Zakon o Skoku začel veljati: Obljubljajo tektonske premike v pravosodju, poslanci pa že zavračajo sodnike brez pojasnil

V Sloveniji je danes, 17. oktobra, začel veljati zakon o Skoku, s katerim vladajoča koalicija napoveduje odločnejši boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Toda le dva dni pred njegovo uveljavitvijo je mandatno-volilna komisija državnega zbora brez razprave in brez obrazložitve odrekla podporo štirim sodniškim kandidatom, ki so prestali strokovne postopke Sodnega sveta. Dogajanje je sprožilo oster odziv Vrhovnega sodišča in Sodnega sveta ter znova odprlo vprašanje političnega vpliva na pravosodje.

Zakon o Skoku medtem prinaša novo specializirano sodišče, preoblikovanje tožilstva in spremembe pri imenovanju tožilcev, ki so jim nasprotovali številni predstavniki pravne stroke.

Medtem ko oblast obljublja učinkovitejši pregon korupcije, ostaja vprašanje, ali bodo spremembe okrepile neodvisnost pravosodja ali pa povečale vpliv politike na njegove najpomembnejše kadrovske odločitve.

Zakon začel veljati, obljubljeni rezultati pa so še daleč

Zakon o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala, krajše Skok, je začel veljati v soboto, 17. oktobra 2026. Gre za eno osrednjih pravosodnih reform sedanje vladajoče koalicije, ki jo zagovorniki predstavljajo kot odgovor na dolgotrajne kazenske postopke, zastaranja in nezadovoljstvo javnosti z učinkovitostjo pregona gospodarskega kriminala ter korupcije.

Zakon je povezan tudi s političnimi obljubami Demokratov Anžeta Logarja, ki vodijo ministrstvo za pravosodje. Njihovi predstavniki so med pripravo reforme napovedovali korenite spremembe in učinkovitejše delovanje institucij. Toda današnja uveljavitev zakona še ne pomeni, da bodo preiskave in sodni postopki odslej potekali hitreje. Zakon se bo namreč začel uporabljati šele 1. julija 2027, ko naj bi bile zagotovljene organizacijske, kadrovske in druge podlage za njegovo izvajanje.

Prav ta časovni zamik kaže, da gre za zahtevno reorganizacijo, katere posledic še ni mogoče ocenjevati. Vprašanje ni samo, ali Slovenija potrebuje učinkovitejši pregon korupcije, saj o tem obstaja široko soglasje. Pomembno je predvsem, ali so izbrane rešitve ustrezne, ali bodo nove institucije dovolj pripravljene in ali bodo ob večji učinkovitosti ohranile potrebno neodvisnost od političnih interesov.

Novo specializirano sodišče in preoblikovano tožilstvo

Osrednji del reforme je preoblikovanje sedanjega Specializiranega državnega tožilstva v Specializirano tožilstvo za pregon korupcije in organiziranega kriminala. Nova ureditev določa spremenjen obseg njegovih pristojnosti in predvideva tesnejše sodelovanje z Nacionalnim preiskovalnim uradom ter drugimi organi, pristojnimi za odkrivanje najzahtevnejših kaznivih dejanj.

Zakon predvideva tudi ustanovitev samostojnega specializiranega sodišča s sedežem v Ljubljani in pristojnostjo za območje celotne države. To naj bi nadomestilo sedanjo ureditev specializiranih sodnih oddelkov, ki delujejo v okviru obstoječega sodnega sistema. Pritožbeno odločanje bo po novi ureditvi povezano z Višjim sodiščem v Mariboru.

Zagovorniki reforme poudarjajo, da bo koncentracija strokovnega znanja omogočila hitrejše obravnavanje zahtevnih primerov. Po njihovem mnenju sedanji sistem preveč razpršuje pristojnosti in odgovornost, kar prispeva k dolgotrajnim postopkom. Toda pravosodna stroka je med obravnavo opozarjala, da ustanavljanje novih institucij samo po sebi ne odpravlja razlogov za sodne zaostanke. Ti so povezani tudi s procesno zakonodajo, zahtevnostjo dokazovanja, kadrovskimi razmerami in organizacijo dela.

Če se ti problemi ne bodo reševali vzporedno, obstaja tveganje, da bo reforma spremenila predvsem organizacijsko podobo pravosodja, ne pa nujno tudi njegove učinkovitosti.

