VIDEO: Zarezalo je pod kamniti lok: Benjamin Ličer znova poletel pod Solkanskim mostom

Le nekaj trenutkov je trajal prizor, zaradi katerega se je v soboto ob Soči zbrala množica ljudi. Akrobatsko letalo je priletelo proti znamenitemu Solkanskemu mostu, se spustilo proti reki in izginilo pod mogočnim 85-metrskim kamnitim lokom. Za krmilom je bil Benjamin Ličer – Benđo, eden najbolj izkušenih slovenskih akrobatskih pilotov, ki je s svojim petim podletom poskrbel za vrhunec praznovanja 120-letnice Bohinjske proge in Solkanskega mostu.

V Solkanu se je v soboto, 3. oktobra, zgodovina za nekaj sekund povezala s sedanjostjo na način, ki ga je težko spregledati. Most, po katerem je pred 120 leti ob slovesnem odprtju Bohinjske proge peljal vlak z avstro-ogrskim prestolonaslednikom Francem Ferdinandom, je tokrat postal kulisa letalskega spektakla. Pod njegovim kamnitim lokom je poletel Benjamin Ličer, pilot, ki je s tem mostom povezan že več kot četrt stoletja.

Polet ob jubileju sta pripravila Aeroklub Obalni letalski center Portorož in Mestna občina Nova Gorica, Ličer pa je po pristanku priznal, da je bil tokratni podvig zanj nekaj posebnega. Za Primorski dnevnik je povedal, da je bilo »fantastično«, iz letala pa je lahko videl tudi, kako veliko ljudi se je zbralo ob Soči. Prav množičen obisk je po njegovem pokazal, koliko ljudem pomeni jubilej objekta, ki ga je označil za biser ne le tega prostora, temveč širše Evrope.

Pod mostom že petič

Za Ličerja sobotni podlet še zdaleč ni bil prvi. Pod znamenitim kamnitim lokom je prvič poletel že leta 1999, nato je podvig ponovil leta 2006 ob stoletnici Bohinjske proge, leta 2009 ob stoletnici prvega poleta Edvarda Rusjana in ponovno leta 2019. Tokratni podlet je bil njegov peti. Prav povezava letalstva in Goriške pri tem ni naključna – na tem območju je močno zasidrana tudi dediščina bratov Edvarda in Josipa Rusjana, ki sta leta 1909 z letalom Eda I. postavila enega ključnih mejnikov slovenskega letalstva.

Kako zahteven je Ličerjev manever, dobro pokažejo podatki iz njegovega prejšnjega podleta. Leta 2019 je z akrobatskim letalom Zlin Z-526 pod lokom letel s hitrostjo približno 262 kilometrov na uro, v najnižji točki pa je bilo letalo le okoli deset metrov nad gladino Soče. Visoka hitrost pri tem ni namenjena zgolj spektaklu. Pilot mora po izhodu izpod železniškega mostu zaradi bližnjega cestnega mostu izredno hitro pridobiti višino; pri takratnem podletu je potreboval hitrost dviganja najmanj 25 metrov na sekundo.

Ličer je zahtevnost podviga pred leti opisal še precej nazorneje. Do odprtine mostu se ne približuje naravnost, temveč se mora spuščati in v zavoju ujeti pravi položaj, nato pa pod lokom ohraniti veliko hitrost in se takoj zatem začeti vzpenjati. Pred takšnim podletom je treba preveriti tudi veter in morebitno turbulenco. Njegova razlaga je bila preprosta: pri takšnem manevru napake praktično ni mogoče popravljati.

Kamniti velikan, ki mu na svetu ni para

Toda zvezda sobotnega prizora ni bilo samo letalo. Solkanski most je sam po sebi eden najizjemnejših tehniških spomenikov na slovenskih tleh. Njegov glavni kamniti lok ima razpon 85 metrov, zaradi česar še danes velja za železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Prvotno je bil načrtovan lok z razponom 80 metrov, toda zaradi razmer na terenu so projekt spremenili in nastal je 85-metrski lok, ki je mostu pozneje prinesel svetovni primat.

