Po nekaj urah na soncu plastenka ni več enaka: kaj se v resnici dogaja z vodo, ki jo pijemo?

Poleti je prizor skoraj vedno enak. Plastenka vode ostane na armaturni plošči avtomobila, na plažni brisači, ob otroškem vozičku ali v nahrbtniku na soncu. Ko nas čez nekaj ur zagrabi žeja, jo odpremo, naredimo dolg požirek in največkrat pomislimo le, da voda ni več prijetno hladna. Redki pa se vprašajo, ali je sonce medtem spremenilo še kaj drugega.

Odgovor je pritrdilen. Sonce ne segreva le vode, temveč tudi plastenko. In prav v njej se začnejo odvijati procesi, ki jih s prostim očesom ne moremo opaziti. Material, ki je zjutraj deloval povsem nespremenjen, začne pod vplivom vročine in ultravijoličnih žarkov počasi spreminjati svojo notranjo strukturo. Ne razpade, ne stopi se in ne postane čez noč nevaren, vendar se začne starati bistveno hitreje, kot če bi bil shranjen v hladnem in temnem prostoru.

To je razlog, da evropske in svetovne zdravstvene ustanove že več let priporočajo, naj plastenk ne puščamo dalj časa na neposrednem soncu ali v razgretem avtomobilu. Ne zato, ker bi ena sama plastenka po nekaj urah postala strupena, ampak zato, ker toplota in UV-sevanje pospešujeta procese, ki jih znanost danes razume precej bolje kot pred desetletjem.

PET je eden najbolj raziskanih materialov za živila, vendar ni neuničljiv

Večina plastenk za pitno vodo je izdelana iz polietilen tereftalata oziroma PET. Gre za polimer, sestavljen iz dolgih molekularnih verig, ki dajejo plastenki trdnost, prosojnost in majhno težo. Zaradi teh lastnosti je PET že desetletja eden najpogosteje uporabljenih materialov za embalažo pijač po vsem svetu.

Njegova velika prednost je, da zelo dobro preprečuje prehajanje kisika iz okolice in ogljikovega dioksida iz pijače. Prav zato gazirane pijače ostanejo dlje časa gazirane, voda pa ohranja svojo kakovost. Toda noben polimer ni popolnoma odporen proti času in vremenskim vplivom.

Med izdelavo PET proizvajalci uporabljajo katalizatorje, ki omogočajo nastanek polimernih verig. Eden najpogosteje uporabljenih je antimonov trioksid. Ta med proizvodnim procesom sodeluje pri nastajanju plastike, v končnem izdelku pa ostanejo le sledovi njegovih spojin. Evropska zakonodaja določa zelo stroge mejne vrednosti za prehajanje teh snovi v živila in pijače, zato so plastenke, namenjene običajni uporabi, ocenjene kot varne.

To pa še ne pomeni, da se material skozi čas ne spreminja. Tako kot sonce poškoduje lak na avtomobilu ali zbledi vrtno pohištvo, vpliva tudi na plastiko. Le da so spremembe pri plastenkah precej manj opazne.

Vročina plastike ne stopi, začne pa razgrajevati njeno notranjo zgradbo

Ko plastenka več ur stoji na soncu, temperatura njene površine pogosto preseže temperaturo zraka za več deset stopinj. V parkiranem avtomobilu lahko površina plastenke doseže tudi več kot 50 ali 60 stopinj Celzija, še posebej če leži neposredno pod vetrobranskim steklom.

V takšnih razmerah začne toplota pospeševati naravni proces staranja plastike. Še pomembnejšo vlogo imajo ultravijolični žarki, ki vsebujejo dovolj energije, da postopoma prekinjajo kemijske vezi med posameznimi deli polimerne verige. Ta proces strokovno imenujemo fotodegradacija oziroma fotooksidacija.

Na molekularni ravni se začnejo dolge verige krajšati, material pa izgublja del svoje prvotne prožnosti. Zaradi tega postane plastika bolj krhka in občutljivejša za mehanske poškodbe. Če takšno plastenko večkrat stiskamo, ponovno polnimo ali puščamo na soncu več dni zapored, se proces še dodatno pospeši.

Navzven sprememb skoraj ne opazimo. Plastenka ostane prozorna in uporabna, vendar se njena notranja struktura počasi spreminja. Prav te spremembe raziskovalce danes najbolj zanimajo, saj vplivajo na to, katere snovi in delci lahko začnejo prehajati v vodo.

