Resnica na smrtni postelji: 99 odstotkov ljudi obžaluje odnose
Na srečanju pod lipami, ki so ga organizirali Kulturni center Lojze Bratuž, Skupnost družin Sončnica in Mladinski dom, je zdravnica Sanela Peresciutti Banović razkrila, kako se na paliativnem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani srečuje z umirajočimi, ki ji odkrito delijo svoje najgloblje misli.
V teh trenutkih, ko ljudje postanejo materialno in duševno povsem razgaljeni, se pogosto pokažejo obžalovanja in življenjske resnice, ki jih nosijo v sebi.
Srečanje z umirajočimi
Sanela Peresciutti Banović, gastroenterologinja in predavateljica, je redno zaposlena v UKC Ljubljana, poleg tega pa dela tudi na urgenci in paliativnem oddelku. Njena predavanja, ki jih izvaja že enajst let, so navdihnjena z vsakodnevnimi zgodbami pacientov. Na paliativnem oddelku se srečuje z umirajočimi, ki so ji začeli brez mask zaupati svoja najgloblje skrita obžalovanja.
»Ljudje, ko umirajo, so najbolj brutalno iskreni. Takrat padejo vse maske, ki jih dobimo v času življenja,« je dejala Banović in dodala, »takrat ne poskušajo več biti nekdo drug. Takrat so to, kar so.«
Obžalovanja in dediščinski spori
Zdravnica je iz pripovedi pacientov ustvarila tri zvezke, v katerih zapisuje njihove življenjske izkušnje. Prvi zvezek vsebuje obžalovanja, drugi razloge za spore, tretji pa misli o smislu življenja. Zelo jo je pretreslo, da se ljudje v dveh tretjinah primerov spričkajo zaradi dediščine.
»Vsakič se vprašam, zakaj se dva brata spričkata zaradi enega kosa zemlje, če oba na koncu umreta. Nikoli mi to ni bilo jasno,« je povedala Banović.
Odnosi kot največje obžalovanje
Zdravnica je poudarila, da ljudje ob koncu življenja največ obžalujejo odnose. Kar devetindevetdeset odstotkov ljudi obžaluje odnose, ne pa materialnih stvari. »Nihče mi ni nikoli rekel: ‘Gospa doktor, če bi bil pameten, bi kupil boljši avto,’« je dodala.
Ob tem je opozorila na nujnost reševanja zamer in težav že med življenjem. »Če nas na koncu najbolj bolijo odnosi, zakaj tega ne pomislimo že danes? Zakaj čakamo do trenutka, ko umiramo?«
Možgani, ki se praznijo
Banović primerja človeka z »mašino s tremi kletmi«: sečni mehur, ki se polni z vodo, debelo črevo, ki se polni s hrano, in možgani, ki se polnijo z besedami, odnosi in občutki. Medtem ko za prvi dve kleti dobro vemo, kako se praznita, je pri možganih to veliko težje.
Povedala je, da na približno 40 % stvari, s katerimi se polnijo naši možgani, nimamo vpliva, na preostalo pa lahko vplivamo sami.
Preobremenjeni možgani se pri vsakem človeku lahko začnejo »prazniti« v telo, kar vpliva na fizično stanje pacienta.
Osamljenost in pospešeno življenje
Opozorila je tudi na osamljenost starejših, ki pogosto nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje. Mladi svoj prosti čas namenjajo potovanjem in nenehnemu hitenju, pri čemer zmanjkuje časa za stare starše in medsebojne odnose. Del težave je tudi v sistemu, ki ljudi sili v tak način življenja.
Banović je skozi celotno srečanje pozivala, naj se ljudje ustavimo, naj ne drvimo skozi življenje samo zato, ker to narekuje družba, predvsem pa naj se znova naučimo poslušati same sebe.
Skozi zgodbe pacientov na paliativnem oddelku nas zdravnica Sanela Peresciutti Banović opominja na pomembnost odnosov v življenju. Obžalovanja, ki jih ljudje delijo ob koncu življenja, so namreč največkrat povezana prav z njimi. Zdravnica nas spodbuja, naj se posvetimo reševanju zamer in izboljševanju medsebojnih odnosov, preden je prepozno.
Spletno uredništvo Goriške novice
