Stevanović danes sodi Golobu, toda kdo bo sodil njegovim besedam? Od overjene obljube do pozabljene preteklosti

Zoran Stevanović je v zadnjih dneh med najglasnejšimi obrazi zgodbe o nadaljevanju kazenskega postopka zoper Roberta Goloba v zadevi Bobnar. Kot predsednik državnega zbora je javnost obvestil o dopisu Specializiranega državnega tožilstva, sklical postopke, povezane z odločanjem o poslanski imuniteti, in vprašanje Golobovega kazenskega postopka postavil visoko na politično agendo.

Toda danes se je zgodilo nekaj precej manj dramatičnega od političnega spektakla, ki ga je bilo mogoče pričakovati ob vseh napovedih. Državni zbor Golobu imunitete ni priznal. Za takšen sklep je glasovalo 75 poslancev, nihče ni bil proti.

Za odvzem oziroma nepriznanje imunitete je glasoval tudi Robert Golob sam.

To ni presenečenje. Golob je že pred glasovanjem pisno sporočil, da se na poslansko imuniteto ne bo skliceval, da želi nadaljevanje postopka in da bo tudi sam glasoval za nepriznanje imunitete. Povedano drugače: pred postopkom, ki ga je Stevanović tako vidno postavil pred javnost, pravzaprav ni bilo politične bitke o tem, ali se bo Golob pred pravosodjem skril za poslanski mandat.

Ni se.

In prav zato se ob Stevanovićevem današnjem nastopu odpira še eno vprašanje. Ne o Golobu, temveč o človeku, ki se je postavil v vlogo njegovega najglasnejšega političnega tožilca.

Koliko kredibilnosti za moralno razsojanje o drugih ima politik, ki je sam javno požrl eno svojih najbolj kategoričnih političnih obljub?

Golob ni zahteval imunitete – zahteval je nasprotno

Najprej razčistimo najpomembnejše.

Robert Golob je v ponedeljek predsedniku državnega zbora Zoranu Stevanoviću in mandatno-volilni komisiji poslal dopis, v katerem je izrecno zapisal, da se na poslansko imuniteto ne bo skliceval.

Še več. Napovedal je, da bo sam glasoval za to, da se mu imuniteta ne prizna in da se postopek pred pristojnim sodiščem nadaljuje. Kot razlog je navedel, da želi, da se postopek po dolgem predkazenskem postopku, ki sega v leto 2022, čim prej konča.

Danes je svojo napoved tudi uresničil.

Državni zbor je s 75 glasovi za in brez enega samega glasu proti odločil, da Golobu imunitete ne prizna. Ker se je o imuniteti odločalo brez razprave in obrazložitev glasov, je bila seja končana brez velikega parlamentarnega spopada.

To je pomembno, ker izraz »odvzem imunitete« v javnosti zveni, kot da se je politik skušal skriti za privilegijem, parlament pa mu je zaščito odvzel.

V tem primeru se to ni zgodilo.

Golob zaščite ni zahteval.

Postopek ni obsodba

Drugo dejstvo, ki ga v političnem obračunavanju nikakor ne smemo izgubiti, je še bolj temeljno.

Začetek oziroma nadaljevanje kazenskega postopka ne pomeni, da je Robert Golob kriv.

Specializirano državno tožilstvo mu v zadevi, povezani z nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar, očita domnevno nedovoljeno vmešavanje v delo policije. Oktobra lani je na ljubljansko okrožno sodišče vložilo zahtevo za sodno preiskavo zaradi suma kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje.

Sodišče o zahtevi za preiskavo še ni odločilo.

To pomeni, da mora biti pri vsakem poročanju jasno zapisano nekaj, kar velja za Goloba, Stevanovića in kogarkoli drugega: dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, velja domneva nedolžnosti.

Golob ima pravico do obrambe. Tožilstvo ima pravico in dolžnost preiskovati sume kaznivih dejanj. Sodišče pa je tisto, ki bo odločalo.

Ne predsednik državnega zbora. Ne politični nasprotniki. In ne mediji.

Stevanović pa ima težavo, ki je sodišče ne more rešiti: lastne besede

Pri Zoranu Stevanoviću je zato zanimivo nekaj drugega.

Pred volitvami se je predstavljal kot politik, ki bo svojo besedo podkrepil celo z overjenim podpisom.

Dokument obstaja.

Stevanović je 14. oktobra 2021 na Upravni enoti Kranj overil svoj podpis pod izjavo, katere vsebina je bila izjemno jasna. Zavezal se je, da Resni.ca nikoli ne bo politično sodelovala s SDS in njenim predsednikom Janezom Janšo. Če bi se to zgodilo, se je zavezal, da bo »v istem trenutku« odstopil z vseh funkcij.

To ni bila mimogrede izrečena beseda v televizijskem studiu.

Stevanović je dokument uporabljal kot politično jamstvo svoje neodvisnosti od Janeza Janše.

Pravna vrednost takšne izjave je seveda druga zgodba. Pravnik Rajko Pirnat je po volitvah pojasnil, da overitev podpisa na upravni enoti pomeni predvsem potrditev istovetnosti podpisnika in dokument zaradi tega ni pravno izvršljiva politična pogodba.