Le dva dni pred uveljavitvijo zakona zavrnili štiri sodniške kandidate

Medtem ko je koalicija napovedovala učinkovitejše pravosodje, se je v četrtek, 15. oktobra, v državnem zboru zgodilo nekaj, kar je sprožilo resno zaskrbljenost sodne veje oblasti. Mandatno-volilna komisija je brez vsebinske razprave odrekla podporo štirim sodniškim kandidatom, ki jih je po izvedenih strokovnih postopkih predlagal Sodni svet.

Med njimi je bil tudi Boris Gabrijel Hrovat, kandidat za vrhovnega sodnika na kazenskem oddelku Vrhovnega sodišča. Hrovat vodi kazenski oddelek Višjega sodišča v Ljubljani in ima več kot 19 let izkušenj s sojenjem v kazenskih zadevah. Na razpis se je prijavilo šest kandidatov, Sodni svet pa je po strokovni presoji kot najprimernejšega predlagal prav njega.

Podpredsednik Sodnega sveta Matej Čujovič je pred komisijo predstavil Hrovatove reference in poudaril njegove strokovne dosežke. Kljub temu je njegovo kandidaturo podprlo le pet poslancev, devet pa jih je glasovalo proti. Med nasprotniki so bili poslanci SDS, Resnice, Demokratov in skupne poslanske skupine NSi, SLS ter Fokus.

Nihče od poslancev, ki so glasovali proti, ni javno pojasnil, zakaj strokovno podprtega kandidata ne podpira. Enako se je zgodilo pri preostalih treh sodniških kandidatih. To pomeni, da javnost ni izvedela, ali so poslanci imeli konkretne strokovne pomisleke ali so pri odločitvi prevladali drugi razlogi.

Pomembno je poudariti, da kandidatov še ni dokončno zavrnil državni zbor. Mandatno-volilna komisija jim je odrekla podporo, o predlogih pa bo odločal državni zbor na plenarnem zasedanju. Toda že takšno glasovanje je sprožilo vprašanja o preglednosti kadrovskih postopkov.

Vrhovno sodišče opozorilo na poseganje v neodvisnost sodstva

Na odločitev mandatno-volilne komisije sta se odzvala Vrhovno sodišče in Sodni svet. Vrhovno sodišče je izrazilo presenečenje in zaskrbljenost ter opozorilo, da so bili vsi štirje kandidati izbrani po strokovnih postopkih, v katerih so bile preverjene njihove kvalifikacije in primernost za sodniško funkcijo.

Posebej je izpostavilo dejstvo, da so poslanci podporo odrekli brez navedbe razlogov. Sodišče je ob tem znova opozorilo na svoje dolgoletno stališče, da bi bilo treba imenovanje sodnikov umakniti iz neposrednega odločanja državnega zbora, saj takšna ureditev omogoča politično vplivanje na sestavo sodne veje oblasti.

Sodni svet je prav tako opozoril, da odločanje brez obrazložitve zmanjšuje preglednost postopkov in zaupanje javnosti. Poslanci imajo pravico do samostojne odločitve, vendar se ob zavrnitvi strokovno preverjenih kandidatov upravičeno postavlja vprašanje, na kakšnih merilih je odločitev temeljila.

Zavrnitev Hrovatove kandidature je še posebej občutljiva zaradi kadrovskih težav kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča. Če se sodniška mesta ne zapolnjujejo pravočasno, se lahko povečuje obremenjenost obstoječih sodnikov, kar vpliva na trajanje postopkov. Prav odpravljanje zaostankov pa je eden glavnih argumentov, s katerimi vladajoča koalicija utemeljuje zakon o Skoku.

Isti politični problem, čeprav gre za različna postopka

Zavrnitve sodniških kandidatov ni mogoče neposredno pripisati zakonu o Skoku. Glasovanje je potekalo po že veljavni zakonodaji, zakon pa ob odločitvi komisije še ni veljal. Poleg tega gre pri sodnikih in državnih tožilcih za različne postopke imenovanja z različnimi pristojnostmi institucij.

Toda obe zgodbi odpirata skupno vprašanje: koliko vpliva naj imajo politični odločevalci na izbiro ljudi, ki morajo pri svojem delu odločati neodvisno od politike?

