Tarča brez tarče: kako javni medij brez dokazov obsoja druge
Oddaja Tarča je ponovno odprla razpravo o državnem oglaševanju v medijih, vendar na način, ki bolj ustvarja vtise kot pojasnjuje dejstva. S selektivnim izborom primerov, sogovornikov in podatkov je gledalcem ponudila poenostavljeno razlago zapletenega razmerja med mediji, javnim denarjem in politično močjo. Namesto analize in razlikovanja je prevladalo namigovanje, ki brez trdnih dokazov sugerira korupcijo.
Prav zato je nujno, da se razprava vrne k preverljivim podatkom, kontekstu in profesionalnim standardom, ki bi jih moral utelešati javni medij.
Ko oglaševanje postane greh: denar, moč in dvojna merila javnega medija
Razprava o državnem oglaševanju v medijih se v Sloveniji vse pogosteje zvede na nevarno poenostavitev: če država oglašuje, potem gre nujno za pritisk, kupovanje naklonjenosti ali politično trgovino. Prav takšen vtis je ponovno ustvarila oddaja Tarča, kjer je bila na primeru časnika Delo in kolumnistke Tine Gaber gledalcem namignjena domnevna povezava med uredniško vsebino in državnim oglaševanjem, brez da bi bili za to predstavljeni konkretni dokazi.
Namigovanje brez dokazov ni razkritje, temveč insinuacija. Težava pa ni zgolj v enem primeru, temveč v širšem okviru, v katerem se državnemu oglaševanju pripisuje skoraj avtomatičen madež korupcije, ne glede na kontekst, medij ali tržne razmere. Takšna logika prezre dejstvo, da gre pri velikih nacionalnih medijih za ključne akterje javnega prostora in hkrati za panogo, ki se že več kot desetletje sooča z resnimi poslovnimi in strukturnimi težavami.
Logika »oglaševanje = korupcija«
Po takšni interpretaciji bi morali državni organi pred volitvami prenehati z vsakršnim oglaševanjem, saj bi bilo sicer mogoče vsako kampanjo, obvestilo ali javno sporočilo razumeti kot poskus vplivanja na uredniško politiko. A to ni realna, temveč absurdna posledica poenostavljene logike, ki ne loči med zakonitim, tržno utemeljenim oglaševanjem in dejanskimi zlorabami.
Oddaja pri tem ni ponudila širšega konteksta o pomenu državnega oglaševanja za slovensko medijsko industrijo, še posebej za tiskane medije, ki se že leta soočajo s padcem naklad, prihodkov in oglaševalskega trga. Namesto razlage smo znova dobili refren, v katerem se oglaševanje obravnava kot inherentno sporno dejanje, brez analize, razlik ali podatkov.
Gostje brez spomina in brez razlik
Dodatno zmedo so v razpravo vnesli gostje v studiu. Med njimi so bili tudi poslanci NSi in SDS, pri katerih je očitno izpuščen spomin na dejstvo, da so bili prav v isti oddaji v preteklosti soočeni z bistveno hujšimi očitki glede ravnanja z mediji in javnimi sredstvi, ki jih še danes obravnavajo pristojni organi.
Logiko, da je državno oglaševanje nepotrebno ali celo škodljivo, je dodatno podčrtal nekdanji nadzornik DARS Robert Ličen, ki je opozoril na moč politike nad državnimi podjetji in na domnevno nezainteresiranost monopolistov za oglaševanje. Takšni argumenti so bili predstavljeni brez razlikovanja med posameznimi trgi, ciljnimi javnostmi in dejanskimi komunikacijskimi potrebami, kar je razpravo potisnilo na raven šank debate, kjer je vse zarota in zarota je vse.
Teorije zarote namesto vprašanj
Žogo so si potem podajali ostali gosti oddaje in brez resnih protivprašanj mirno ponavljali tezo o zaroti preiskovalne komisije, ki se ukvarja z mediji. Nihče pa ni razpolagal s podatki, ki bi njihove trditve podprli, niti ni bil problematiziran očiten konflikt interesov pri takšnih izjavah.
Podobno je tudi naslednji gost, ekonomist Maks Tajnikar, utrdil poenostavljeno enačbo, da so državna oglaševanja nujno “mutna” posla, pri čemer ni naredil niti osnovne razlike med oglaševanjem v tržno relevantnih, pluralnih medijih in financiranjem strankarskih ali propagandnih glasil. Prav izbris te razlike pa je tisti element, ki resno osiromaši javno razpravo.
🎯 [Tarča še vedno ne razume oglaševanja]🎯
Včerajšnja @TarcaRTVSLO je spet pokazala, da še vedno ne razume oglaševalsko-medijskega odnosa, meša jabolka in hruške ter pod pretvezo “uravnoteženega” oglaševanja skuša ustvarjati povezave, kjer jih ni.
