Pri 20 mesecih je tehtal le štiri kilograme: Starša pred sodiščem zaradi smrti izstradanega sina

Na francoskem sodišču v Melunu se razkriva pretresljiva zgodba o smrti komaj 20-mesečnega dečka, ki je leta 2019 zaradi hude podhranjenosti umrl v družinskem stanovanju. Ob smrti je tehtal samo štiri kilograme, čeprav bi moral otrok njegove starosti tehtati približno trikrat toliko. Pediater je mater že mesece prej opozoril, da deček nujno potrebuje bolnišnično zdravljenje, vendar ga ni odpeljala v bolnišnico. Zdaj se zaradi domnevnega odrekanja hrane in zdravstvene oskrbe pred sodiščem zagovarjata oba starša. Njuni izpovedi razkrivata družinsko osamitev, prikrivanje zdravstvenih težav in vprašanja, ki so po sedmih letih znova pretresla francosko javnost.

Ko so 19. aprila 2019 reševalci in policisti prispeli v stanovanje družine v kraju Savigny-le-Temple, jugovzhodno od Pariza, je bilo za 20-mesečnega Malika že prepozno. Deček je umrl v domačem okolju, njegovo telo pa je kazalo znake izjemno hude podhranjenosti. Tehtal je le štiri kilograme, kar je približno tretjina običajne telesne teže otroka njegove starosti. Preiskovalka oddelka za mladoletnike, ki je sodelovala pri ogledu kraja smrti, je njegovo telesno stanje pozneje pred sodiščem opisala kot skoraj okostnjaku podobno.

Sedem let pozneje se pred porotnim sodiščem departmaja Seine-et-Marne v Melunu odvija proces proti njegovima staršema. Sojenje se je začelo v petek, 30. oktobra, in se nadaljevalo v začetku novembra. Obtožnica ju bremeni odrekanja potrebne oskrbe oziroma hrane, ki je povzročilo smrt njunega sina. Gre za kazenski postopek, v katerem sodišče presoja, kako je lahko otrok tako dolgo ostal brez ustrezne zdravstvene pomoči in kakšna je bila odgovornost vsakega od staršev.

Francoski časnik Le Parisien, ki spremlja sodno obravnavo, je objavil podrobnosti pričanj, iz katerih izhaja, da so obstajala resna opozorila o otrokovem zdravstvenem stanju. Kljub temu Malik ni prejel zdravljenja, ki ga je potreboval.

Pediater zahteval hospitalizacijo, vendar otrok ni prišel v bolnišnico

Malik se je rodil prezgodaj, po približno šestih mesecih in pol nosečnosti. Zaradi prezgodnjega rojstva je v prvih tednih življenja potreboval bolnišnično oskrbo, vendar je pozneje njegovo zdravstveno stanje postajalo vse bolj skrb vzbujajoče. Ko je bil star 11 mesecev, je pediater ugotovil, da izgublja telesno težo, in opozoril na resnost položaja.

Zdravnik je materi priporočil nujno hospitalizacijo, saj je bilo otrokovo stanje takšno, da je zahtevalo takojšnjo zdravstveno obravnavo. Toda Noémie, kakor jo v svojih poročilih imenuje Le Parisien, sina ni odpeljala v bolnišnico. To je bil tudi njegov zadnji pregled pri pediatru pred smrtjo, ki je sledila približno devet mesecev pozneje.

Med sodno obravnavo je prav ta neupoštevana zdravniška zahteva postala eno osrednjih vprašanj. Sodišče želi ugotoviti, zakaj starša kljub očitnemu slabšanju otrokovega zdravstvenega stanja nista zagotovila ustrezne pomoči in kako je mogoče, da deček tako dolgo ni bil deležen potrebne zdravstvene oskrbe.

Po poročanju francoskega časnika Ouest-France so starša zaradi suma zanemarjanja pridržali šele več kot dve leti po otrokovi smrti. V tem času so potekale medicinske preiskave, ki so bile pomembne za ugotavljanje vzroka smrti in pripravo kazenskega postopka.

