Slovenski sistem dolgotrajne oskrbe je komaj vstopil v fazo polnega izvajanja, pa ga že čakajo novi posegi. Sedanja vlada je spremembe napovedovala praktično od začetka mandata, zdaj pa je interventni zakon že prestal pomembno parlamentarno oviro: odbor DZ za delo ga je podprl s 14 glasovi za in brez glasu proti. Predlog med drugim izenačuje položnice stanovalcev domov, predvideva poračune za tiste, ki so plačevali več, poenostavlja postopke, posega v kadrovsko organizacijo in zaposlenim prinaša začasne dodatke.
Toda dejstvo, da je interventni zakon potreben že v začetni fazi izvajanja ene največjih socialnih reform zadnjih let, razkriva tudi težave sistema, ki je bil zasnovan in postopoma uveden v času prejšnje vlade.
Dolgotrajna oskrba je bila leta eden največjih nerešenih problemov slovenske socialne politike. Prejšnja vlada je leta 2023 sprejela nov Zakon o dolgotrajni oskrbi, nato pa se je sistem uvajal postopoma. Pravica do oskrbovalca družinskega člana je začela veljati januarja 2024, dolgotrajna oskrba na domu in e-oskrba julija 2025, institucionalna dolgotrajna oskrba ter denarni prejemek pa decembra 2025.
Sistem je torej ob menjavi oblasti že obstajal in se izvajal, vendar še ni bil v ustaljeni fazi. Sedanja koalicija je že ob oblikovanju vlade napovedala, da ga bo spreminjala. V koalicijski pogodbi se je zavezala k odpravi napak, pomanjkljivosti, krivic in diskriminacij v že uvedenih elementih dolgotrajne oskrbe, napovedala pa je tudi spremembe prispevka za dolgotrajno oskrbo.
Najbolj očitna težava: za primerljivo oskrbo različne položnice
Ena najbolj konkretnih anomalij se je pokazala pri stanovalcih domov za starejše. Ljudje v primerljivem položaju so lahko plačevali različne zneske glede na to, ali so že prešli v sistem dolgotrajne oskrbe ali pa so bili še vključeni po pravilih socialnega varstva.
Interventni zakon naj bi to razliko začasno odpravil. Stanovalci, ki še nimajo izvršljive odločbe o pravici do dolgotrajne oskrbe, naj bi od 1. oktobra 2026 do konca leta 2027 oziroma do izdaje odločbe plačevali po primerljivem sistemu kot uporabniki, ki so v dolgotrajno oskrbo že vključeni.
Še pomembneje za družine: predviden je tudi poračun za nazaj. Za stanovalce, ki so bili v institucionalno varstvo sprejeti od 1. decembra 2025 do konca septembra letos in so zaradi načina vključevanja v sistem plačevali več, je predviden dobropis. Če položnice ni plačeval stanovalec, ampak denimo svojec ali občina, naj bi dobropis pripadel dejanskemu plačniku.
To je ena od rešitev, pri kateri politični spor nekoliko stopa v ozadje. Odbor DZ je namreč celoten predlog podprl brez glasu proti.
Zakaj je do razlike sploh prišlo?
Institucionalna dolgotrajna oskrba se je začela izvajati 1. decembra 2025. Po novi ureditvi uporabnik dolgotrajne oskrbe v instituciji praviloma plačuje nastanitev in prehrano, storitve dolgotrajne oskrbe pa se krijejo iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
Toda prehod vseh stanovalcev ni bil izveden istočasno. Prav tu je nastala razlika med ljudmi, ki so bili že vključeni v novi sistem, in tistimi, ki so na odločitev oziroma prehod še čakali.
Sedanja ministrica za demografijo, družino in socialne zadeve Mateja Ribič je na težavo opozorila že ob predstavitvi kandidature za ministrico. Kot eno prednostnih nalog je navedla prav izenačitev položaja stanovalcev, ki za primerljivo oskrbo plačujejo različne zneske.
Zato današnji interventni zakon ni nenaden politični obrat, ampak uresničevanje sprememb, ki jih je nova oblast napovedovala že ob prevzemu mandata.
Manj papirjev pri uveljavljanju pravic
Drugi velik poseg je namenjen administraciji. Vlada trdi, da je sedanji sistem v praksi ustvaril več postopkov, kot je potrebno.
Po predlogu bi zato odpravili obveznost priprave posebnega načrta priporočenih storitev. Konkretne storitve in način njihovega izvajanja bi se določili v osebnem načrtu, ki ga uporabnik pripravi skupaj s koordinatorjem dolgotrajne oskrbe.
