Pet raket naj bi letelo proti Sovjetski zvezi: En človek ni verjel računalniku – in morda preprečil jedrsko vojno

Na zaslonu se je z velikimi rdečimi črkami izpisalo »LAUNCH«. Sirene so tulile, računalnik pa je sporočal nekaj, česar si nihče v sovjetskem poveljniškem centru ni želel videti: Združene države naj bi proti Sovjetski zvezi izstrelile medcelinsko jedrsko raketo. Nato je sistem zaznal še drugo, tretjo, četrto in peto. Pisal se je 26. september 1983, hladna vojna je bila v enem svojih najbolj nevarnih obdobij, podpolkovnik Stanislav Petrov pa je imel le nekaj minut za odločitev, kaj bo sporočil nadrejenim.

Računalnik je bil prepričan, da se začenja ameriški jedrski napad. Petrov mu ni verjel. Imel je prav – sateliti so sončno svetlobo na oblakih zamenjali za rakete. Njegova odločitev pa je postala eden najbolj znamenitih trenutkov jedrske dobe.

Nekaj minut po polnoči se je na zaslonu pojavila beseda »LAUNCH«

Petrov je bil tisto noč dežurni častnik v Serpuhovu-15, strogo varovanem sovjetskem poveljniškem centru južno od Moskve. Tam so spremljali sistem Oko, sovjetsko satelitsko mrežo za zgodnje opozarjanje pred ameriškim jedrskim napadom.

Približno četrt ure po polnoči se je sprožil alarm. Na računalniškem panelu se je pojavila beseda »LAUNCH«, sistem pa je sporočil, da je bila iz ameriškega raketnega oporišča izstreljena medcelinska balistična raketa. Če bi bila informacija resnična, bi imela sovjetska stran približno pol ure, preden bi raketa dosegla njeno ozemlje. Petrov se je pozneje spominjal, da se kaj podobnega do takrat še ni zgodilo.

Toda stvari so postale še veliko hujše. Nekaj minut zatem je sistem zaznal še štiri izstrelitve. Po podatkih računalnika torej proti Sovjetski zvezi ni več letela ena, ampak pet ameriških raket.

V poveljniškem centru so tulile sirene, osebje je preverjalo sisteme, računalniki pa so opozorilo obravnavali kot izjemno zanesljivo. Petrov je moral oceniti podatke in informacijo posredovati naprej po poveljniški verigi. Nad njim je bil generalštab, na koncu verige pa politično vodstvo Sovjetske zveze z Jurijem Andropovom.

Tu pa je pomemben popravek pogosto ponovljene zgodbe: Petrov pred seboj ni imel rdečega gumba, s katerim bi lahko sam sprožil sovjetske jedrske rakete. Njegova naloga je bila oceniti opozorilo in morebitni napad sporočiti nadrejenim. Končno odločitev o jedrskem odgovoru bi sprejemali bistveno višje v sovjetskem vojaškem in političnem vodstvu.

Toda če bi Petrov sporočil, da je ameriški jedrski napad resničen, bi se začela povsem drugačna veriga dogodkov.

Računalnik je trdil eno, Petrovu pa nekaj ni dalo miru

Časa za razmišljanje skoraj ni bilo. Če so rakete resnično prihajale, bi vsaka izgubljena minuta sovjetskemu vodstvu skrajšala čas za odločitev o odgovoru.

Toda Petrov je opazil nekaj nenavadnega.

Zakaj bi Združene države začele jedrsko vojno s samo petimi raketami?

Če bi Washington res želel izvesti presenetljivi prvi jedrski napad in uničiti sovjetsko sposobnost povračilnega udara, bi Petrov pričakoval množično izstrelitev – stotine raket, ne ene in nato še štirih. Poleg tega opozorila satelitov še niso potrjevali zemeljski radarji.

Petrov je sistem dobro poznal. Po izobrazbi je bil inženir, sodeloval je pri delu na algoritmih zgodnjega opozarjanja in vedel, da je bila tehnologija relativno nova ter da ni brez pomanjkljivosti. Sistem Oko je bil v aktivni uporabi šele približno leto dni.