Gradnja je bila za začetek 20. stoletja izjemen inženirski podvig. V veliki lok so vgradili približno 1960 kubičnih metrov kamnitih kvadrov, polaganje kamna pa je po zgodovinskih podatkih trajalo le 18 dni. Most je bil dokončan novembra 1905, Bohinjska proga pa je bila slovesno odprta 19. julija 1906.

In prav tu se zgodba sobotnega dogodka lepo sklene. Pred 120 leti se je čez most zapeljal dvorni vlak, na katerem je bil avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand, eden najbolj znanih obrazov zadnjih let habsburške monarhije. Njegov atentat v Sarajevu leta 1914 je postal povod za dogodke, ki so prerasli v prvo svetovno vojno.

Proga, ki je povezala Alpe z Jadranom

Bohinjska proga je bila mnogo več kot lokalna železniška povezava. Nastala je kot del velikega prometnega projekta, s katerim je želela Avstro-Ogrska notranjost monarhije dobiti učinkovitejšo povezavo s Trstom in Jadranom. Gradnja je potekala na izjemno zahtevnem terenu, zato so morali projektanti premagovati gore, ozke doline in reke. Na odseku med Jesenicami in Gorico je nastala trasa z 28 predori ter številnimi mostovi in drugimi zahtevnimi objekti.

Slovesni otvoritveni vlak je po novi povezavi zapeljal 19. julija 1906. Ob progi so ga pričakovale množice ljudi, kraji so bili okrašeni z zelenjem in zastavami, prihod železnice pa je za številne prebivalce pomenil dobesedno novo povezavo s svetom. Proga je omogočila hitrejši pretok ljudi in blaga med srednjo Evropo ter Jadranom, hkrati pa močno vplivala na gospodarski in turistični razvoj krajev ob njej.

Toda mirna zgodovina nove železnice ni trajala dolgo.

Most je preživel tudi vojno in rušenje

Med prvo svetovno vojno je Bohinjska proga dobila pomembno vojaško vlogo zaradi bližine soške fronte. Solkanski most pa je avgusta 1916 doživel najhujši trenutek svoje zgodovine. Ob umiku avstro-ogrske vojske je bil njegov veliki kamniti lok v noči z 8. na 9. avgust porušen z eksplozivom. Na njegovem mestu je pozneje stala začasna jeklena konstrukcija, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pa so Italijani most obnovili in mu ponovno zgradili kamniti lok.

Zato današnja podoba mostu ni zgolj spomenik graditeljskemu znanju iz časa Avstro-Ogrske. V njegovih kamnih je zapisana tudi burna zgodovina Goriške – od monarhije in prve svetovne vojne do spreminjanja meja ter današnjega časa. Kljub vsemu je po njem po 120 letih še vedno speljana železniška proga.

120 let pozneje – vlak zgoraj, letalo spodaj

Prav zaradi tega je imel sobotni prizor še dodatno simboliko. Most, zgrajen v času, ko je bilo motorno letalstvo šele pred svojim rojstvom, je 120 let pozneje postal prizorišče enega najbolj drznih letalskih manevrov pri nas.

Ko je Benjamin Ličer v soboto zavil proti Soči, se spustil pod kamniti lok in se na drugi strani znova dvignil proti nebu, je trajalo le nekaj sekund. Toda za njimi je 120 let zgodovine: od graditeljev, ki so nad Sočo sestavljali na tisoče kamnitih blokov, do Franca Ferdinanda in prvega slavnostnega vlaka, rušenja med vojno, ponovne gradnje in generacij potnikov, ki so se z vlakom peljale čez most.

In potem je prišel Ličer.

Petič pod most. Tokrat za njegov 120. rojstni dan.

Solkanski most je v svojem dolgem življenju videl marsikaj. V soboto pa je množici ob Soči še enkrat pokazal, zakaj po več kot stoletju ostaja eden najbolj prepoznavnih simbolov Goriške – in zakaj lahko nekaj sekund med kamnitim lokom, smaragdno reko in letalom še vedno ustavi poglede.

Spletno uredništvo Goriške novice