Oče pred sodnikom: Zanašal sem se na ženine besede

Posebej odmevno je bilo zaslišanje dečkovega očeta, ki ga francoski mediji imenujejo Ali. Sodnik Benjamin Jungman ga je približno eno uro spraševal o njegovem odnosu do sina, poznavanju njegovih zdravstvenih težav in odsotnosti med pomembnimi obdobji otrokovega življenja.

Med drugim ga je soočil z dejstvom, da sina po prezgodnjem rojstvu več tednov ni obiskal v bolnišnici. Oče ni znal pojasniti niti, kateri zdravniki so skrbeli zanj in kakšne zdravstvene težave je imel. Na vprašanja je odgovarjal, da je bil pogosto odsoten in da je informacije o otrokovem stanju dobival predvsem od žene.

Priznal je, da ni izpolnil svojih očetovskih dolžnosti. Trdil je, da je ženi verjel, ko mu je zagotavljala, da je z otrokom vse v redu. Tožilstvo pa je podvomilo o prepričljivosti takšnega pojasnila, saj je bilo otrokovo stanje ob smrti izjemno slabo.

Na sodišču so prikazali tudi fotografije pokojnega dečka. Oče jih ni zmogel gledati. Tožilec Jean-Michel Bourlès ga je opozoril na skrajno podhranjenost otroka in ga soočil z vprašanjem, zakaj ni ukrepal, čeprav je bil njegov sin očitno v slabem zdravstvenem stanju.

Iz pričanja je izhajalo tudi, da je oče dan pred Malikovo smrtjo preživel čas z obema sinovoma, vendar je bil po navedbah s sodne obravnave večinoma zaposlen s telefonom. Teden dni pred tragedijo se je ukvarjal tudi z družinsko izgubo, saj mu je umrla mati. Tožilstvo je ob tem opozorilo, da osebne stiske ne odpravijo odgovornosti do otroka.

Oče je priznal, da bi moral biti pri skrbi za sina dejavnejši in zahtevnejši. Ob tem je povedal, da ga bo vprašanje njegovega ravnanja spremljalo vse življenje.

Mati je drugo nosečnost skrivala, ker se je bala moževe jeze

Sojenje je razkrilo tudi zapletene družinske odnose, v katerih je živela mlada mati. Noémie je prvega otroka rodila pri 18 letih, Malika pa leto pozneje. Po prvi nosečnosti se ji je njen oče odrekel, mati pa ji je očitala, da je otroka rodila zunaj zakonske zveze.

Zaradi napetih odnosov z lastno družino se je mlada ženska postopoma vse bolj navezovala na moževo družino, hkrati pa se je zapirala vase. Pred sodiščem je pojasnila, da je za drugo nosečnost najprej povedala varuški starejšega sina, saj se je bala moževega odziva.

Varuško je dojemala kot osebo, pri kateri je lahko poiskala materinsko podporo in nasvet. Po njenih besedah je potrebovala pomoč pri razmišljanju, kako bo skrbela za dva majhna otroka. Ko je Ali za nosečnost izvedel od varuške, se je po navedbah s sojenja razjezil.

Napetosti so se nadaljevale tudi po Malikovem prezgodnjem rojstvu. Materina družina ji je še naprej očitala njene življenjske odločitve, Noémie pa je pred sodiščem opisovala, kako si je prizadevala ustreči možu in preprečiti nadaljnje družinske konflikte.

Po poročanju Le Parisiena je postajala vse bolj obremenjena s predstavo, da mora biti popolna žena, ki bo obvladovala vse družinske obveznosti in moža ne bo razočarala. V takšnih okoliščinah se je njena socialna osamitev poglabljala, otrokovo zdravstveno stanje pa se je slabšalo.

Sorodniki so opazili, da je deček suh, vendar so verjeli pojasnilom

Na torkovi sodni obravnavi sta pričali tudi očetovi sestri. Pojasnili sta, da sta Noémie sprejemali kot članico družine in da nista razumeli, kako resno je bilo Malikovo zdravstveno stanje.

