Ko odprta družba ni samoumevna

Demokracija, odprtost in socialna pravičnost niso zgodovinska danost, temveč stalna izbira. Evropa in Slovenija se znova soočata z vprašanjem, ali bomo vrednote branili z razumom in solidarnostjo – ali s strahom in izključevanjem.

V evropski zgodovini so datumi, ki nas opominjajo, da demokracija ni nekaj danega, temveč nekaj, kar je treba vedno znova varovati. 22. marec letos bo eden takšnih dni – dan, ko se bomo morali spomniti, da se je proti fašizmu in drugim oblikam političnega ekstremizma treba postaviti pravočasno, odločno in predvsem z vrednotami, ne s strahom.

Slovenija kot projekt upanja in odprtosti

Se spomnimo let, mesecev, tednov in dni pred osamosvojitvijo? Slovenija je nastala kot projekt upanja. Kot obljuba, da bo majhna država lahko temeljila na odprtosti, spoštovanju človekovih pravic in solidarnosti. Ta obljuba ni bila nikoli mišljena kot privilegij za izbrane, temveč kot skupni prostor, v katerem imajo ljudje možnost živeti dostojno življenje – ne glede na to, od kod prihajajo, kakšno delo opravljajo ali kakšna so njihova osebna prepričanja.

V zadnjih letih Evropa znova čuti pritisk idej, ki ponujajo enostavne odgovore na zapletena vprašanja. Vrednote, uvožene iz političnih kultur, kjer je moč pomembnejša od prava, izključevanje pa lažje kot sodelovanje, se predstavljajo kot »zdrava pamet«. V resnici pa gre za logiko, ki družbo deli na prvorazredne in drugorazredne, na »naše« in »vaše«, ter s tem spodkopava tisto, kar je Evropo sploh naredilo uspešno: sodelovanje, znanje in socialno ravnotežje.

Povezana družba in socialna država

Slovenska družba je skozi desetletja pokazala, da zna biti drugačna. Da zna povezovati podjetnost z močno javno infrastrukturo, gospodarski razvoj s skrbjo za okolje, individualno svobodo s solidarnostjo. Socialna država ni ovira ambiciji, temveč njen pogoj: brez dostopnega šolstva, zdravstva in socialne varnosti tudi talenti ne morejo zares zaživeti.

Pravna država kot zaščita, ne kot grožnja

Pomembno je poudariti, da odprtost ne pomeni naivnosti. Liberalna demokracija temelji na odgovornosti, pravni državi in jasnih pravilih. A ta pravila obstajajo zato, da ščitijo ljudi – ne zato, da jih ustrahujejo ali utišajo. Ko se politika začne napajati iz jeze, zavisti in strahu pred drugačnostjo, to ni več politika prihodnosti, temveč vračanje v preteklost, ki jo je Evropa že drago plačala.

22. marec nas zato ne nagovarja k protestu proti nekomu, temveč k zvestobi nečemu: vrednotam odprte družbe. K prepričanju, da je svoboda več kot prazna beseda, da demokracija živi v institucijah in v vsakdanjih odnosih, ter da socialna pravičnost ni ideološka muha, ampak temelj stabilne skupnosti.

Slovenija ima izbiro. Lahko zapira okna in gradi zidove ali pa ostane samozavestna, vključujoča in evropska. Prav v tem duhu je nastala in prav v tem duhu ima tudi prihodnost.

Spletno uredništvo