Poletje je bilo naklonjeno »belemu zlatu«: V Sečoveljskih solinah pričakujejo do 1500 ton soli
V Sečoveljskih solinah se sezona počasi končuje, prve ocene letošnjega pridelka pa kažejo, da je bilo leto za solinarje uspešno. Čeprav tehtanje in laboratorijske analize še niso povsem zaključeni, naj bi letos pridelali do 1500 ton soli in približno 15 ton cenjenega solnega cveta.
Končna številka je še zanimivejša ob podatku, da so konec avgusta pričakovali okoli 1300 ton soli. Dolgo, vroče in predvsem suho poletje je namreč ustvarilo razmere, ki jih solinarji potrebujejo za svoj tradicionalni način dela.
Konec avgusta so računali na 1300 ton
Še 26. avgusta so iz Sečoveljskih solin prihajale nekoliko nižje napovedi. Takrat so solinarji pričakovali, da bodo sezono zaključili s približno 1300 tonami pridelane soli. Vodja pridelave Matjaž Lužnik je razmere slikovito opisal z dolgoletnim solinarskim pravilom: ko trava na nasipih zaradi suše rjavi, rastejo kupi soli, medtem ko zeleno poletje praviloma pomeni precej slabšo letino.
Za pridelavo soli so namreč odločilni daljša obdobja brez padavin, visoke temperature in veter, saj vse to pospešuje izhlapevanje morske vode. Letošnje pomanjkanje padavin je bilo zato za številne druge dele narave in kmetijstva problem, na solnih poljih pa je ustvarjalo ugodne pogoje. Solinarji so sol pobirali dnevno, s čimer so preprečevali, da bi se kristali sprijeli v velike in trde bloke.
Ob koncu sezone je ocena še nekoliko višja. Primorske novice danes poročajo, da bodo v Sečoveljskih solinah po prvih ocenah pridelali do 1500 ton soli in približno 15 ton solnega cveta. Tehtanje in laboratorijske analize sicer še potekajo, zato dokončne številke še niso znane.
Solni cvet predstavlja le majhen del pridelka
Posebno mesto med letošnjim pridelkom ima približno 15 ton solnega cveta. Ta ne nastaja enako kot običajna morska sol, saj gre za tanko plast drobnih kristalov, ki se ob ustreznih vremenskih razmerah oblikujejo na sami površini slanice.
Prav zaradi načina nastajanja in pobiranja je solni cvet precej občutljivejši proizvod. Nastane lahko samo ob primernem razmerju med temperaturo, vetrom, izhlapevanjem in koncentracijo slanice, pobirati pa ga je treba previdno, preden kristali potonejo. Zato količine solnega cveta nikoli niso primerljive s količinami običajne soli.
Če bo letošnja končna številka ostala blizu prvih ocen, bo tako ob približno 1500 tonah običajne soli nastalo le okoli 15 ton solnega cveta. Prav ta razlika lepo pokaže, zakaj gre za bistveno bolj omejen in cenjen del solinarskega pridelka.
Danes je aktivnih precej manj solnih polj kot nekoč
Čeprav je 1500 ton na prvi pogled velika količina, zgodovinske primerjave pokažejo, kako zelo se je obseg pridelave skozi desetletja spremenil. Danes je aktivnih bistveno manj solnih polj kot v obdobjih, ko je bila proizvodnja precej obsežnejša.
Primorske novice so ob letošnji sezoni navedle, da solinarji obdelujejo 26 aktivnih solnih polj. Za primerjavo: leta 1995 je pridelek dajalo kar 55 polj, na katerih so lahko v ugodnih razmerah v enem samem dnevu pobrali približno 230 ton soli. Danes naj bi proizvodni potencial aktivnih polj ob optimalnih pogojih znašal približno 65 do 70 ton na dan.
Tudi zato letošnjih 1500 ton ni mogoče primerjati zgolj s številkami iz preteklosti. Spremenili so se obseg proizvodnje, število aktivnih polj in število ljudi, ki se ukvarjajo s tradicionalnim solinarstvom.