Prav to je bilo eno osrednjih opozoril med sprejemanjem Skoka. Reforma namreč posega tudi v postopke imenovanja in ocenjevanja državnih tožilcev ter spreminja razmerje med pristojnostmi Državnotožilskega sveta in ministra za pravosodje. Po novi ureditvi minister ni vezan na vrstni red kandidatov v dokončnem mnenju Državnotožilskega sveta, čeprav mora izbira ostati omejena na strokovno ustrezne kandidate.

Zagovorniki zakona zatrjujejo, da so strokovne varovalke ohranjene. Kritiki pa opozarjajo, da se s tem povečuje prostor za politično odločanje o tožilskih karierah.

Četrtkovo glasovanje v mandatno-volilni komisiji zato ni dokaz, da bo nova ureditev tožilstva nujno privedla do političnih zlorab. Je pa konkreten primer, kako lahko politično odločanje brez javne obrazložitve ustavi kadrovski postopek, ki ga je strokovni organ že izvedel.

Ali je zavrnitev brez obrazložitve sploh nezakonita?

Pri presoji ravnanja poslancev je treba ločiti med pravno dopustnostjo in institucionalno odgovornostjo. Ustavno sodišče je v preteklosti pojasnilo, da ima državni zbor pri imenovanju vrhovnih sodnikov določeno politično diskrecijo. Zato odsotnost obrazložitve sama po sebi še ne pomeni, da je bilo glasovanje nezakonito.

Toda vprašanje zakonitosti ni edino pomembno. Če parlamentarna večina brez razprave zavrne strokovno predlagane kandidate, javnost nima možnosti preveriti, kateri razlogi so vodili odločitev. To zmanjšuje preglednost postopka, zlasti kadar gre za položaje, pri katerih je neodvisnost ključnega pomena.

Prav zato bi bilo pomembno, da poslanci pojasnijo svoja stališča, četudi jih zakon k temu izrecno ne zavezuje. Strokovna presoja Sodnega sveta ni nujno zavezujoča za vse nadaljnje odločevalce, vendar bi morala morebitna drugačna odločitev temeljiti na razumljivih in preverljivih razlogih.

Brez takšnih pojasnil ostajajo odprti dvomi, ki jih ni mogoče odpraviti zgolj s sklicevanjem na pravico poslancev do glasovanja.

Sodniki in tožilci so pred reformo opozarjali na številna tveganja

Zakon o Skoku je bil že med pripravo deležen številnih pripomb pravosodnih institucij. Vrhovno sodišče je opozarjalo na zahtevnost vzpostavitve novega specializiranega sodišča in predlagalo daljši čas za pripravo. Po njegovem mnenju bi bilo primerneje, da bi se zakon začel uporabljati šele oktobra 2027.

Tudi Vrhovno državno tožilstvo je opozarjalo, da organizacijska preureditev sama po sebi ne odpravlja ključnih težav kazenskega pregona. Posebno pozornost je namenilo neodvisnosti tožilcev in spremembam kadrovskih postopkov.

Pripombe je podala še zakonodajno-pravna služba državnega zbora, ki je opozarjala na posamezna ustavnopravna in sistemska vprašanja. Vlada je pozneje sprejela več dopolnil in zatrjevala, da je pomemben del pomislekov upoštevala.

Toda zakon je bil kljub obsežnosti in številnim opozorilom obravnavan po nujnem postopku. Takšen način sprejemanja sistemskih sprememb je sprožil dodatna vprašanja o tem, ali je bilo za strokovno razpravo na voljo dovolj časa.

Minister za pravosodje Mihael Zupančič je reformo zagovarjal z argumentom, da Slovenija ne more več odlašati z izboljšanjem pregona korupcije. Toda nujnost sprememb sama po sebi še ne odgovori na vprašanje, ali so vse izbrane rešitve ustrezne.

Bo novo sodišče res odpravilo sodne zaostanke?

Eden glavnih argumentov za sprejetje zakona je dolgotrajnost postopkov v zahtevnih korupcijskih in gospodarskih zadevah. Zagovorniki reforme opozarjajo, da lahko takšni postopki trajajo več let, v posameznih primerih pa se zaključijo tudi zaradi zastaranja.