Daljša nit. pic.twitter.com/4J4L7DYXtB
— Državljan D (@DrzavljanD) February 6, 2026
Problem ni oglaševanje, temveč nerazumevanje
Na koncu je oddaja Tarča še enkrat pokazala temeljni problem: nerazumevanje kompleksnosti medijskega prostora in popolno pomanjkanje distinkcij med različnimi primeri. Namesto analitične razprave smo dobili senzacionalizem, ki ne razjasnjuje, temveč dodatno poglablja zmedo in nezaupanje.
Državno oglaševanje samo po sebi ni ne korupcija ne pritisk. Lahko je problematično, kadar je netransparentno, selektivno ali zlorabljeno. A brez razlikovanja, dokazov in konteksta takšne razprave ne krepijo medijske integritete, temveč jo spodkopavajo. In prav to je največji paradoks oddaje, ki naj bi javnosti pomagala razumeti delovanje medijev.
Plača voditeljice Tarče in 60. plačni razred: kaj to pomeni v praksi
Voditeljica oddaje Tarča Erika Žnidaršič je po javno dostopnih podatkih uvrščena v 60. plačni razred, kar pomeni, da se njena osnovna bruto plača uvršča v sam vrh plačne lestvice javnega sektorja. Ta razred ni običajen za novinarska delovna mesta, temveč je praviloma rezerviran za najvišje funkcije v državi – državne sekretarje, poslance z vodstvenimi funkcijami, višje sodnike in sodnike svetnike ter vodilne predstavnike nadzornih institucij.
Finančno to pomeni plačo, primerljivo s plačami ljudi, ki vsakodnevno odločajo o zakonodaji, proračunih, sodnih postopkih in nadzoru nad porabo javnega denarja. Uvrstitev v 60. plačni razred zato ni zgolj vprašanje osebnega dohodka, temveč jasen signal o tem, kakšno raven odgovornosti, strokovnosti in profesionalnih standardov sistem pričakuje.
Višja odgovornost, nižji ali enak plačni razred: paradoks javnega sektorja
Primerjava s plačnimi razredi drugih funkcij razkrije izrazit paradoks. Številne funkcije, ki nosijo bistveno večjo odgovornost od vodenja ene televizijske oddaje tedensko, so uvrščene v nižje ali enake plačne razrede. Okrajni in okrožni sodniki, višji državni tožilci, župani srednje velikih občin in vodilni kadri v nadzornih institucijah države so pogosto plačani manj ali enako kot voditeljica oddaje na RTV.
Ob tem se upravičeno zastavlja vprašanje profesionalnih pričakovanj. Od tako visoko plačane novinarke, ki ima na voljo uredniško avtonomijo, institucionalno podporo javnega servisa in celotno ekipo sodelavcev, bi javnost pričakovala dosledno preverjanje vseh podatkov, jasno ločevanje dejstev od domnev ter pravo raziskovalno novinarstvo. Višji plačni razred namreč pomeni tudi višjo odgovornost do javnosti.
Dvojni tok javnega denarja: RTV-prispevek in plačila državnih institucij
RTV Slovenija ima zagotovljen stabilen in zakonsko določen vir financiranja v obliki obveznega RTV-prispevka, iz katerega se letno zbere približno 100 milijonov evrov. Ta sredstva se stekajo ne glede na gledanost ali tržne razmere in javni televiziji zagotavljajo finančno varnost, kakršne nima noben drug medij v državi.
Poleg tega RTV Slovenija prejme še približno 85 milijonov evrov letno iz naslova plačil ministrstev, vlade, javnih zavodov in drugih institucij javnega sektorja. Pri posameznih plačnikih je mogoče preveriti višino nakazil, bistveno manj jasno pa je, za kakšen konkreten namen so bila sredstva porabljena. V večini primerov gre za oglaševanje ali oblike javnega obveščanja, vendar celovite in pregledne razčlenitve javnost nima.
Raziskovalno novinarstvo ali ustvarjanje vtisov: primer DC LIMITED
Pri poročanju o podjetju DC LIMITED je oddaja Tarča ustvarila vtis, da je podjetje svojo rast doživelo šele po letu 2022, s prihodom aktualne vlade, ter da naj bi bil ta vzpon neposredno povezan s plačili družb DARS in GEN Sonce. Takšna predstavitev ne zdrži niti osnovnega preverjanja javno dostopnih podatkov.