Rekordna leta so bila povsem druga zgodba
Zgodovina Sečoveljskih solin pozna tudi letine, ki so bile bistveno bogatejše. Po podatkih Primorskih novic bi danes za povprečno dobro sezono šteli približno 2500 do 3000 ton soli, medtem ko je bilo leto 2012 izjemno – takrat so pridelali kar 4913 ton.
Kako zelo je proizvodnja odvisna od vremena, pa najbolje pokaže druga skrajnost. Leta 2014 je bilo poletje tako deževno, da solinarji niso pridelali praktično nič soli in so se morali zanašati na zaloge iz preteklih sezon. Prav velika nihanja med posameznimi leti so ena posebnosti proizvodnje, ki je skoraj neposredno odvisna od naravnih razmer.
Zato letošnjih približno 1500 ton ni rekord, je pa rezultat sezone, v kateri so bile vremenske razmere solinarjem precej bolj naklonjene kot v nekaterih preteklih letih.
Brez petole ni tradicionalne piranske soli
Sečoveljske soline so posebne tudi zaradi načina pridelave. Sol še vedno pridobivajo po tradicionalnih postopkih, pomemben del tega pa je petola, značilna biosedimentna podlaga na dnu kristalizacijskih bazenov.
Ta preprečuje neposreden stik soli z morskim blatom in sodeluje pri procesih, zaradi katerih ima tradicionalno pridelana piranska sol svoje značilnosti. Dno bazenov mora biti zato skrbno pripravljeno in vzdrževano, delo pa se začne precej prej, preden solinar prvič v sezoni z lesenim strgalom pobere kristale.
Ohranjanje tradicionalnega pridobivanja soli je tudi eden od pomembnih ciljev varovanja območja Sečoveljskih solin. Državni prostorski in varstveni dokumenti poudarjajo, da prav večstoletni način pridobivanja soli omogoča ohranjanje kulturne dediščine ter posebne povezave med človekom in tamkajšnjim naravnim okoljem.
Soline niso samo proizvodni obrat
Sečoveljske soline obsegajo približno 700 hektarjev na skrajnem jugozahodu Slovenije ob meji s Hrvaško. Aktivna pridelava soli poteka predvsem na severnem delu parka, imenovanem Lera, medtem ko je južni del Fontanigge danes predvsem prostor ohranjanja narave in kulturne dediščine.
Prav preplet proizvodnje in varovanja narave daje območju posebnost. Solinska polja, kanali in različno slana vodna okolja so skozi stoletja ustvarili življenjski prostor za številne rastlinske in živalske vrste, obenem pa je današnja krajina v veliki meri rezultat človeškega dela.
Zato je tradicionalno solinarstvo veliko več kot vprašanje, koliko ton soli bo ob koncu poletja na tehtnici. Če bi pridelava izginila, bi se sčasoma spreminjala tudi krajina, ki jo danes povezujemo s Sečovljami.
Oktober prinesel končni račun vročega poletja
Prvi oktobrski dnevi v Sečovljah zato pomenijo tudi čas obračuna. Bazeni se umirjajo, glavnina fizično najzahtevnejšega dela je končana, tehtnice in laboratoriji pa bodo dali dokončen odgovor, koliko je letošnja sezona dejansko prinesla.
Za zdaj je ocena spodbudna: do 1500 ton soli in okoli 15 ton solnega cveta. Še konec avgusta je bila napoved za približno 200 ton nižja, kar kaže, da je zaključek poletja solinarjem omogočil še dodatno pobiranje.
Rekordov letošnja sezona ne bo podirala. Je pa znova pokazala bistvo večstoletnega solinarskega dela: človek lahko pripravi bazene, skrbi za petolo, usmerja morsko vodo in vsak dan pobira kristale, zadnjo besedo pa imata še vedno sonce in vreme.