Toda ustanovitev novega sodišča ne pomeni samodejnega odpravljanja teh težav. Pomembni bodo število sodnikov, strokovnih sodelavcev, organizacija dela in predvsem procesna pravila, po katerih bodo postopki potekali.

Na potrebo po nadaljnjih spremembah zakona o kazenskem postopku je opozoril tudi pravnik Matej Avbelj, eden od idejnih snovalcev Skoka. Po njegovem mnenju je sprejetje zakona pomemben korak, vendar bo njegova učinkovitost odvisna od izvajanja in dodatnih reform.

Prav zato bi bilo treba uspešnost Skoka ocenjevati na podlagi merljivih rezultatov. Pomembno bo, ali se bodo postopki dejansko skrajšali, ali bo manj zastaranj in ali bodo odločitve strokovno kakovostne. Enako pomembno pa bo spremljati, ali bodo kadrovski postopki pregledni in zaščiteni pred neprimernimi političnimi vplivi.

Če se bodo nove institucije soočale s kadrovskimi težavami ali organizacijskimi zapleti, se lahko izkaže, da je bila politična napoved učinkovitejšega pravosodja precej enostavnejša od njene izvedbe.

Boj proti korupciji ne sme biti odvisen od politične pripadnosti

Korupcija in organizirani kriminal predstavljata resen izziv za delovanje države, gospodarstva in zaupanje javnosti v institucije. Učinkovit pregon je zato pomemben cilj vsake pravosodne reforme.

Toda učinkovitost ni edino merilo. Pravosodje mora delovati neodvisno in enako obravnavati vse, ne glede na njihov politični položaj, gospodarsko moč ali povezave z vplivnimi posamezniki. Zato je pri spremembah, ki vplivajo na imenovanje sodnikov in tožilcev, potrebna posebna previdnost.

V primeru Skoka se ta vprašanja odpirajo na dveh ravneh. Prva je organizacijska: ali bodo novo sodišče, preoblikovano tožilstvo in spremenjene pristojnosti res omogočili učinkovitejše delo? Druga je institucionalna: ali bodo kadrovski postopki dovolj zaščiteni pred političnimi interesi?

Glasovanje mandatno-volilne komisije je drugo vprašanje dodatno izpostavilo. Poslanci so namreč pokazali, da lahko tudi brez javne obrazložitve odrečejo podporo kandidatom, ki so prestali strokovno presojo. To ni dokaz nezakonitega ravnanja, je pa razlog za zahtevo po večji preglednosti odločanja.

Največji preizkus Skoka ne bo sprejetje zakona, temveč njegovo izvajanje

Zakon o Skoku je danes začel veljati, vendar njegovih dejanskih učinkov še ni mogoče oceniti. Reforma bo zahtevala ustanovitev novih organizacijskih struktur, kadrovske odločitve in prilagoditev obstoječega sistema. Šele po začetku uporabe julija prihodnje leto bo mogoče spremljati, ali prinaša napovedane izboljšave.

Toda dogodki zadnjih dni kažejo, da razprava o učinkovitosti pravosodja ne more biti ločena od vprašanja njegove neodvisnosti. Na eni strani koalicija napoveduje hitrejši pregon korupcije, na drugi pa so njeni predstavniki v parlamentarni komisiji sodelovali pri zavrnitvi strokovno podprtih sodniških kandidatov brez pojasnila javnosti.

To protislovje zahteva odgovore. Če je cilj učinkovitejše pravosodje, bi moralo biti jasno, kako bodo pristojni zagotavljali pravočasno zapolnjevanje sodniških in tožilskih mest ter preprečevali, da bi kadrovske odločitve postale predmet političnih interesov.

Obljube o tektonskih premikih bodo imele pomen le, če bodo prinesle hitrejše, kakovostnejše in neodvisno pravosodje. Za zdaj pa je ob začetku veljavnosti zakona odprto tudi neprijetno vprašanje: kako prepričljivo je mogoče govoriti o učinkovitejšem sodstvu, če parlamentarna večina hkrati brez obrazložitve ustavlja imenovanja strokovno preverjenih sodnikov? Prav odgovor na to vprašanje bo pomemben pokazatelj, kako resno politični odločevalci razumejo neodvisnost pravosodja.