Podjetje je bilo ustanovljeno junija 2022, zato je prikaz, ki ga v istem letu predstavlja kot poslovno ničlo, zavajajoč že v izhodišču samem. V prvem, nepolnem letu je podjetje ustvarilo okoli 42.000 evrov prihodkov. Leta 2023 so prihodki narasli na več kot 216.000 evrov, leta 2024 pa na več kot 435.000 evrov, pri čemer v teh dveh letih podjetje ni prejelo nobenih plačil ne od DARS ne od GEN. Edino javno nakazilo v letu 2024 je znašalo nekaj več kot 7.000 evrov in je prišlo s strani Zavoda za turizem Grosuplje.
Šele v letu 2025 so se pojavila plačila DARS in GEN Sonce, skupaj v višini približno 131.000 evrov, vendar tudi ta znesek predstavlja manjši del skupnega prometa podjetja, ki je v preteklem letu presegel 518.000 evrov čistih prihodkov prodaje, kar pa še ni vidno iz uradnih evidenc Ajpes, saj bilance za leto 2025 še niso vpisane v sistem. Ob tem so vsi zneski bruto in vključujejo DDV, kar pomeni, da je dejanski prihodek še nižji.
Javni podatki tako kažejo povsem drugačno sliko od tiste, ki je bila predstavljena v oddaji. Podjetje se ni razvilo zaradi javnih plačil, temveč je rast dosegalo že pred kakršnimkoli sodelovanjem z omenjenimi družbami. Trditve o fiktivnih poslih ali političnem financiranju zato temeljijo na selektivnem prikazu podatkov in ne na dejstvih.
Graf razgalja bistvo zavajajoče naracije. Prihodki, ki jih oddaja Tarča predstavlja kot domnevno ključne in problematične, v resnici predstavljajo le obrobni del celotnega poslovanja podjetja DC LIMITED. V letu 2024 gre za zanemarljiv znesek, v letu 2025 pa za omejen delež v sicer več kot polmilijonskem prometu. Večina prihodkov izvira iz tržnih poslov, ki z državo nimajo nobene povezave, še manj z rastjo podjetja.. Trditve v oddaji pa jasno kažejo na selektivno in zavajajoče prikazovanje podatkov.
Ko finančna moč zahteva višje profesionalne standarde
Če oba vira javnega denarja združimo, postane jasno, da RTV Slovenija razpolaga z izjemno veliko finančno močjo. Prav zato je problematično, kadar javni servis drugim medijem očita odvisnost od državnega oglaševanja, ob tem pa lastnih finančnih tokov ne pojasnjuje z enako natančnostjo.
Višja kot je stopnja javnega financiranja, višja so tudi pričakovanja. Javni medij z zagotovljenimi prihodki, močnim institucionalnim zaledjem in vodilnimi kadri v najvišjih plačnih razredih si ne more privoščiti poenostavitev, namigovanj in senzacionalizma. Razprava o medijih in denarju bi morala temeljiti na dejstvih, razlikah in kontekstu. To ni napad na javni servis, temveč zahteva po odgovornosti, ki jo javnost od njega upravičeno pričakuje.
Anonimnost na spletu ni anomalija, temveč realnost digitalne družbe
V razpravah o vplivu družbenih omrežij se pogosto pojavlja poenostavljena in zavajajoča predpostavka, da so profili brez jasne identitete, fotografije ali s psevdonimi že sami po sebi sporni ali nelegitimni. Takšno razumevanje ne odraža realnosti sodobnega digitalnega prostora. Raziskave o spletni komunikaciji kažejo, da velik delež uporabnikov zavestno ne uporablja svojega polnega imena, fotografije ali drugih osebnih podatkov. Razlogi za to so različni in večinoma povsem legitimni: poklicni položaj, strah pred povračilnimi ukrepi, družbeni ali politični pritiski, zaščita zasebnosti ali preprosto ločevanje osebnega in javnega življenja.
Uporaba psevdonimov, generičnih imen ali simboličnih profilov ni slovenska posebnost, temveč globalni pojav, prisoten na vseh večjih platformah – od X (nekdanji Twitter) do Facebooka, Reddita in drugih prostorov javne razprave. Tudi uporaba ilustrativnih ali javno dostopnih fotografij sama po sebi ne pomeni zavajanja, temveč je pogosto način, kako posamezniki ohranijo določeno stopnjo anonimnosti v okolju, kjer so lahko tarča pritiska, nadzora ali napadov. Takšna raba anonimnosti pa nima nikakršne povezave z organiziranim ali usmerjenim delovanjem podjetij, še manj pa z delovanjem podjetja DC LIMITED, ki s takšnimi profili ne razpolaga in jih pri svojem delu ne uporablja.
