Šestnajst življenj, dve leti protestov in konec Vučićeve oblasti: Novi Sad danes ne pozablja tragedije, ki je spremenila Srbijo #video #vživo

Natanko dve leti sta minili od trenutka, ko se je 1. novembra 2024 ob 11.52 na železniški postaji v Novem Sadu zrušil betonski nadstrešek in pod seboj pokopal ljudi, ki so čakali na vlak ali se zadrževali pred postajo. Tragedija je zahtevala 16 življenj, med njimi življenja štirih otrok in mladostnikov. Iz žalovanja so zrasli množični protesti, iz protestov študentsko gibanje, ki je zahtevalo odgovornost, preglednost in konec korupcije.

Pred tednom dni je to gibanje na parlamentarnih volitvah premagalo stranko Aleksandra Vučića in osvojilo večino v srbski skupščini. Toda ob današnji obletnici ostaja boleče dejstvo: dve leti po tragediji se sojenje odgovornim še vedno ni začelo.

Novi Sad se danes, v nedeljo, 1. novembra 2026, znova zbira pred železniško postajo, kjer se je pred dvema letoma zgodila ena najhujših nesreč v sodobni zgodovini Srbije. Ob 11.52, natanko ob uri, ko je leta 2024 popustila konstrukcija betonskega nadstreška, je predvidenih 16 minut tišine. Vsaka minuta bo posvečena enemu izgubljenemu življenju. Študenti, ki so pozvali k spominskemu shodu, so udeležence prosili, naj pridejo brez političnih zastav, transparentov in drugih simbolov ter se žrtvam poklonijo dostojanstveno, v miru in tišini.

Letošnja obletnica je drugačna od prve. Srbija je namreč pred komaj sedmimi dnevi doživela politični preobrat, ki ga je sprožilo prav nezadovoljstvo po novosadski tragediji. Na predčasnih parlamentarnih volitvah 25. oktobra je zmagala Študentska lista, Aleksandar Vučić pa je priznal poraz svoje politične skupine. Kljub temu družine žrtev še vedno čakajo na sodno razjasnitev odgovornosti za smrt svojih najbližjih.

Petek, 1. november 2024: Trenutek, ki je za vedno zaznamoval Srbijo

Bilo je običajno petkovo dopoldne. Pred železniško postajo v Novem Sadu so ljudje čakali na prevoz, se srečevali ali zgolj hodili mimo postajnega poslopja. Ob 11.52 se je brez opozorila zrušil težak betonski nadstrešek in pod seboj pokopal vse, ki so bili v tistem trenutku na območju njegovega padca. Prizorišče se je v nekaj sekundah spremenilo v kraj množične tragedije, reševalci pa so se več ur trudili priti do ljudi pod ruševinami.

Na kraju nesreče je umrlo 14 ljudi, trije so bili izpod ruševin rešeni s hudimi poškodbami. Med poškodovanimi je bila tudi Anja Radonjić, ki je umrla 17. novembra 2024, ter Vukašin Crnčević, ki je poškodbam podlegel 21. marca 2025. Skupno število smrtnih žrtev se je tako povzpelo na 16. Nesrečo je preživela Teodora Martinko, ki je utrpela izjemno hude poškodbe in je morala prestati dolgotrajno zdravljenje.

Posebej pretresljivo je bilo dejstvo, da je šlo za železniško postajo, ki je bila pred tem deležna obsežne prenove in slovesnih odprtij ob prisotnosti državnih predstavnikov. Obnova je bila del širšega projekta modernizacije železniške povezave med Beogradom in Budimpešto. Takoj po tragediji so se začela pojavljati vprašanja o kakovosti gradbenih del, nadzoru, dokumentaciji in odgovornosti pristojnih institucij. Oblasti so sprva poudarjale, da nadstrešek ni bil predmet rekonstrukcije, vendar so strokovnjaki in pozneje objavljena dokumentacija odprli dodatna vprašanja o posegih v postajno poslopje in konstrukcijo.

Šestnajst imen, ki jih Srbija ne sme pozabiti

Za številko 16 so bili ljudje z imeni, družinami, načrti in življenji, ki so se tistega dne nenadoma končala. Med najmlajšimi žrtvami sta bili sestrici Sara in Valentina Firić iz Kovilja, stari komaj šest in deset let. Skupaj z njima je umrl tudi njun dedek Đorđe Firić. Tragedija je prizadela družine iz Novega Sada, okoliških krajev, drugih delov Srbije in Severne Makedonije.

