanje po včerajšnji razpravi ostaja povsem legitimno: če Slovenija še vedno meni, da je širjenje izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu nezakonito in škodljivo za rešitev dveh držav, zakaj ni podprla evropske izjave, ki je nasprotovala prav takšnemu širjenju?
To je politično vprašanje, na katerega Kajzerjevo pojasnilo o pristojnostih vlade in državnega zbora samo po sebi še ne daje vsebinskega odgovora.
Spletno uredništvo Toti Maribor