Toda politično vprašanje ni, ali bi lahko nekdo Stevanovića zaradi tega dokumenta uspešno tožil.

Vprašanje je veliko preprostejše:

Ali beseda politika nekaj velja tudi takrat, ko je ni mogoče izterjati na sodišču?

Po volitvah je obljuba nenadoma »izgubila veljavo«

Po letošnjih volitvah se je zgodilo prav tisto, česar po njegovi lastni izjavi nikoli ne bi smelo biti.

Stevanović je postal predsednik državnega zbora. Pri njegovi izvolitvi je sodelovala tudi SDS.

In kaj se je zgodilo z dokumentom, s katerim je leta dokazoval, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo?

Stevanović je po volitvah pojasnil, da je izjava z vstopom Resni.ce v državni zbor izgubila težo oziroma veljavo. Dejal je tudi, da so volivci njegovo stranko postavili v položaj, v katerem se sodelovanju z drugimi parlamentarnimi strankami včasih ni mogoče izogniti.

To je politična razlaga, do katere ima vso pravico.

Toda dokument zaradi tega ni izginil.

Besede na njem se niso spremenile.

Na njem ni pisalo: »Ne bomo sodelovali z Janezom Janšo, razen če pridemo v parlament.«

Ni pisalo: »Ne bomo sodelovali, dokler politične okoliščine ne bodo drugačne.«

Zapisal je nikoli.

In prav beseda »nikoli« je danes njegova politična težava.

Predsedniški stolček in vprašanje cene politične besede

Stevanović danes vodi državni zbor, potem ko je bil 10. aprila izvoljen za njegovega predsednika. Njegovo izvolitev je omogočila parlamentarna večina, v kateri je bila tudi SDS.

To samo po sebi ni nič nezakonitega. Parlamentarne stranke sodelujejo, sklepajo kompromise in glasujejo druga za drugo. Politika brez kompromisov praktično ne obstaja.

Toda pri Stevanoviću obstaja pomembna razlika.

On je bil tisti, ki je svojo politično identiteto gradil tudi na kategorični obljubi, da prav takšnega sodelovanja ne bo.

Zato kritika ni v tem, da je govoril z Janšo ali da je SDS glasovala zanj. Kritika je v razkoraku med »nikoli« pred volitvami in »izjava ne velja več« po volitvah.

Če želi politik druge poučevati o integriteti, mora biti pripravljen odgovoriti tudi na vprašanja o svoji.

Beseda »mafija« je pri predsedniku parlamenta še posebej težka

Stevanović je v zadnjih mesecih politične nasprotnike in del javnosti nagovarjal z izrazoslovjem, ki ga pri predsedniku državnega zbora težko označimo za običajno politično polemiko.

Poslanke Gibanja Svoboda je junija javno obtožil »pocestniškega« obnašanja. Izjava je sprožila ostre odzive SD in Levice, Golob pa je napovedal postopke.

Tudi izraz »mafija« Stevanoviću ni tuj. Ob domnevnih poskusih vplivanja na poslance Resni.ce je maja dejal, da so poslanci opisali, kako jih je »mafija želela kupiti«. Trditve o domnevnem podkupovanju so bile posredovane tožilstvu, vendar to še ne pomeni, da so očitki pravnomočno dokazani.

To razlikovanje je bistveno.

Če od drugih zahtevamo, da Stevanovića ne razglašajo za nekaj, česar mu ni dokazalo sodišče, mora enak standard veljati tudi v nasprotni smeri.

Beseda »mafija« ni politična vejica.

Še posebej ne, ko jo uporablja človek na drugi najvišji državni funkciji.

In potem pridemo do njegove lastne kazenske preteklosti

Tu postane zgodba še občutljivejša.

Stevanović je v letošnji predvolilni kampanji zanikal, da bi bil pravnomočno obsojen zaradi poskusa goljufije. V pogovoru za POP TV je dogajanje iz svoje preteklosti predstavljal kot prometno nesrečo in kazen za prometni prekršek.

Toda novinarji 24UR so pridobili sodbo, ki kaže drugače.

Po njihovih ugotovitvah je bil Stevanović zaradi dogodka po prometni nesreči leta 2005 obsojen zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije. Naložena mu je bila denarna kazen 800 evrov, sodba pa je leta 2010 postala pravnomočna.

Pozneje je prišla v javnost še ena starejša sodba.

Po dokumentih, ki sta jih pridobila 24UR in N1, je bil Stevanović zaradi dogodka iz leta 2003 obsojen tudi zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Izrečena mu je bila denarna kazen 150.000 takratnih tolarjev, sodba pa je leta 2005 postala pravnomočna.

Tudi ta obsodba je bila pozneje izbrisana.

Danes pravno ni obsojen – toda zgodovine s tem ni mogoče prepisati

Tu moramo biti povsem natančni.

Zoran Stevanović danes pravno velja za neobsojenega.

