Vatikan je objavil podatke, ki kažejo, da se globalno število katoličanov povečuje. Leta 2022 je narastlo na 1,4 milijarde, in sicer za 14 milijonov z ozirom na leto poprej. Zanimivo je, da število katoličanov po svetu narašča, v Evropi pa se zmanjšuje. V Afriki in v obeh Amerikah uradni podatki kažejo na znatno povečanje števila vernikov, in sicer za 7,2 oziroma 5,9 milijona. Po drugi strani pa je bilo leta 2022 na Stari celini zabeleženih 474 tisoč manj katolikov kot leto poprej.
Med razlogi so izstopi iz Cerkve, smrti vernikov, zmanjšanje števila krstov in priseljevanje, zlasti iz muslimanskih držav. Za boljše razumevanje razmer se ozrimo v lokalno okolje. Na Slovenskem je imela RKC pred 2. svetovno vojno izjemen družbeni vpliv. Z medvojnimi dogodki, zlasti pa povojnim dogajanjem, se je njena vloga močno zmanjšala. Vplivni verski voditelji so bili likvidirani ali utišani, v družbo pa prodrle vrednote, ki so vero pozicionirale kot anomalijo oziroma “opij za ljudstvo”. Ob koncu bivšega režima je nastopil družbeni preporod.
Občasno se je celo zdelo, da bi Cerkev utegnila obnoviti svojo moralno avtoriteto. Vsaj do neke mere … 90. leta (in prvo desetletje 21. stoletja) so bila čas napetosti med Cerkvijo ter delom politike, čas obnovljenega kulturnega boja. Leta 2011 pa se je zgodila finančna afera mariborske nadškofije (Zvon). Ta je malce zamajala zaupanje v Institucijo. Je pa bistveno manj vplivala na tiste, ki si vero prizadevajo živeti na osebni ravni, tudi v manjših katoliških skupnostih in ne prvenstveno kot folkloro. Takšne skupnosti so močneje zaživele po 2. vatikanskem koncilu, mednje pa prištevamo Marijino delo, Skupnost Emanuel in Neokatehumensko pot itd. Zanimivo je opažanje, da je rodnost v njih pogosto višja, s tem pa v določenem segmentu RKC narašča tudi število vernih.
Za percepcijo Cerkve v slovenski družbi pa je ključen še en vidik – prihod papeža Frančiška, ki je Institucijo vsaj deloma osvobodil dotedanje navezanosti na desni/konservativni politični pol. To je nedvomno dosegel s svojim neuniformiranim načinom delovanja in nazori, ki so morda blizu politični levici. Govora je denimo o odnosu do priseljencev itd. Zdi se, da je v tem času tudi Cerkev na Slovenskem dokončno izstopila iz kulturno-političnega boja, v katerega je bila desetletja močno vpeta, s tem pa izgubila določeno družbeno pozicijo. Če je do Frančiška svojo katoliškost nekdo dojemal kot del upora proti ostalinam socializma, je takšen stav, v času njegovega papeževanja, verjetni začel slabeti.
V sodobni družbi sta ključni vrednoti uživanje in karierizem, kar lahko človeka oddalji od vrednot družinskega življenja. Številni katoličani so hkrati podvrženi sodobnim verskim trendom, ki jih lahko označimo s skupnim imenom New Age, in ki imajo nekrščanske korenine. Pogosto gre tudi za poljubno prepletanje elementov iz krščanstva in drugih verstev ali filozofij. Tudi znanost lahko daje občutek, da je vse mogoče razložiti z razumom, kar je posledica razsvetljenstva in razvoja znanosti, duhovna dimenzija pa je potisnjena ob stran.
Svojevrsten pospešek je sekularizacija 20. stoletja dobila tudi s “spolno revolucijo” ter najnovejšimi trendi na področju spolnosti (vrednote LGBTQ+), ki dodatno raztapljajo podstat tradicionalne katoliške družbe. In tu je še individualizem, ki se je v zadnjih desetletjih močno uveljavil. Za zaključek: morda v Evropi izginja katolištvo kot družbena in moralna norma, uveljavlja pa se pomen osebne vere, ki ni nujno vezana na Institucijo.
Spletno uredništvo
