Poslanski stolček v zameno za službo? Tea Košir priznala dogovor, Logar pa ne pove, kdo ga je sklenil. Je to korupcija na vrhu države? KPK že v akciji! #video

Kaj se zgodi, ko izvoljena poslanka napove, da bo zapustila stranko in v parlamentu nadaljevala kot nepovezana poslanka? V primeru Tee Košir je sledil nenaden preobrat. Poslanskemu mandatu se je odpovedala, njena nekdanja stranka Demokrati je obdržala poslanski sedež, sama pa je sprejela zaposlitev v državnem organu pod okriljem ministrstva za infrastrukturo. Da je bila služba povezana z odpovedjo mandatu, je Košir pred kamerami Tarče tudi sama potrdila. Obenem je spregovorila o pritiskih in opozorilih, da bi njen 1,64 milijona evrov vreden nepremičninski nakup lahko postal predmet medijske diskreditacije.

Kdo ji je ponudil službo? Kdo jo je opozarjal na posledice? In kdo je odločil, da bo država dobila novo uslužbenko, Demokrati pa obdržali poslanko Eleno Zavadlav Ušaj?

Odgovorov ni.

Obstaja pa dovolj resnih vprašanj, da se s primerom že ukvarja Komisija za preprečevanje korupcije.

Najprej nepovezana poslanka, nato odpoved mandatu in državna služba

Četrtkova oddaja Tarča na TV Slovenija je razkrila podrobnosti političnega dogajanja, ki presega običajne strankarske spore. V središču zgodbe je Tea Košir, podjetnica iz Lesc, ki je bila marca izvoljena za poslanko Demokratov Anžeta Logarja, junija pa je prevzela funkcijo državne sekretarke na ministrstvu za zdravje. Ker ji je poslanski mandat med opravljanjem izvršilne funkcije miroval, jo je v državnem zboru nadomeščala Elena Zavadlav Ušaj, ena vidnejših predstavnic Logarjeve stranke.

Košir je 26. septembra napovedala odstop z ministrstva, 1. oktobra pa na družbenem omrežju javno spregovorila o pritiskih, ki naj bi jih doživljala. Sprva je nakazovala, da se ne namerava vrniti v parlament, nato pa je 11. oktobra sporočila, da izstopa iz Demokratov in želi poslanski mandat nadaljevati kot nepovezana poslanka. To bi pomenilo, da bi morala Elena Zavadlav Ušaj zapustiti državni zbor, Demokrati pa bi izgubili enega od svojih poslanskih glasov.

Toda kmalu je sledila nova odločitev. Košir je sporočila, da se poslanskemu mandatu vendarle odpoveduje. Vmes se je pojavila ponudba zaposlitve na Direkciji Republike Slovenije za infrastrukturo, organu v sestavi ministrstva, ki ga vodi predsednik NSi Jernej Vrtovec.

Tako je nastal razplet, ki je za vpletene politično zelo ugoden. Demokrati so ohranili poslansko zastopanost, Elena Zavadlav Ušaj je lahko ostala v državnem zboru, Tea Košir pa je dobila možnost nove zaposlitve v državni upravi. Vprašanje je, ali je bil takšen razplet rezultat svobodne osebne odločitve ali dogovora, pri katerem je bila javna zaposlitev uporabljena kot protiusluga za odpoved poslanskemu mandatu.

Na neposredno vprašanje o menjavi mandata za službo je odgovorila: »Da, seveda«

Najmočnejši del razkritja Tarče niso anonimne informacije, temveč besede Tee Košir same. Novinar Klemen Košak jo je neposredno vprašal, ali ji je bila zaposlitev na ministrstvu za infrastrukturo oziroma njegovi direkciji ponujena v zameno za odpoved poslanski funkciji. Košir je odgovorila pritrdilno.

Dogajanje je opisala kot kompromis, pri katerem sama nekaj pridobi, stranka pa ohrani svojo poslansko zastopanost. S tem je javno potrdila povezavo, ki jo je bilo do tedaj mogoče razumeti predvsem kot politično ugibanje. Ni sicer povedala, kdo je ponudbo oblikoval, kdo je sodeloval v pogovorih ali ali je kdo od nje izrecno zahteval odstop. Toda dejstvo, da je sama povezala odpoved mandatu in pridobitev zaposlitve, je izjemno pomembno.