Znotraj že priznane kategorije upravičenosti bi bilo mogoče nabor in pogostost storitev spreminjati brez vsakokratnega sklepanja aneksa k osebnemu načrtu. Spremembe bi se evidentirale, uporabnik pa naj bi tako hitreje prišel do storitve, ki jo dejansko potrebuje.
Pomembna varovalka je predvidena tudi za primer, ko osebnega načrta ni mogoče pravočasno skleniti zaradi težav na strani izvajalca, denimo pomanjkanja kadra. Uporabnik zaradi tega ne bi smel izgubiti že priznane pravice.
Če se zdravstveno stanje poslabša, naj ne bi bilo treba vsega začeti znova
Posebej pomembna sprememba zadeva ljudi, katerih zdravstveno ali funkcionalno stanje se spremeni.
Po predlogu bo lahko vstopna točka ob obvestilu izvajalca sama začela postopek ponovne ocene upravičenosti in ga obravnavala prednostno. V določenih primerih bi lahko oceno pripravil tudi ustrezno usposobljen multidisciplinarni strokovni tim izvajalca, medtem ko bi vstopna točka ohranila strokovni nadzor in nadzor zakonitosti.
Hitrejši postopek je predviden tudi za ljudi, ki jim preneha pravica do oskrbovalca družinskega člana. Če je njihova kategorija upravičenosti že ugotovljena, bi lahko vstopna točka odločbo o drugi pravici izdala v osmih dneh, ne da bi moral človek ponovno skozi celoten postopek ocenjevanja.
Za uporabnika in njegove svojce je to precej konkretnejša sprememba od politične razprave o tem, kdo je reformo uvedel in kdo jo zdaj popravlja. V trenutku, ko človek izgubi oskrbovalca ali se mu stanje hitro poslabša, je namreč najpomembnejše, koliko časa bo dejansko čakal na naslednjo obliko pomoči.
Kadrovske težave rešujejo tudi s 300 evri dodatka
Dolgotrajne oskrbe ni mogoče izvajati samo z odločbami in novim informacijskim sistemom. Potrebni so ljudje – in prav pomanjkanje zaposlenih je eden največjih praktičnih problemov socialnega varstva.
Vlada je zato prvotno predlagala začasni dodatek v višini 300 evrov bruto mesečno za zaposlene v sistemu dolgotrajne oskrbe in pri pomoči družini na domu. Veljal naj bi od 1. oktobra letos do konca leta 2027.
Včeraj pa je vlada sprejela še amandma k temu členu. Po novem naj dodatek ne bi bil nujno enak za vse skupine zaposlenih, temveč so predvidene različne višine, javni uslužbenci plačne skupine B pa do njega zaradi veljavne plačne zakonodaje ne bi bili upravičeni.
To je pomembna sprememba glede na prvotno predstavitev interventnega zakona, v kateri je najbolj odmeval prav enotni 300-evrski dodatek.
Ko zaposlenih ni, bodo lahko vključili tudi samostojne podjetnike
Interventni zakon priznava še eno težavo: ponekod potrebnega kadra preprosto ni mogoče zaposliti.
Do konca leta 2027 bi zato izvajalci dolgotrajne oskrbe lahko pogodbeno sodelovali tudi s samostojnimi podjetniki posamezniki, kadar potrebnega kadra ne morejo zagotoviti z redno zaposlitvijo. Vlada poudarja, da to ne pomeni znižanja strokovnih standardov, saj bi morali tudi pogodbeni izvajalci izpolnjevati predpisane pogoje glede izobrazbe in usposobljenosti.
Ukrep sam po sebi seveda ne ustvari novih medicinskih sester, bolničarjev ali drugih strokovnih delavcev. Izvajalcem pa daje dodatno možnost, kako zapolniti kadrovske vrzeli v obdobju, ko se sistem še vzpostavlja.
In prav kadri bodo eden pomembnejših preizkusov celotne reforme. Priznana pravica namreč človeku ne pomaga veliko, če na drugi strani ni izvajalca, ki bi mu lahko zagotovil storitev.
Zakaj interventni zakon, če smo sistem šele uvedli?
To je vprašanje, ki se mu ni smiselno izogniti.
Sedanja vlada pojasnjuje, da interventni ukrepi izhajajo iz težav, opaženih v začetnem obdobju izvajanja: administrativnih obremenitev, neenakega položaja nekaterih stanovalcev, kadrovskih težav ter še nedokončanega načina financiranja. Večina ukrepov naj bi bila zato začasna in bi veljala do konca leta 2027.