Antimon ni dodatek vodi, ampak ostanek proizvodnje

Beseda antimon pogosto sproži zaskrbljenost, vendar je pomembno razumeti njegovo vlogo. Antimon ni sestavina vode in ga proizvajalci ne dodajajo namenoma v plastenko. Gre za ostanek katalizatorja, ki je potreben pri izdelavi PET-materiala.

Raziskave kažejo, da se lahko pri višjih temperaturah iz plastike sproščajo zelo majhne količine antimonovih spojin. Količina je odvisna od temperature, časa izpostavljenosti, starosti plastenke in pogojev shranjevanja. Prav zato znanstveniki že več kot dvajset let preverjajo, ali lahko dolgotrajna izpostavljenost vročini povzroči preseganje varnostnih mej.

Rezultati so za zdaj precej pomirjujoči. Večina raziskav je pokazala, da tudi po večurni izpostavljenosti soncu koncentracije ostajajo precej pod mejnimi vrednostmi, ki jih določajo evropski predpisi za pitno vodo. Drugače je pri ekstremnih laboratorijskih pogojih, kjer plastenke več dni ali tednov hranijo pri temperaturah nad 60 ali celo 70 stopinj Celzija. Tam se sproščanje antimona občutno poveča, vendar takšni pogoji ne predstavljajo običajne vsakodnevne uporabe.

Kljub temu prav ti poskusi dokazujejo pomembno dejstvo – višja kot sta temperatura in čas izpostavljenosti, hitreje se spreminjajo lastnosti plastike. Zato strokovnjaki priporočajo, da plastenk ne puščamo po nepotrebnem v razgretem avtomobilu ali na neposrednem soncu, čeprav ni dokazov, da bi bila voda po nekaj urah zaradi tega nevarna za zdravega človeka.

🌞 Nasvet dneva

Če plastenko vode vzamete s seboj na plažo ali na pot, jo shranite v termo torbo ali jo pokrijte z brisačo. Tako boste upočasnili segrevanje vode, zmanjšali izpostavljenost UV-sevanju in pijača bo ostala prijetnejša za pitje.

Okus vode se lahko spremeni, še preden bi laboratorij zaznal pomembnejše spremembe

Veliko ljudi je že opazilo, da voda iz plastenke, ki je več ur stala na soncu, nima več enakega okusa. Nekateri opisujejo blag plastičen priokus, drugi pravijo, da je voda postala “postana” ali manj sveža. To ni zgolj domišljija. Kemiki pojasnjujejo, da toplota vpliva na več procesov hkrati.

Ko se voda segreje, se spremeni količina raztopljenih plinov, drugače zaznavamo okus, hkrati pa se lahko iz embalaže sprostijo izjemno majhne količine nekaterih organskih spojin, med katerimi je najbolj znan acetaldehid. Gre za snov, ki nastaja že med proizvodnjo PET in lahko pri višjih temperaturah nekoliko vpliva na senzorične lastnosti vode. Količine so praviloma daleč pod vrednostmi, ki bi predstavljale tveganje za zdravje, lahko pa zadostujejo, da občutljivejši posamezniki zaznajo spremembo okusa.

Prav zato strokovnjaki pogosto poudarjajo, da spremenjen okus še ni dokaz, da je voda postala nevarna. Je pa lahko prvi znak, da je bila plastenka dalj časa izpostavljena pogojem, ki pospešujejo staranje materiala.

Raziskovalci danes največ pozornosti namenjajo mikroplastiki in nanoplastiki

Če je bil pred desetletjem glavni predmet raziskav antimon, je danes v ospredju nekaj povsem drugega. Mikroplastika in nanoplastika sta postali eni najbolj raziskanih tem sodobne okoljske medicine.

Mikroplastika pomeni drobne delce plastike, manjše od petih milimetrov, nanoplastika pa delce, ki so tako majhni, da jih lahko zaznamo le z najsodobnejšimi analitskimi metodami. Ti delci ne nastajajo le v plastenkah za vodo. Nastajajo pri obrabi avtomobilskih pnevmatik, sintetičnih oblačil, embalaže, gospodinjskih predmetov in praktično vseh plastičnih izdelkov, ki so izpostavljeni mehanskim obremenitvam, sončni svetlobi in vremenskim vplivom.