Po njunih besedah je bil deček že od rojstva drobne postave. Ker se je rodil prezgodaj, sta njegovo suhost povezovali s posledicami prezgodnjega rojstva. Ko sta mater spraševali, kaj o njegovem zdravju pravijo zdravniki, naj bi jima odgovarjala, da je vse v redu.

Ena od očetovih sester je približno šest mesecev pred otrokovo smrtjo opazila, da ima Malik izrazite težave s kožo. Zaradi hudega ekcema mu je uredila pregled pri dermatologu. Mati ga je na ta pregled odpeljala, predpisano zdravljenje pa je po navedbah priče v približno treh tednih izboljšalo stanje njegove kože.

To pričanje je posebej pomembno, ker kaže, da je otrok ob določenih težavah vendarle dobil zdravstveno pomoč, medtem ko nujno priporočilo pediatra glede izgubljanja telesne teže ni bilo upoštevano. Prav razlika med posameznimi odločitvami o zdravljenju je ena od okoliščin, ki jih mora sodišče ovrednotiti.

Sorodnici sta poudarili, da nista vedeli, kako resno je stanje, saj sta se zanašali na informacije, ki jih je posredovala otrokova mati.

Psihiatrična izvedenka opisala materino globoko osamljenost

Pomemben del sojenja je bilo tudi izvedensko mnenje psihiatrinje Magali Bondon-Bruzel, ki je ocenjevala osebnostne in psihološke značilnosti obeh obtoženih.

Očeta je opisala kot resnega, umirjenega in organiziranega človeka, ki ima visoko mnenje o sebi. Za mater pa je navedla, da je zelo inteligentna, vendar ima izjemno slabo samopodobo in pomanjkanje samozavesti. Med šolanjem je bila celo tako uspešna, da je preskočila dva razreda, vendar ji to ni pomagalo pri obvladovanju poznejših osebnih in družinskih stisk.

Po oceni izvedenke se je Noémie počutila osamljeno, vendar se je sčasoma na takšno življenje navadila. Njena izolacija je lahko pomembna za razumevanje okoliščin, v katerih je prišlo do zanemarjanja otroka, vendar sama po sebi ne pomeni opravičila za opustitev nujne oskrbe.

Sodišče mora zato ločeno presojati osebne okoliščine staršev, njuno dejansko ravnanje in posledice, ki jih je imelo za otroka. Psihološko ozadje lahko pomaga razumeti, kako se je družina znašla v tako hudem položaju, ne more pa nadomestiti ugotavljanja kazenske odgovornosti.

Starša sta danes ločena, oba se zagovarjata s prostosti

Po poročanju Ouest-France sta se Malikova starša po otrokovi smrti razšla. Danes sta ločena in vsak od njiju si je ustvaril novo družino. Skupaj imata tudi starejšega sina, ki je zdaj star približno deset let.

Na sojenju, ki se je začelo 30. oktobra, se oba zagovarjata s prostosti. Obtožena sta odrekanja oskrbe oziroma hrane, ki je povzročilo smrt otroka. To je pomembna pravna razlika: predmet postopka ni obtožba, da sta sina namenoma ubila, temveč da naj bi s hudimi opustitvami starševskih dolžnosti povzročila njegovo smrt.

Francoski mediji so poročali, da naj bi se sojenje zaključilo v torek, 3. novembra. V času objave pregledanih poročil sodba še ni bila potrjena, zato je ni mogoče vnaprej napovedovati.

Sedem let po Malikovi smrti ostaja osrednje vprašanje, kako je lahko otrok, za katerega je pediater že pri enajstih mesecih zahteval nujno bolnišnično zdravljenje, umrl doma, ne da bi prejel potrebno pomoč. Prav na to vprašanje skuša odgovoriti francosko sodišče, ki bo moralo na podlagi pričanj, zdravstvenih dokazov in izvedenskih mnenj presoditi odgovornost obeh staršev.

Spletno uredništvo