To je trenutek, ko zgodba preneha biti zgolj vprašanje osebnih političnih odločitev. Poslanski mandat ni zasebna lastnina politične stranke in ni položaj, s katerim bi bilo mogoče prosto trgovati. Izvoljenemu poslancu pripada pravica, da mandat opravlja tudi po izstopu iz stranke. Stranka ga lahko politično kritizira, ne more pa ga prisiliti, da odstopi samo zato, ker želi obdržati svoj poslanski sedež.

Enako velja za zaposlitve v državni upravi. Delovna mesta v javnih organih ne smejo biti sredstvo za zagotavljanje parlamentarnih glasov. Če bi se izkazalo, da je bila zaposlitev ponujena prav zato, da Košir ne bi prevzela mandata nepovezane poslanke, bi to odprlo vprašanje kršitve integritete in morebitnega koruptivnega ravnanja.

Košir je javno potrdila kompromis. Javnost ima zdaj pravico izvedeti, kdo ga je predlagal, kdo ga je odobril in ali je bila državna zaposlitev res del politične kupčije.

Služba brez javnega razpisa: kdo je odločil in zakaj prav zdaj?

Ministrstvo za infrastrukturo je Tarči pojasnilo, da gre za zaposlitev brez javnega razpisa zaradi nadomeščanja začasno odsotne javne uslužbenke. Takšna oblika zaposlitve je lahko pod zakonskimi pogoji dovoljena, zato odsotnost javnega razpisa sama po sebi še ne dokazuje nepravilnosti. Toda v konkretnem primeru je časovno sovpadanje s političnim dogovorom tako izrazito, da zahteva precej več pojasnil od sklicevanja na kadrovsko potrebo.

Ali je bilo delovno mesto na direkciji predvideno že pred političnim zapletom? Kdo je ugotovil, da je za nadomeščanje najprimernejša prav Tea Košir? Kdaj so se začeli pogovori o zaposlitvi? Ali so v njih sodelovali predstavniki Demokratov, ministrstva ali drugih koalicijskih strank? In kdo je imel pooblastilo, da ji je takšno možnost sploh predstavil?

To niso nepomembne administrativne podrobnosti. Če javni organ zaposli nekdanjo politično funkcionarko neposredno po tem, ko se ta odpove mandatu, ki bi ga sicer izgubila koalicijska stranka, mora biti postopek posebej transparenten. Še toliko bolj, kadar funkcionarka sama pove, da sta bili odločitvi povezani.

Odgovornost za pojasnila zato ni samo na Tei Košir. Odgovoriti bi morali tudi na ministrstvu za infrastrukturo in direkciji, kjer naj bi bila zaposlena. Če je šlo za zakonito in strokovno utemeljeno kadrovsko odločitev, bi morali to dokazati s konkretnimi podatki o postopku, delovnem mestu in razlogih za izbiro.

Državna uprava ne sme postati kadrovski rezervat, v katerem se politični problemi rešujejo z delovnimi mesti, financiranimi iz javnih sredstev. Ali se je zgodilo prav to, je eno ključnih vprašanj, ki jih mora razjasniti KPK.

Opozorila o podjetju, avtocesti in usodah drugih ljudi

Drugi del zgodbe je še bolj zaskrbljujoč. Tea Košir je že 1. oktobra javno zapisala, da je bila deležna opozoril o možnih posledicah svojega ravnanja. Omenjala je škodovanje podjetju, previdnost glede tega, kdo vozi ob njej na avtocesti, in srhljive primerjave z usodami drugih ljudi.

V Tarči je pojasnila, da ni šlo za neposredne grožnje, temveč za posredna opozorila o tem, kaj bi se ji lahko zgodilo, če bi nadaljevala delo, ki ga nekateri niso želeli. Takšna razlaga je pomembna, saj kaže, da je Košir sama doživljala določene oblike pritiska, četudi jih ni opisala kot neposredne grožnje.

