Združene države pripravljajo novo srečanje o prihodnosti Nata, toda za mizo ne bo nekaterih najpomembnejših ameriških zaveznic. Francija, Velika Britanija ter Estonija, Latvija in Litva po poročanju Politica niso bile povabljene na oktobrsko srečanje ožje skupine držav v Poljski, ki jo vodi politični direktor Pentagona Elbridge Colby.
Izključitev je toliko bolj presenetljiva, ker gre za države z vidno vojaško vlogo v zavezništvu, baltske države pa za obrambo namenjajo izjemno velik delež svojega gospodarstva. Dogajanje zato odpira vprašanje, ali Washington uresničuje spomladi nakazano politiko razlikovanja med »zglednimi« in drugimi zaveznicami – čeprav ameriška administracija razloga za sestavo skupine za zdaj ni javno pojasnila.
Za mizo Nemčija in Poljska, Francije in Britanije pa ne
Srečanje naj bi oktobra potekalo na Poljskem pod vodstvom Elbridgea Colbyja, podsekretarja oziroma vodje političnega dela ameriškega obrambnega ministrstva. Ne gre za formalno zasedanje Nata, na katerem bi sodelovale vse članice, temveč za manjšo delovno skupino, ki razpravlja o prihodnosti zavezništva in predvsem o tem, kako naj Evropa prevzame več odgovornosti za lastno konvencionalno obrambo.
V skupini so Poljska, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Švedska in Finska, ki so se v podobni sestavi že sestale junija v norveškem Bergnu. Zaradi tega se je zanjo prijelo ime Bergen Group oziroma Bergenska skupina.
Toda seznam držav, ki jih ni zraven, je skoraj enako zanimiv kot seznam povabljenih.
Velika Britanija in Francija, dve evropski jedrski sili in stalni članici Varnostnega sveta Združenih narodov, nista povabljeni. Prav tako povabila niso dobile Estonija, Latvija in Litva, ki zaradi neposredne bližine Rusije sodijo med najbolj izpostavljene članice zavezništva.
Estonski premier Kristen Michal je danes tudi javno potrdil, da Estonija povabila ni prejela. Ob tem je poudaril, da ne gre za uradno srečanje Nata in da se zaveznice med seboj ves čas posvetujejo v različnih formatih.
»Delamo vse, kar od nas zahtevajo«
Prav kriteriji za izbiro držav povzročajo največ vprašanj.
Politico se je pogovarjal s šestimi diplomati, ki poznajo priprave na srečanje. Predstavnik ene od nepovabljenih držav je opozoril, da poskušajo ugotoviti, po kakšnih merilih Washington sploh izbira sodelujoče države.
Njegovo sporočilo je bilo preprosto: država izpolnjuje zahteve, ki jih prednjo postavljajo ZDA, vendar kljub temu ne ve, zakaj je ostala zunaj skupine.
To je še posebej očitno pri baltskih državah. Ameriška administracija je evropske zaveznice dolgo pozivala k bistveno večjim obrambnim izdatkom, Estonija, Latvija in Litva pa sodijo med države, ki so pri tem šle zelo daleč. ANSA danes izpostavlja, da Baltiki za širšo varnost in obrambo namenjajo že več kot pet odstotkov BDP.
Če bi bilo edino merilo višina obrambnih izdatkov, je zato težko pojasniti, zakaj so ostali zunaj.
Je to Trumpova »lista pridnih in porednih«?
Tu postane zgodba politično občutljivejša.
Politico današnje dogajanje postavlja v kontekst spomladanskih razprav v Trumpovi administraciji o razlikovanju med zaveznicami glede na njihovo podporo ameriškim prednostnim nalogam. V Washingtonu so razmišljali o pristopu, ki so ga nekateri opisovali kot nekakšno »naughty and nice list« – seznam držav, ki ustrezajo ameriškim pričakovanjem, in tistih, ki jim ne.
Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je pri tem govoril o »zglednih zaveznicah« in opozarjal, da bi se države, ki ne podpirajo ameriških interesov, lahko soočile s posledicami.
Zato se ob sedanjem seznamu povabljenih neizogibno pojavlja vprašanje, ali se takšna politika zdaj kaže tudi v praksi.
Dokaza, da so bile Francija, Velika Britanija in Baltiki izpuščeni zato, ker jih želi Trumpova administracija kaznovati, za zdaj ni. Bela hiša na vprašanja Politica ni odgovorila, Pentagon pa komentarja ni želel dati.
Prav odsotnost uradnega pojasnila pa med evropskimi diplomati povečuje ugibanja.
Colby pravi nekaj drugega: cilj naj bi bil močnejši Nato
Elbridge Colby izbiro držav predstavlja drugače. Po prvem srečanju v Bergnu je sodelujoče opisal kot zaveznice, ki hitro izpolnjujejo nove obveznosti glede obrambnih izdatkov, imajo dovolj velik obseg zmogljivosti, da lahko pomembno prispevajo, ter so pripravljene preiti od besed h konkretnim dejanjem.
Njegova širša vizija je, da mora Evropa prevzeti primarno odgovornost za svojo konvencionalno obrambo, medtem ko bi Združene države svojo vojaško pozornost lahko bolj usmerjale tudi drugam.