V spomin na vseh 16 žrtev objavljamo njihova imena:

• Sara Firić (2018), Kovilj, stara 6 let.
• Valentina Firić (2014), Kovilj, stara 10 let.
• Đorđe Firić (1971), Kovilj, star 53 let.
• Milica Adamović (2008), Kać, stara 16 let.
• Nemanja Komar (2007), Stepanovićevo, star 17 let.
• Anđela Ruman (2004), Stara Pazova, stara 20 let.
• Miloš Milosavljević (2003), Knićanin, star 21 let.
• Stefan Hrka (1997), Beograd, star 27 let.
• Sanja Ćirić Arbutina (1989), Kać, stara 35 let.
• Vasko Sazdovski (1979), Sveti Nikola, Severna Makedonija.
• Goranka Raca (1966), Novi Sad, stara 58 let.
• Vukašin Raković (1955), Bukovac, star 69 let.
• Mileva Karanović (1948), Kać, stara 76 let.
• Đuro Švonja (1947), Stepanovićevo, star 77 let.
• Anja Radonjić (2001), Paraćin, ki je poškodbam podlegla 17. novembra 2024.
• Vukašin Crnčević (2006), Zmajevo, ki je umrl 21. marca 2025.

Imena vseh žrtev danes znova odmevajo po Srbiji. Njihove družine so v zadnjih dveh letih večkrat javno zahtevale, da se razjasnijo okoliščine nesreče in ugotovi odgovornost vseh, ki so sodelovali pri načrtovanju, izvajanju, nadzoru in odobravanju prenove železniške postaje.

Iz žalovanja se je rodil upor: Rdeče dlani so postale simbol protestov

Že dan po nesreči so se pred železniško postajo začeli zbirati ljudje s cvetjem, svečami in igračami. Žalovanje se je kmalu spremenilo v zahteve po odgovornosti. Protestniki so opozarjali, da nesreče ni mogoče obravnavati zgolj kot tehnično napako, temveč je treba preveriti tudi morebitne posledice korupcije, pomanjkljivega nadzora in političnega vplivanja na javne infrastrukturne projekte.

Prvi veliki protesti so potekali že v začetku novembra 2024. Petega novembra so se v Novem Sadu zbrali tisoči ljudi, ki so zahtevali odstop odgovornih predstavnikov oblasti in kazenski pregon vseh, ki so prispevali k tragediji. Med protestom je prišlo tudi do izgredov, poškodovanja mestne hiše in policijskega posredovanja. Oblasti in opozicija so si medsebojno pripisovale odgovornost za nasilje, policija pa je pridržala več protestnikov.

Eden najprepoznavnejših simbolov gibanja je postal odtis rdeče dlani. Protestniki so ga uporabljali kot opozorilo, da so roke odgovornih po njihovem prepričanju simbolično umazane s krvjo žrtev. Po mestih so se začeli pojavljati napisi in odtisi dlani, ljudje pa so se ob 11.52 ustavljali in z molkom počastili mrtve. Akcija z naslovom »Zastani, Srbija« je postopoma zajela vse več mest in postala stalnica državljanskega odpora.

Študenti so stopili na ulice in začeli blokirati fakultete

Pomemben preobrat se je zgodil 22. novembra 2024, ko so bili med spominskim shodom v Beogradu napadeni študenti Fakultete dramskih umetnosti. Dogodek je sprožil širši odziv akademske skupnosti in začetek študentskih blokad fakultet. Gibanje se je nato razširilo na univerze po vsej Srbiji, študenti pa so zahtevali predvsem odgovornost za novosadsko tragedijo in zakonito delovanje državnih institucij.

Med osrednjimi zahtevami so bili objava celotne dokumentacije o rekonstrukciji železniške postaje, pregon napadalcev na študente in druge udeležence komemoracij, odprava kazenskih postopkov proti pridržanim študentom ter povečanje sredstev za visoko šolstvo. Študenti so poudarjali, da njihove zahteve niso omejene na zamenjavo posameznih politikov, temveč se nanašajo na delovanje pravne države in odgovornost institucij.

Protesti so v naslednjih mesecih prerasli v eno največjih državljanskih gibanj v sodobni Srbiji. Množice so se zbirale v Beogradu, Novem Sadu, Nišu, Kragujevcu in številnih manjših krajih. Med najbolj odmevnimi dogodki sta bila decembrski protest na beograjskem trgu Slavija in 24-urna blokada prometnega vozlišča Autokomanda januarja 2025. Petnajstega marca 2025 je v Beogradu potekal eden največjih protestnih shodov v državi po padcu Slobodana Miloševića.