Še pomembneje je, da je o tem govorila kot nekdanja visoka državna funkcionarka. Če je bila državna sekretarka deležna opozoril, naj določenega dela ne opravlja, bi moralo biti v javnem interesu ugotoviti, za katero delo je šlo, kdo je poskušal vplivati nanjo in kakšne interese je želel zaščititi.

Pri tem ni dovolj, da politični predstavniki pozovejo Košir, naj grožnje prijavi. To je sicer pomembno, vendar so njene navedbe že javne, po poročanju Tarče pa jih je zapisala tudi v odstopni izjavi ministru za zdravje. Pristojni organi imajo zato dovolj razlogov, da okoliščine preverijo.

Če se izkaže, da je nekdo na državno sekretarko pritiskal zaradi njenega dela, mora javnost izvedeti, kdo je to počel in zakaj. Če pa so bila opozorila povezana z njenim poznejšim odstopom od poslanskega mandata, je zadeva še toliko resnejša.

Milijonski nakup na Bledu kot sredstvo pritiska?

Tarča je razkrila še eno pomembno okoliščino. Tea Košir je skupaj z možem poleti kupila zemljišče na Bledu, za katero naj bi prejšnjemu lastniku, podjetju Darnik, plačala približno 1,64 milijona evrov. Na zemljišču naj bi načrtovala turistično naložbo.

Košir je novinarju potrdila, da jo je nekdo opozoril, da bi lahko nakup v določenih medijih predstavili tako, da bi se vzbudil sum o spornem izvoru denarja. Na neposredno vprašanje, ali je šlo za opozorilo, da bi bil posel prikazan kot sumljiv, je odgovorila pritrdilno.

Pri tem je treba jasno ločiti dve stvari. Nakup nepremičnine takšne vrednosti s strani javne funkcionarke je lahko povsem legitimna tema novinarskega preverjanja. Javnost ima pravico izvedeti, ali obstajajo morebitna nasprotja interesov, nepojasnjeni viri financiranja ali druge nepravilnosti. Toda uporaba možnosti medijskega razkritja kot sredstva za doseganje politične odločitve bi bila nekaj povsem drugega.

Če je nekdo Košir sporočal, da bo njen posel medijsko diskreditiran, če ne bo ravnala skladno z določenimi pričakovanji, bi to lahko pomenilo nedopusten pritisk. Še posebej če bi bilo mogoče dokazati povezavo med takšnimi opozorili in njeno odpovedjo poslanskemu mandatu.

Košir je zagotovila, da je njeno poslovanje transparentno in odgovorno. Kdo jo je opozarjal na morebitne objave, ni želela povedati. Prav tako ni želela odgovoriti na vprašanje, ali so bile osebe, ki so jo opozarjale, povezane z Demokrati.

To pomeni, da je osrednji del zgodbe še vedno nerazjasnjen. Kdo je poznal podrobnosti nepremičninskega nakupa, kdo je z njimi nastopal pred Košir in ali je bila možnost medijske diskreditacije uporabljena kot politično orožje?

Odstopna izjava, ki je minister noče razkriti

Posebno težo ima podatek, da je Košir o pritiskih pisno obvestila ministra za zdravje Tadeja Ostrca že septembra, ob odstopu s položaja državne sekretarke. V Tarči je pojasnila, da dokumenta sama ne želi razkriti, saj meni, da lahko to stori ministrstvo. Dodala je, da ne želi škodovati vladi.

Minister Ostrc pa je zavzel nasprotno stališče. Pojasnil je, da gre za njeno osebno odstopno izjavo in da ni prav, da bi o njeni vsebini govoril sam. Tako se je javnost znašla pred nenavadnim položajem: nekdanja državna sekretarka napotuje novinarje na ministra, minister pa odgovornost za razkritje prepušča njej.

Seveda lahko dokument vsebuje osebne ali druge zakonsko varovane podatke. Toda vprašanje ni samo, ali je mogoče objaviti celotno izjavo. Bistveno je, ali je minister prejel konkretne navedbe o pritiskih na državno sekretarko in kako je nanje ukrepal.