Colby je septembra zatrjeval, da namen manjše skupine ni ustvarjanje razkola. Cilj naj bi bil pripraviti konkretne rešitve, s katerimi bi nato lahko naprej potegnili celotno zavezništvo in ustvarili močnejši ter trajnejši Nato.
Tudi diplomat ene od povabljenih držav je Politicu dejal, da namen skupine ni delitev Nata. Po tej razlagi naj bi manjša skupina lažje pripravila predloge, o katerih bi pozneje odločale vse članice.
Toda zakaj potem ni Britanije in Francije?
Prav tu ostaja največja neznanka.
Če želi Washington oblikovati skupino držav z dovolj veliko vojaško težo za prevzem večje odgovornosti za evropsko obrambo, je odsotnost Francije in Velike Britanije težko spregledati. Obe državi imata jedrsko orožje, pomembne konvencionalne sile in veliko vlogo pri evropski varnosti.
Enako nenavadna je odsotnost Baltika, kjer je vprašanje odvračanja Rusije neposredno povezano z vsakodnevno nacionalno varnostjo.
Nizozemski medij Reformatorisch Dagblad danes poroča, da v ožji skupini ponovno ostajajo Nizozemska, Nemčija, Poljska, Švedska, Finska in Norveška, medtem ko med drugim manjkajo Francija, Velika Britanija in tudi Italija.
Zato vprašanje ni samo, kdo je povabljen. Pomembno postaja tudi, kdo odloča, katere evropske države so dovolj pomembne za ožjo razpravo o prihodnosti zavezništva.
Danska bi se lahko znašla na drugi strani vrat
Še zanimivejši je primer Danske. Po informacijah Politica bi se lahko skupini pridružila tudi Danska, in sicer po dogovoru z Washingtonom glede širitve ameriške vojaške navzočnosti na Grenlandiji.
Tudi to samo po sebi ne dokazuje, da Washington članstvo v neformalni skupini uporablja kot nagrado za politično sodelovanje. Toda v kombinaciji z odsotnostjo nekaterih drugih velikih zaveznic dodatno odpira vprašanje, kakšna merila Colbyjeva ekipa dejansko uporablja.
Sestava skupine očitno ni preprosta lestvica obrambnih izdatkov.
Strah pred »Natom znotraj Nata«
Med nekaterimi diplomati se zato pojavlja bojazen, da bi lahko nastal nekakšen ožji krog znotraj zavezništva, v katerem bi Washington ključna vprašanja najprej usklajeval samo z izbranimi državami.
Eden od diplomatov, ki jih povzema Politico, je opozoril, da bi delitev članic na »dobre in slabe« pomenila nevarnost za ZDA, za Evropo pa bi imela še resnejše posledice.
Pomembno je, da gre za pomisleke diplomatov, ne za uradno odločitev o oblikovanju nove strukture znotraj Nata. Bergenska skupina nima statusa novega organa zavezništva in ne more nadomestiti formalnega odločanja, kjer članice Nata odločitve sprejemajo skupaj.
Toda politični pomen neformalnih skupin je lahko velik prav zato, ker se lahko določene zamisli oblikujejo že pred formalnimi sestanki.
Tudi v Baltiku niso vsi pripravljeni zgodbe zmanjševati
Medtem ko je estonski premier Michal danes opozoril, da ne gre za uradno srečanje Nata, je član parlamentarnega odbora za nacionalno obrambo Raimond Kaljulaid precej bolj kritičen.
Po njegovem mnenju dejstva, da Estonije ni za mizo, ko se pod ameriškim vodstvom v ožjem krogu govori o prihodnosti Nata, ni smiselno predstavljati kot nepomembnega. Opozoril je tudi na sporočilo, ki ga lahko takšna izključitev pošilja Rusiji.
To pokaže, da tudi znotraj nepovabljenih držav ni enotnega pogleda na pomen srečanja.
Bela hiša molči, vprašanja pa ostajajo
Za zdaj zato ni mogoče zapisati, da je Donald Trump uresničil grožnjo in kaznoval neposlušne članice Nata. Za tak sklep nimamo dokaza.
Lahko pa ugotovimo nekaj drugega: Pentagon je oblikoval ožjo skupino za razpravo o prihodnosti Nata, v njej pa ni Francije, Velike Britanije in treh baltskih držav. Nekatere od izpuščenih držav izpolnjujejo oziroma celo presegajo zahteve po povečevanju obrambnih izdatkov, ameriška administracija pa meril za povabila javno ni pojasnila.
Obenem je Trumpova administracija že prej govorila o razlikovanju med bolj in manj »zglednimi« zaveznicami. Zato ni presenetljivo, da se med evropskimi diplomati pojavlja sum, da pri izbiri niso pomembne samo vojaške zmogljivosti.
Če naj bi bila Bergenska skupina zgolj motor, ki bo naprej potegnil celoten Nato, bo moral Washington prej ali slej odgovoriti na zelo preprosto vprašanje: zakaj v razpravi o prihodnosti evropske obrambe za mizo ni dveh največjih evropskih vojaških sil in držav, ki stojijo neposredno ob Rusiji?
Dokler tega odgovora ni, bo senca Trumpove »liste pridnih in porednih« nad srečanjem težko izginila.
Spletno uredništvo