Protesti so odnesli premierja, nezadovoljstvo pa ni ponehalo

Pod pritiskom javnosti so začeli odstopati nekateri visoki predstavniki oblasti. Gradbeni minister Goran Vesić je odstop napovedal že nekaj dni po tragediji, januarja 2025 pa je po novih napadih na študente odstopil tudi premier Miloš Vučević. Odstopil je še župan Novega Sada Milan Đurić.

Toda odstopi niso ustavili protestnega gibanja. Študenti in njihovi podporniki so opozarjali, da politični odstopi ne morejo nadomestiti neodvisne preiskave in sodne odgovornosti. Zahtevali so tudi objavo dokumentacije o javnih naročilih in finančnih tokovih, povezanih s prenovo železniške postaje.

Takratna oblast je očitke o sistemski korupciji zavračala, Aleksandar Vučić pa je protestnike in opozicijske akterje večkrat obtoževal, da želijo s podporo iz tujine destabilizirati državo. Protestniki so takšne trditve zavračali in vztrajali, da zahtevajo delovanje institucij ter politično odgovornost. V naslednjih mesecih so se nadaljevale blokade, množični shodi in tudi protesti podpornikov oblasti, politična razdeljenost v državi pa se je poglabljala.

Iz študentskega gibanja je nastala volilna lista

Dolgotrajni protesti so postopoma prerasli v organizirano politično alternativo. Študentsko gibanje, ki sprva ni želelo nastopati kot običajna politična stranka, je začelo oblikovati kandidatno listo za parlamentarne volitve. Pri tem so sodelovali akademiki, strokovnjaki, zdravniki, umetniki in drugi predstavniki civilne družbe.

Gibanje je vztrajalo pri osrednjem sporočilu, da je treba obnoviti zaupanje v institucije, zagotoviti neodvisnost pravosodja in razkriti morebitne korupcijske povezave pri državnih projektih. Kandidatna lista je pridobila podporo številnih ljudi, ki pred tem niso nujno podpirali istih političnih strank, vendar so se strinjali z zahtevami po odgovornosti in spremembah v načinu upravljanja države.

Aleksandar Vučić je septembra 2026 razpustil parlament in razpisal predčasne volitve za 25. oktober. Konec istega meseca je odstopil s predsedniškega položaja, da bi lahko nastopil kot vodilni kandidat svoje politične liste za predsednika vlade. Volitve so tako postale neposredno soočenje med dotedanjo vladajočo politično skupino in gibanjem, ki je zraslo iz protestov po novosadski tragediji.

Volitve 25. oktobra: Študentska lista je premagala Vučića

V nedeljo, 25. oktobra 2026, je Srbija doživela enega največjih političnih preobratov v zadnjih desetletjih. Na predčasnih parlamentarnih volitvah je zmagala Študentska lista, ki je po objavljenih končnih podatkih osvojila 53,7 odstotka glasov in 141 sedežev v 250-članski narodni skupščini. Lista, ki jo je vodila Vučićeva Srbska napredna stranka, je prejela 39,5 odstotka glasov in 103 poslanske sedeže.

Volilna udeležba je bila skoraj 70-odstotna, kar je po poročanju Reutersa najvišja udeležba na parlamentarnih volitvah po razpadu Jugoslavije leta 1992. Pred volišči so nastajale dolge vrste, volilna noč pa se je v številnih srbskih mestih spremenila v množično slavje podpornikov študentskega gibanja.

Aleksandar Vučić je še isti večer priznal poraz. V Beogradu so množice napolnile osrednje ulice, slišati je bilo vzklike, avtomobilske hupe in ognjemete. Praznovali so tudi v Novem Sadu, mestu, kjer se je dve leti prej začela zgodba, ki je postopoma spremenila srbsko politično prizorišče.

Zmaga je študentskemu gibanju zagotovila parlamentarno večino, vendar se bo dejanska sprememba oblasti nadaljevala z oblikovanjem nove vlade in prevzemom odgovornosti za državne institucije. Med pomembnejšimi nalogami nove politične večine bodo tudi uresničevanje protikorupcijskih zavez in zagotavljanje pogojev za neodvisno delovanje pravosodja.