Če so bile v izjavi opisane okoliščine, ki bi lahko kazale na nedovoljeno vplivanje na delo ministrstva, bi bilo treba pojasniti, ali so bile preverjene, ali so bili obveščeni pristojni organi in ali so bili sprejeti ukrepi za zaščito integritete odločanja.

Ob tem je posebej pomenljivo, da Košir ni želela škodovati vladi. Ta izjava sama po sebi še ne dokazuje, da bi bili za pritiske odgovorni predstavniki vlade, vendar odpira vprašanje, zakaj nekdanja državna sekretarka javno razkritje svojih navedb povezuje z morebitno škodo za izvršilno oblast.

Kakšna je vsebina odstopne izjave, ki je javnost ne more videti? In zakaj minister, ki je bil o pritiskih obveščen, ne pojasni vsaj tega, kaj je ministrstvo storilo po prejemu opozoril?

Logarju so isto vprašanje postavili večkrat, odgovora pa ni bilo

V studiu Tarče je predsednik Demokratov Anže Logar pojasnjeval, da je s Teo Košir opravil več pogovorov o možnostih njenega nadaljnjega političnega delovanja. Zatrdil je, da je bila odločitev o odpovedi poslanskemu mandatu njena in da je ravnala po lastni vesti.

Toda voditeljica Erika Žnidaršič ga je večkrat vprašala, kdo je Košir ponudil zaposlitev pri ministru Vrtovcu. Konkretnega odgovora ni dobila. Logar je omenil možnost, da je Košir sama vzpostavila stik, in poudarjal njeno željo po delu za lokalno okolje.

Takšno pojasnilo bi bilo morda zadovoljivo, če Košir pred kamerami ne bi že potrdila, da je bila zaposlitev povezana z odpovedjo poslanskemu mandatu. Prav zato vprašanje o osebi, ki je ponudbo posredovala, ni postransko. Je eno najpomembnejših vprašanj celotne zgodbe.

Logar je v oddaji poudarjal tudi dosežke vlade in ministrov Demokratov, govoril o zakonodajnih spremembah ter prizadevanjih za boj proti korupciji. Toda politični dosežki, ne glede na to, kako jih ocenjuje stranka, ne morejo nadomestiti odgovora na konkretno vprašanje o morebitnem trgovanju s poslanskim mandatom.

Še posebej izstopa, da je Logar ob razpravi o predlaganem zakonu o SKOK-u poudarjal pomen prednostne obravnave primerov, povezanih z javnimi funkcionarji. Prav zato bi bilo pričakovati, da bo njegova stranka zainteresirana za hitro in popolno razjasnitev vseh okoliščin odpovedi poslanskemu mandatu.

Če Demokrati zagovarjajo ničelno toleranco do korupcije, bi morali biti med prvimi, ki zahtevajo odgovor na vprašanje, kdo je njihovi nekdanji poslanki ponudil državno službo in pod kakšnimi pogoji.

Zakaj je Košir zapustila ministrstvo za zdravje? Tudi tam se odpira nova zgodba

Razkritja Tarče niso ostala samo pri poslanskem mandatu. Oddaja je podrobneje predstavila tudi vlogo Tee Košir pri pripravi osnutka predloga zakona o preventivi in zdravem življenjskem slogu, ki je v javnosti povzročil precejšnje razburjenje zaradi morebitnega rahljanja omejitev pri alkoholu in tobaku.

Minister Tadej Ostrc je sprva zatrjeval, da dokumenta, ki se je pojavil v javnosti, ne pozna, in dopuščal celo možnost, da bi bil ponarejen oziroma namenjen diskreditaciji. Pozneje pa je ministrstvo potrdilo, da je Košir 2. septembra gradivo posredovala takratni vršilki dolžnosti generalne direktorice direktorata za javno zdravje Nataši Vidnar. Ta ga je naslednji dan poslala strokovnim službam, Košir pa je ob posredovanju navedla, da gre za prednostno nalogo.