Obe stari obsodbi sta bili po poteku zakonsko določenih rokov na podlagi rehabilitacije izbrisani iz kazenske evidence. Slovenska zakonodaja določa, da se po izbrisu obsodbe posameznik šteje za neobsojenega.

To je pomembna pravica in velja za vsakogar, ne glede na to, ali nam je politično všeč ali ne.

Stevanović zato danes lahko pridobi ustrezno potrdilo, iz katerega izbrisane obsodbe niso razvidne.

Toda pravna rehabilitacija ne pomeni, da zgodovinskega dejstva nikoli ni bilo.

Pravno korektno je reči: Stevanović danes velja za neobsojenega.

Prav tako pa je dejstveno korektno reči: Stevanović je bil v preteklosti pravnomočno obsojen.

To sta dve različni trditvi in obe sta lahko hkrati resnični.

Tu se pojavi neprijetno vprašanje kredibilnosti

Problem zato ni njegova pravica do rehabilitacije. To pravico mu zagotavlja zakon in bilo bi napačno, če bi mu jo kdorkoli odrekel samo zato, ker je politik.

Problem nastane, ko politik svojo preteklost javnosti predstavlja drugače, kot jo kažejo dokumenti.

Ko so Stevanovića pred volitvami vprašali o obsodbi zaradi poskusa goljufije, ni odgovoril: »Da, pred mnogimi leti sem bil obsojen, kazen sem prestal, obsodba je bila zakonsko izbrisana in danes veljam za neobsojenega.«

To bi bil pravno in dejstveno razumljiv odgovor.

Namesto tega je zanikal, da bi bil obsojen, in zatrjeval, da je šlo za prometni prekršek.

Prav zaradi tega je 24UR njegovo trditev v rubriki Dejstvomer označil kot neresnično.

In to je za politika, ki svojo javno podobo gradi na razkrivanju domnevnih laži, korupcije in »mafije«, pomembno vprašanje integritete.

Za Goloba velja domneva nedolžnosti. Za Stevanovića pa preverljiva dejstva

Pri Robertu Golobu bo o očitkih v zadevi Bobnar odločalo pravosodje.

Če bo postopek pokazal, da je storil kaznivo dejanje, mora za to odgovarjati. Politična funkcija ga pred zakonom ne sme ščititi. Golob se imuniteti ni skušal izogniti le v besedah – danes je tudi sam glasoval, da mu je državni zbor ne prizna.

Če bo sodišče ugotovilo nasprotno, mora biti to prav tako sprejeto.

Do takrat je nedolžen.

Toda Stevanovićeva politična verodostojnost ni kazenski postopek, pri katerem bi morali čakati na sodbo.

Tu imamo dokumente in njegove lastne besede.

Imamo overjen podpis pod izjavo, da z Janezom Janšo in SDS nikoli ne bo politično sodeloval.

Imamo njegovo poznejšo razlago, da je ta izjava po vstopu v parlament izgubila veljavo.

Imamo njegovo izvolitev na mesto predsednika državnega zbora ob podpori SDS.

Imamo pravnomočne sodbe iz njegove preteklosti.

In imamo njegove letošnje izjave, v katerih je obstoj ene od teh obsodb zanikal.

To niso politične interpretacije. To so preverljiva dejstva.

Kdo ima pravico soditi? Sodišče. Politiki pa imajo dolžnost pogledati tudi vase

Zoran Stevanović ima vso pravico kritizirati Roberta Goloba.

Kot predsednik državnega zbora ima tudi dolžnost izvesti postopke, ki jih od njega zahtevajo ustava, zakon in poslovnik. Če pristojni organ državnemu zboru pošlje zahtevo glede poslanske imunitete, predsednik DZ tega dokumenta seveda ne more pospraviti v predal.

Toda nekaj drugega je opravljanje institucionalne dolžnosti in nekaj drugega politično moraliziranje.

Človek, ki je pred volivci podpisal kategorično obljubo in jo po volitvah razglasil za politično preseženo, mora računati, da bodo volivci njegovo naslednjo veliko obljubo presojali skozi izkušnjo s prejšnjo.

Človek, ki je bil v preteklosti pravnomočno obsojen, ima po rehabilitaciji vso pravico veljati za neobsojenega. Nima pa zaradi tega pravice pričakovati, da bo javnost sprejela trditev, da obsodbe nikoli ni bilo.

In predsednik državnega zbora, ki politične nasprotnike označuje z izrazi, kot sta »pocestniško« in »mafija«, mora sprejeti, da bo javnost enako neusmiljeno preverjala tudi njegovo ravnanje.

Robert Golob bo moral svoje odgovore dati pravosodju.

Zoran Stevanović pa bi javnosti lahko odgovoril na precej preprostejše vprašanje: če je bila nekoč njegova overjena beseda vredna toliko, da jo je razkazoval volivcem kot dokaz svoje integritete, zakaj je po volitvah postala vredna tako malo?

Kajti politična integriteta se ne meri po tem, kako ostro znaš soditi nasprotniku.

Meri se predvsem po tem, koliko veljajo tvoje lastne besede, ko ti njihovo spoštovanje ni več politično udobno.

 

Spletno uredništvo