Dve leti pozneje še vedno brez začetka sojenja

Kljub obsežnim preiskavam, odstopom ministrov in političnemu preobratu nihče od obtoženih zaradi zrušitve nadstreška še ni stopil pred sodišče na glavni obravnavi. Po poročanju N1 Srbija in drugih srbskih medijev potekajo trije ločeni postopki pred različnimi tožilstvi, med njimi pred višjima javnima tožilstvoma v Novem Sadu in Beogradu ter tožilstvom za organizirani kriminal.

Nekdanji gradbeni minister Goran Vesić je bil skupaj z drugimi osebami obtožen kaznivih dejanj, povezanih z ogrožanjem javne varnosti. V ločenem postopku preiskovalci preverjajo tudi finančne okoliščine prenove železniške postaje in morebitno korupcijo. Med osumljenimi v tem delu preiskave se omenja tudi nekdanji minister Tomislav Momirović. Evropsko javno tožilstvo ločeno preverja morebitne nepravilnosti pri uporabi evropskih sredstev, povezanih s projektom.

Sodni postopki in preiskave so se zapletali zaradi različnih pravnih vprašanj, dopolnjevanja dokazov in odločitev pristojnih institucij. Za svojce žrtev pa ostaja najpomembnejše vprašanje, ali bodo odgovorni za smrt njihovih bližnjih sploh kdaj pravnomočno obsojeni.

Mati umrlega Stefana Hrke še vedno čaka na pravico

Med najbolj prepoznavnimi obrazi protestnega gibanja je postala Dijana Hrka, mati 27-letnega Stefana Hrke, ki je umrl pod ruševinami nadstreška. V zadnjih dveh letih se je večkrat pridružila protestom in javno zahtevala, da se razkrijejo vse okoliščine tragedije.

V pogovoru za francosko tiskovno agencijo AFP je pred današnjo obletnico povedala, da se je izjemno težko vračati na kraj, kjer je izgubila sina, in da je vsako leto še težje. Ob tem je poudarila, da ji podpora ljudi in vztrajanje pri iskanju pravice dajeta moč za nadaljevanje.

Hrka upa, da bo politični preobrat omogočil hitrejše in učinkovitejše preiskave. Njena želja je, da se podobna tragedija ne bi nikoli več ponovila in da ljudem zaradi smrti njihovih bližnjih ne bi bilo treba množično protestirati, da bi dosegli odgovore.

Njena zgodba je postala simbol bolečine številnih družin, ki so v nekaj sekundah izgubile svoje najbližje, nato pa dve leti spremljale politične spore, proteste in počasne sodne postopke.

Novi Sad danes znova obstane ob 11.52

Današnji spominski shod se začenja z zbiranjem udeležencev na treh lokacijah v Novem Sadu: pri dostopu do Varadinskega mostu, v Limanskem parku in pred Medicinsko fakulteto. Udeleženci se nato v treh kolonah odpravljajo proti železniški postaji, kjer bo ob 11.52 sledilo 16 minut tišine.

Po napovedanem programu bodo sledili nagovori, nastop pevskega zbora ter polaganje cvetja in prižiganje sveč. Študenti so posebej poudarili, da je današnji dogodek namenjen žrtvam in njihovim družinam, zato so udeležence pozvali, naj se vzdržijo političnih simbolov in se poklonijo v tišini.

Spominske slovesnosti so napovedane tudi drugod po Srbiji. Srbski patriarh Porfirije bo v beograjskem Hramu svetega Save daroval bogoslužje in opravil molitev za umrle. Po vsej državi se bodo ljudje spominjali šestnajstih življenj, ki so ugasnila zaradi zrušitve nadstreška.

Dve leti po tragediji je Srbija politično drugačna. Študentsko gibanje, ki je nastalo iz žalovanja in zahtev po odgovornosti, je na volitvah dobilo večinsko podporo in možnost, da svoje zahteve prenese v delovanje državnih institucij. Toda pravica za umrle še vedno ni dosežena.

Šestnajst ljudi je 1. novembra 2024 izgubilo življenje na kraju, kjer bi morali biti varni. Njihova smrt je sprožila proteste, povezala študente in državljane ter prispevala k zgodovinski zamenjavi politične oblasti. Danes, dve leti pozneje, Novi Sad ne praznuje volilne zmage. Novi Sad se spominja Sare, Valentine, Đorđa, Milice, Nemanje, Anđele, Miloša, Stefana, Sanje, Vaska, Goranke, Vukašina, Mileve, Đura, Anje in Vukašina. In čaka na pravico.

Spletno uredništvo Naša Dolenjska