Minister je nato pojasnjeval, da je šlo za delovno gradivo, pripravljeno v kabinetu, in ne za dokončan zakonski predlog. Ob tem je poudarjal, da pri tobaku ne bo omilitve ukrepov, glede alkohola pa ni želel vnaprej izključiti vseh možnosti sprememb.

Ta del zgodbe je pomemben predvsem zato, ker kaže, da je Košir sodelovala pri vsebinsko občutljivih odločitvah ministrstva. Njene navedbe o pritiskih, naj določenega dela ne opravlja, zato odpirajo vprašanje, ali so bile povezane tudi z njenimi nalogami na področju zdravstvene zakonodaje.

Za zdaj dokazov o takšni povezavi ni. Ne bi bilo odgovorno trditi, da je zaradi spornega osnutka zakona odstopila ali da so bili pritiski povezani z interesi posameznih gospodarskih družb. Toda prav zato je toliko pomembneje, da se razjasni, katere naloge je opravljala, na katerem področju naj bi se pojavili pritiski in kaj je zapisala v odstopni izjavi.

KPK že preverja: gre za politično kupčijo ali korupcijo?

Komisija za preprečevanje korupcije se po poročanju Tarče že ukvarja z informacijami o domnevnem trgovanju s poslanskim mandatom. To pomeni, da vprašanja niso ostala zgolj na ravni medijskih razkritij in političnih komentarjev.

Po slovenski protikorupcijski zakonodaji korupcija ni omejena samo na izročanje denarja v zameno za določeno uslugo. Pomembna je lahko tudi druga korist, ki je neposredno ali posredno ponujena zaradi kršitve dolžnega ravnanja. Toda za ugotovitev korupcije ni dovolj, da sta se dva dogodka zgodila v istem času ali da je nekdo imel politično korist.

V primeru Tee Košir bo treba ugotoviti, ali je bila zaposlitev dejansko pogojena z odpovedjo mandatu, kdo je sodeloval pri dogovoru in ali je pri tem kdo kršil svoje uradne dolžnosti ali pravila integritete. Prav tako bo treba preveriti, ali so bila opozorila o njenem nepremičninskem poslu povezana s političnimi zahtevami.

Če se izkaže, da je nekdo uporabil vpliv na zaposlovanje v državnem organu zato, da bi politični stranki zagotovil poslanski glas, bi to lahko pomenilo resno kršitev načel integritete javnega sektorja. Če bi se poleg tega dokazalo še nedopustno pritiskanje z grožnjami medijske diskreditacije, bi bila zadeva še toliko težja.

Za zdaj odgovornost posameznikov ni ugotovljena. Toda javna potrditev kompromisa med poslanskim mandatom in zaposlitvijo je dovolj resna okoliščina, da zahteva neodvisno in temeljito preverjanje.

Poslanski mandat ni strankarska lastnina, javna služba pa ne politična nagrada

Primer Tee Košir razkriva širši problem odnosa političnih strank do poslanskih mandatov. Košir je bila izvoljena na listi Demokratov, vendar je bil mandat po izvolitvi njen. Če je želela zapustiti stranko in nadaljevati kot nepovezana poslanka, je imela za to pravico.

Demokrati so imeli očiten politični interes, da se to ne zgodi. Ob vrnitvi Košir v državni zbor bi Elena Zavadlav Ušaj izgubila položaj, stranka pa enega od svojih glasov. Koširina odpoved mandatu je zato za stranko pomenila pomembno politično korist.

Toda legitimni politični interes ni dovoljenje za kakršnokoli sredstvo. Stranka lahko poslanko prepričuje s političnimi argumenti, ne sme pa uporabljati nedovoljenih pritiskov. Prav tako ne bi smela imeti možnosti, da bi za ohranitev mandata nekomu zagotavljala zaposlitev v državnem organu mimo pravil, ki veljajo za vse druge državljane.

Prav zato je pomembno, da se primer ne konča pri splošnem pojasnilu, da je Košir sprejela osebno odločitev. Osebna odločitev je lahko svobodna, lahko pa nanjo vplivajo pritiski, strah pred posledicami ali ponujene koristi. Ugotoviti, kaj se je zgodilo v tem primeru, je naloga pristojnih organov.