Toda potreba po interventnem zakonu manj kot leto dni po začetku izvajanja vseh glavnih pravic hkrati kaže, da sistem ob polnem zagonu še ni bil povsem stabiliziran.
To ni isto kot trditev, da je celotna reforma propadla. Sistem danes ljudem že zagotavlja pravice, ki jih prej v tej obliki niso imeli, med drugim oskrbo na domu, institucionalno dolgotrajno oskrbo, oskrbovalca družinskega člana, denarni prejemek in e-oskrbo.
Pomeni pa, da se je pri prehodu iz zakonske ureditve v vsakodnevno prakso pokazala vrsta problemov, ki jih je zdaj treba reševati sproti.
Sedanja vlada sprememb ni skrivala
Prav tako ne bi bilo natančno ustvariti vtisa, da je Janševa vlada septembra nenadoma ugotovila, da želi poseči v sistem prejšnje oblasti.
Koalicijska pogodba, podpisana pred oblikovanjem vlade, je izrecno napovedala odpravo napak, pomanjkljivosti, krivic in diskriminacij v že uvedenih elementih dolgotrajne oskrbe. Koalicija je napovedala tudi postopnejšo vezavo prispevka na dejansko izvajanje storitev, odpravo prispevka za upokojence in odpravljanje dvojnega plačevanja.
Ribičeva je že pred nastopom ministrske funkcije dolgotrajno oskrbo označila za eno svojih glavnih prioritet in posebej izpostavila različno plačevanje stanovalcev domov.
Zato je današnji interventni zakon treba razumeti predvsem kot prvi večji poseg nove oblasti v sistem, ki ga je podedovala od prejšnje. Ali bodo ti posegi dolgoročno izboljšali njegovo delovanje, pa bo mogoče ocenjevati šele po tem, kako bodo delovali v praksi.
Tudi vlada je morala svoj predlog že popravljati
Zanimivo je, da spremembe doživlja že sam interventni zakon.
Vlada je predlog sprejela 10. septembra, včeraj pa je na dopisni seji potrdila dodatne amandmaje. Z njimi je po lastnih navedbah v največji možni meri upoštevala pripombe Zakonodajno-pravne službe DZ ter jasneje opredelila postopke uveljavljanja pravic, osebne načrte, ponovno ocenjevanje, delo koordinatorjev in pogoje pri e-oskrbi, institucionalni oskrbi ter prehodu z oskrbovalca družinskega člana na drugo pravico.
Posebej so uredili tudi že začete postopke, da sprememba pravil ne bi ustvarila dodatne pravne negotovosti ljudem, ki so vlogo že vložili.
Parlamentarni odbor je predlog nato podprl s 14 glasovi za in brez glasu proti, kar kaže, da vsaj pri potrebi po delu praktičnih popravkov za zdaj ni ostre delitve med poslanci.
Najpomembnejši preizkus bo precej preprost: ali bo pomoč dejansko prišla do človeka?
Pri dolgotrajni oskrbi se je zelo lahko izgubiti v zakonih, kategorijah upravičenosti, vstopnih točkah, osebnih načrtih in obračunskih dnevih. Za človeka, ki potrebuje pomoč pri umivanju, oblačenju, hranjenju ali vsakodnevnem življenju, pa je merilo precej bolj preprosto.
Ali bo pomoč dobil takrat, ko jo potrebuje?
Prejšnja vlada je postavila sedanji sistem in začela postopno uvajati njegove pravice. Sedanja vlada je že pred prevzemom oblasti napovedala, da bo njegove pomanjkljivosti popravljala, zdaj pa prvi večji paket sprememb pošilja skozi parlament. To samo po sebi še ne dokazuje niti uspeha prve niti uspeha druge politike.
Interventni zakon pa razkriva nekaj drugega: slovenska dolgotrajna oskrba je še vedno sistem v nastajanju. Nekateri ljudje so zaradi počasnega prehoda plačevali več kot drugi, postopki so se izkazali za preveč zapletene, kadra primanjkuje, končni model financiranja pa še ni povsem vzpostavljen.
Če bodo spremembe pomenile hitrejše odločbe, manj birokracije, enake položnice za ljudi v primerljivem položaju in več dejansko dostopne oskrbe, bodo imele za uporabnike konkreten učinek. Če pa bo človek tudi po vseh popravkih imel priznano pravico samo na papirju in ne bo izvajalca, ki bi mu storitev zagotovil, noben interventni zakon ne bo rešil osnovnega problema. Prav to bo merilo, po katerem bo smiselno presojati naslednjo fazo slovenske dolgotrajne oskrbe.
Spletno uredništvo