V zadnjih letih je več raziskovalnih skupin pokazalo, da kombinacija visokih temperatur in ultravijoličnega sevanja pospešuje razpad PET-materiala na vedno manjše delce. To še ne pomeni, da vsaka plastenka sprošča velike količine mikroplastike, pomeni pa, da sonce pospešuje naravno staranje materiala.

Še pomembneje je, da znanstveniki za zdaj nimajo dokončnega odgovora, kakšne dolgoročne posledice ima mikroplastika za zdravje človeka. Delce so sicer odkrili v krvi, pljučih, jetrih, posteljici in drugih tkivih, vendar raziskave še niso dokazale neposredne vzročne povezave med običajno izpostavljenostjo in posameznimi boleznimi. Prav zato Svetovna zdravstvena organizacija in Evropska agencija za varnost hrane pozivata k nadaljnjim raziskavam, hkrati pa podpirata ukrepe za zmanjševanje nepotrebne izpostavljenosti.

Pogosto spregledamo precej večjo težavo – bakterije

Ko ljudje razmišljajo o plastenkah na soncu, skoraj vedno govorijo o plastiki. Mikrobiologi pa opozarjajo, da je v vsakdanjem življenju lahko pomembnejši povsem drug dejavnik.

Ko prvič pijemo iz plastenke, z ustnicami in slino vanjo prenesemo bakterije, ki so normalen del ustne mikrobiote. Dokler plastenko hitro izpraznimo, to praviloma ne predstavlja posebne težave. Povsem drugače pa je, če jo več ur pustimo v razgretem avtomobilu ali na plaži in nato iz nje pijemo znova in znova.

Topla voda predstavlja precej ugodnejše okolje za razmnoževanje mikroorganizmov kot hladna. Čeprav to še ne pomeni, da bo voda postala nevarna, strokovnjaki priporočajo, da odprte plastenke po daljši izpostavljenosti vročini raje zamenjamo s svežo. Prav zato številni epidemiologi menijo, da je pri vsakodnevni uporabi pogosto pomembnejša higiena plastenke kot samo sproščanje posameznih kemijskih snovi iz materiala.

Kaj je torej najboljša izbira?

Po vseh raziskavah bi marsikdo pričakoval dramatičen odgovor, vendar ga znanost ne ponuja. Ne pravi, da je voda iz plastenke, ki je nekaj ur stala na soncu, strupena. Prav tako ne pravi, da bo že ena sama takšna izpostavljenost škodovala zdravju.

Priporočila strokovnjakov so precej bolj preprosta. Plastenke hranimo v senci, ne puščajmo jih po nepotrebnem v razgretem avtomobilu in jih ne uporabljajmo več tednov zapored, če so namenjene enkratni uporabi. Za vsakodnevno uporabo pa je smiselneje izbrati kakovostno steklenico iz nerjavnega jekla ali stekla, ki bolje prenaša visoke temperature in ne spreminja svojih lastnosti pod vplivom sončne svetlobe.

Prav v tem je največja vrednost sodobne znanosti. Ne ustvarja strahu, ampak pomaga razumeti procese, ki jih ne moremo videti. Danes vemo precej več kot pred desetimi leti. Vemo, da toplota in UV-sevanje pospešujeta staranje PET-plastike. Vemo, da se pri tem spreminjajo njene fizikalne in kemijske lastnosti. Vemo tudi, da mikroplastika predstavlja eno največjih odprtih raziskovalnih vprašanj našega časa. Česar še ne vemo, pa je, kakšne bodo dolgoročne zdravstvene posledice vseživljenjske izpostavljenosti tem delcem.

Prav zato previdnost ni pretiravanje, ampak razumna odločitev. Če lahko z eno preprosto navado – da plastenko umaknemo s sonca ali jo zamenjamo z bolj primerno steklenico – zmanjšamo nepotrebno izpostavljenost, je to majhen korak, ki ne stane veliko, lahko pa dolgoročno pomeni pomembno razliko.

💡 Ste vedeli?

Raziskovalci ocenjujejo, da človek mikroplastiki ni izpostavljen le s pitjem vode. Drobni plastični delci v telo vstopajo tudi z zrakom, hrano, morskimi sadeži, prahom v zaprtih prostorih in številnimi vsakodnevnimi izdelki. Prav zato strokovnjaki poudarjajo, da je zmanjševanje nepotrebne izpostavljenosti smiselno tam, kjer to lahko storimo brez večjega napora.

Spletno uredništvo