Kdo je ponudil službo, kdo je opozarjal na medije in kdo je vedel za dogovor?

Po oddaji Tarča ostajajo odprta tri osrednja vprašanja. Prvo je, kdo je Tei Košir ponudil zaposlitev na področju infrastrukture in kakšna je bila pri tem vloga ministrstva, direkcije ter političnih predstavnikov. Drugo je, kdo jo je opozarjal na možnost medijske diskreditacije zaradi nepremičninskega nakupa in ali so bila ta opozorila povezana z njenimi političnimi odločitvami. Tretje pa je, kaj je zapisala v odstopni izjavi ministru za zdravje in kako so pristojni ravnali po prejemu njenih navedb.

Odgovori so pomembni tudi za predsednika Demokratov Anžeta Logarja, ki javno poudarja boj proti korupciji in potrebo po večji transparentnosti države. Prav njegova stranka je namreč z odpovedjo mandatu pridobila neposredno politično korist. To še ne dokazuje, da je Logar sodeloval pri nedovoljenem dogovoru, pomeni pa, da je javni interes za popolno razjasnitev toliko večji.

Enako velja za ministrstvo za infrastrukturo. Če je bila zaposlitev zakonita, strokovno utemeljena in neodvisna od političnih pogovorov, bi moralo biti to mogoče jasno pojasniti. Če pa je bila ponudba povezana z odpovedjo mandatu, kot je Košir povedala v Tarči, je treba ugotoviti, kdo je takšno povezavo vzpostavil in s kakšnim namenom.

Javnost ima pravico zahtevati odgovore, še preden se primer izgubi v običajnem političnem prerekanju. Ne gre namreč samo za eno poslanko, eno delovno mesto ali eno stranko. Gre za vprašanje, ali lahko politični interesi vplivajo na zaposlovanje v državnih organih in ali je mogoče izvoljene predstavnike prepričevati z obljubami koristi ter opozorili o škodljivih posledicah.

Če je mogoče poslanski mandat zamenjati za državno službo, imamo resen problem

Zgodba Tee Košir je dobila razplet, ki je za njeno nekdanjo stranko ugoden. Demokrati so ohranili poslanski glas, Elena Zavadlav Ušaj ostaja v parlamentu, Košir pa je sprejela novo poklicno pot v državni upravi. Toda način, kako je do tega prišlo, odpira vprašanja, ki jih ne morejo odpraviti niti politična pojasnila niti sklicevanje na osebno odločitev.

Košir je javno potrdila povezavo med odpovedjo mandatu in zaposlitvijo. Potrdila je opozorila o morebitni medijski diskreditaciji zaradi milijonskega nepremičninskega posla. O pritiskih je po svojih navedbah pisno obvestila ministra za zdravje. Kdo je stal za posameznimi dejanji, še vedno ni jasno.

Če se bo izkazalo, da je bila državna služba uporabljena kot protiusluga za ohranitev poslanskega mandata v rokah koalicijske stranke, to ne bo zgolj nerodna politična zgodba. To bo vprašanje odgovornosti ljudi, ki odločajo o javnih funkcijah, zaposlitvah in politični moči.

Najbolj zaskrbljujoče pri vsem skupaj je, da javnost po vseh razkritjih še vedno ne ve, kdo je sklenil dogovor, ki ga je Tea Košir sama opisala kot kompromis.

Vemo, kdo je obdržal poslanski stolček.

Vemo, kdo je sprejel novo službo.

Ne vemo pa, kdo je to uredil in kakšno vlogo so pri tem imeli politični funkcionarji.

Zato osrednje vprašanje ni več samo, zakaj si je Tea Košir premislila. Vprašanje je, kdo jo je prepričal, s kakšnimi sredstvi in za kakšno ceno. Dokler teh odgovorov ni, ostaja vprašanje, ki ga je odprla Tarča, povsem upravičeno: ali smo priča primeru korupcije na najvišji politični ravni, v katerem je bila državna zaposlitev uporabljena za ohranitev poslanskega glasu?