Ključno razlikovanje pri tem ni vprašanje imena ali fotografije, temveč ravnanje. Anonimnost sama po sebi ne ustvarja dezinformacij, sovražnega govora ali manipulacije. Enako velja tudi obratno: javno izpostavljena identiteta sama po sebi ne zagotavlja verodostojnosti. Zgodovina spletnih razprav jasno kaže, da se tako legitimni argumenti kot tudi neresnice pojavljajo pri anonimnih in pri povsem javnih profilih.
Zato je problematično, kadar se anonimnost uporablja kot nadomestek za vsebinsko analizo. Namesto preverjanja dejstev, argumentov in podatkov se razprava preusmeri na identiteto govorca, kar je klasičen primer zamenjave teme. Takšen pristop ne prispeva k razumevanju problema, temveč služi diskreditaciji brez dejanske obravnave vsebine.
Pri tem je še posebej zgovorno, da so bili v oddaji Tarča kot domnevno sporni prikazani zgolj posamezni profili s pozitivnimi zapisi. V prispevku ni bilo mogoče videti profilov, ki dejansko predstavljajo resen problem spletnega prostora: tistih, ki sistematično širijo sovraštvo, grozijo, žalijo, spodbujajo nasilje ali izvajajo osebne diskreditacije. Ta selektivnost ni nepomembna. Kaže, da fokus ni bil usmerjen v najbolj problematične pojave digitalne komunikacije, temveč v ustvarjanje vtisa organiziranosti tam, kjer gre v resnici za javno izražanje mnenj.
V kontekstu očitkov, naslovljenih na podjetje DC LIMITED, je zato nujno jasno in nedvoumno poudariti še eno ključno dejstvo: podjetje ne razpolaga z nobenimi tako imenovanimi “fake” profili, niti z resničnimi uporabniškimi profili, saj jih narava storitev, ki jih ponuja na trgu, preprosto ne zahteva. Podjetje se ukvarja z analitičnimi, raziskovalnimi in tehnološkimi storitvami, ki temeljijo na podatkih, metodologijah in zakonitih orodjih, ne pa na ustvarjanju ali upravljanju profilov na družbenih omrežjih.
Digitalna javna sfera je po definiciji heterogena, decentralizirana in pluralna. Poskus, da bi se legitimno spletno razpravo skrčilo na vprašanje imen, fotografij in navidezne identitete, pa ne pomeni razčiščevanja dejstev, temveč njihovo zamegljevanje.
Končne ugotovitve
Razmisleki, ki so jih po oddaji Tarča odprli posamezni opazovalci javnega prostora, med njimi tudi avtor niza zapisov pod psevdonimom Državljan D, zadenejo bistvo problema. Ne gre za to, ali je državno oglaševanje legitimna tema razprave – to je. Gre za to, kako se ta tema obravnava in kdo si pri tem lasti vlogo razsodnika.
Javni medij si večina ljudi predstavlja kot prostor doslednega, preverjenega in odgovornega poročanja, ki temelji na dejstvih, razlikah in kontekstu. Ne kot prostor, kjer se iz delnih podatkov, namigov in neizrečenih predpostavk gradi zgodbe, ki učinkujejo kot afere, četudi zanje ni trdne podlage. Takšen pristop je bližje rumenemu mediju kot javnemu servisu, katerega temeljno poslanstvo naj bi bilo razlagati, ne pa sugerirati.
Še posebej problematično postane, ko javni medij druge obtožuje odvisnosti od državnega oglaševanja, hkrati pa sam predstavlja največjega prejemnika javnega denarja – tako prek obveznega RTV-prispevka kot prek plačil ministrstev, vlade in javnih zavodov. Medtem ko se večina medijev na trgu bori za drobtinice iz iste vreče, javni servis uživa finančno stabilnost in prevladujoč položaj. A v njegovem primeru to očitno ni problem, temveč nekaj samoumevnega.
Prav tu se razkrije dvojno merilo. Kar je pri drugih že brez dokazov označeno kot sporno, politično ali koruptivno, je pri javnem mediju razumljeno kot normalno in nedotakljivo. Takšen položaj pa je nevaren. Ko isti akter nastopa hkrati kot tožilec, sodnik in rabelj, razprava ne služi več razjasnjevanju dejstev, temveč utrjevanju moči.
Če naj javni medij ohrani zaupanje, ki ga od njega upravičeno pričakujemo, mora veljati preprosto pravilo: višja kot je finančna in institucionalna moč, višji morajo biti tudi standardi. Brez insinuacij, brez selektivnih zgodb in brez ustvarjanja afer tam, kjer jih podatki ne potrjujejo. Vse drugo ni nadzor oblasti, temveč zloraba vpliva – in prav to je tisto, kar bi moral javni servis prvi prepoznati in preprečiti pri sebi.
Spletno uredništvo
