V vsakem obdobju zgodovine posameznega naroda, so obdobja, na katere pripadniki ne moremo biti oziroma smo lahko manj ponosni, če smo sploh lahko.
Za Slovenijo to predstavlja obeležitev praznika »dan boja proti okupatorju«, ki ga že ali pa na žalost praznujemo še globoko v slovenki samostojnosti, čeprav je že dokazano, da za tem dnem ni bilo nič. Uradna zgodovina in vsi MSM mediji na čelu z ZZB NOB na ves glas bobnajo kako se je slovensko ljudstvo takrat enotno – pod okriljem OF združilo v borbi proti okupatorju. Za začetek naj še povem, da besedna zveza – boj proti okupatorju, zgleda in se sliši kot pozitivno ravnanje, saj si narodi želijo živeti v svobodnem svetu in ga ni posameznika, ki bi bil zadovoljen pod tujim jarmom. A na slovenskem je to pomenilo nekaj drugega. Najprej je potrebo zavrniti ponavljajočo se laž – 27. aprila leta 1941 se ni zgodilo nič, se pa je dan prej 26.4. v Ljubljani, v Rožni dolini v Vidmarjevi vili ustanovila Protiimperialistična fronta (PIF), ki so jo ustanovili slovenski komunisti skupaj s krščanskimi socialisti in podobno mislečimi intelektualci za boj proti Veliki Britaniji in Franciji pa tudi ZDA. Takrat so bili komunisti zlizani z nacisti (skupaj so praznovali 1. maj v Trbovljah) in bili nastrojeni proti zahodnim demokracijam. To, da se je takrat ustanovila PIF in ne OF je še v lanskem letu v voščilu za praznik zapisala ruska ambasada v Sloveniji.
Ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo se PIF preimenuje v OF – osvobodilno fronto. Spet nek izraz, na prvi pogled nevtralen, češ, ja seveda se moramo boriti proti okupatorju in se osvoboditi. A komunisti, ki so do takrat prevzeli monopol v tem združenju so si osvoboditev predstavljali drugače. Že v prvem letu okupacije je od komunistične partije ustanovljena VOS (varnostno-obveščevalna služba) umorila okoli 1000 Slovencev, predvsem tistih, ki so bili proti komunistično razpoloženi ali so partiji predstavljali nevarnost pri kasnejšem prevzemanju oblasti (dr. Ehrlich, družina Mavser, kasneje zakonca Hribar in mnogi drugi…) Že to dejanje, pa čeprav ob začetku okupacije predstavlja vso sprevrženost in pokvarjenost te organizacije, saj si je namesto resničnega boja proti okupatorju izbrala boj proti domačim ljudem.
Proti tistim, ki se z njo niso strinjali, ki je niso sprejemali in so slutili ali že vedeli kam pes taco moli. Po drugi strani, pa so partizanske enote »junaško« bežale pred Nemci in kasneje domobranci. (Udeleženci vojne jasno pravijo, da so do leta 1945 partizani kazali pete Nemcem, in to ne malokrat). Surovost partizanskih enot je ljudi prisilila, da so sprejeli orožje od okupatorja, najprej v sestavi Vaških straž ali MVAC kakor so jih imenovali Italijani in kasneje v sestavi Slovenskega domobranstva. To niso storili iz veselja ali občutka pripadnosti oziroma simpatizerstva do teh dveh totalitarnih sistemov, ampak so jih v to prisilile okoliščine, saj če se ne bi branili, bi jih v kratkem lahko pokosila partizanska krogla še prej pa bi (kot je pri jih bilo v navadi) ljudem pokradli vso premoženje. Potrebno je vedeti, da ljudem ni preostalo drugega, niso vedeli kako se bo razpletlo, čas vojne so želeli kar se da varno preživeti in kasneje živeti v miru.
Leta 1945 se je vojna končala, vemo kako. Za slovensko ljudstvo pa je bil to čas neverjetnega trpljenja, poniževanja in podvrženosti genocidu pod taktirko komunistične partije. Glede na to, da vseh morišč še do danes niso raziskali, že za te katere vemo pa je ocena da je bilo žrtev vsaj 100.000, če pa prištejemo še mrtve pripadnike drugih narodnosti (predvsem Hrvate in Srbe), pa je številka zagotovo čez 200.000. In to na ta praznik, 27. april, polno zlaganosti in sprenevedanja, praznujemo. Jaz osebno in najverjetneje tudi mnogi drugi ne. Tako očitne laži in sprenevedanja pač ne sprejemamo. In kljub temu, da bo 27.4. 2021 potekal množični protest (zoper vlado, kakopak!) in v proslavitev tega praznika. Saj jim predstavlja hrbtenico njihovega smisla in obstoja. Slavijo osvoboditev od napredka, od premožnih industrialcev, od drugače mislečih ljudi in tistih, ki jim predstavljajo nevarnost, da bodo odstranjeni iz proračunskih korit. Uživajo v nasilju, grožnjah in maščevanju. Ne znajo pa prikazati, kaj boljšega ponujajo od sedanje vlade. Saj ne morejo, ker nimajo ničesar, le mržnje do slovenskega ljudstva, in ta mržnja nas je v preteklosti stala tako Koroške kot Gorice in Gradiščanske ter Trsta. A njim ni dovolj, hočejo še krvi in oblasti. Zanjo so pripravljeni narediti vse, tudi polniti jame (z ženskami, dekleti in ostalim civilnim prebivalstvom), kakor je bilo nekoč izraženo na nacionalni RTV.