Pred njim je bila strašljiva izbira. Če sistemu ne verjame in se moti, bi Sovjetsko zvezo dejansko lahko napadale ameriške jedrske rakete. Če mu verjame in je sistem v zmoti, pa bi njegovo poročilo lahko sprožilo proces, v katerem bi sovjetsko vodstvo razmišljalo o povračilnem jedrskem napadu.

Odločil se je.

Nadrejenim je sporočil, da gre za napako sistema.

Nato je čakal

Petrov še vedno ni mogel vedeti, ali ima prav.

Če bi bilo pet raket resnično izstreljenih, bi se kmalu pojavile na drugih sistemih, nato pa bi dosegle sovjetsko ozemlje. Zato je sledilo čakanje, ki ga je pozneje opisoval kot enega najbolj napetih trenutkov svojega življenja.

Minilo je približno 23 do 25 minut.

Eksplozij ni bilo.

Nobena ameriška raketa ni zadela Sovjetske zveze. Nobena raketa sploh ni bila izstreljena. Petrov je pravilno presodil: računalnik se je zmotil.

Kaj je povzročilo alarm, pa Sovjeti niso ugotovili čez noč. Strokovnjaki so potrebovali mesece, da so rekonstruirali nenavadno kombinacijo okoliščin, ki je prelisičila enega najpomembnejših vojaških sistemov v državi.

»Ameriške rakete« so bile v resnici sončna svetloba

Razlaga je skoraj neverjetna.

Sovjetski sistem Oko je uporabljal satelite z infrardečimi senzorji, ki so iskali toplotni podpis izstreljenih ameriških balističnih raket. Sateliti so ameriška raketna območja opazovali pod posebnim kotom proti temnemu ozadju vesolja, kar naj bi olajšalo zaznavanje svetlega in vročega izpuha raketnega motorja.

Toda 26. septembra 1983 se je zgodila redka kombinacija položaja Sonca, satelita in visokih oblakov nad severnim delom Združenih držav. Ledeni kristali v oblakih so odbili sončno svetlobo naravnost proti infrardečim senzorjem sovjetskega satelita. Računalniški sistem je odboj interpretiral kot toplotni podpis izstreljene rakete.

Nato se je pojavilo še več podobnih odbojev.

Za računalnik je bilo sporočilo jasno: Amerika izstreljuje rakete. Za človeka, ki je sistem poznal in se je vprašal, ali ima zaznano dogajanje vojaški smisel, pa ne.

Jedrski alarm je torej sprožila sončna svetloba na oblakih.

Svet je imel še dodatno težavo: leto 1983 je bilo izjemno nevarno

Če bi se ista tehnična napaka zgodila v obdobju mirnejših odnosov med Washingtonom in Moskvo, bi bilo tveganje verjetno manjše. Toda september 1983 je bil eden najslabših možnih trenutkov za lažni alarm.

Ameriški predsednik Ronald Reagan je Sovjetsko zvezo istega leta označil za »imperij zla«, Washington pa je napovedal Strateško obrambno pobudo, znano kot program »vojne zvezd«. Sovjetsko vodstvo je bilo globoko zaskrbljeno, da bi ZDA lahko poskusile izvesti nenaden prvi jedrski napad.

Samo tri tedne pred Petrovovo nočno izmeno je Sovjetska zveza sestrelila potniško letalo Korean Air Lines 007, ki je zašlo v sovjetski zračni prostor. Umrlo je vseh 269 ljudi na krovu, med njimi tudi Američani. Dogodek je povzročil novo eksplozijo napetosti med velesilama.

Nato je novembra 1983 sledila še Natova vaja Able Archer 83. Sovjetska stran je bila zaradi realističnosti vaje tako zaskrbljena, da so nekateri deli njenega vojaškega aparata povečali pripravljenost. Zgodovinarji še danes razpravljajo, kako blizu je bilo takrat dejansko tveganje napačne interpretacije Natovih potez.

Petrovov incident se je tako zgodil v okolju, v katerem napačen signal ni prišel v mirno poveljniško sobo, temveč v sistem države, katere vodstvo se je resnično balo ameriškega napada.

Je res »rešil svet«?

Petrova danes pogosto opisujejo kot »človeka, ki je rešil svet«. Tako ga opisuje tudi ameriška National Park Service, organizacija Nuclear Threat Initiative pa ocenjuje, da je njegova odločitev morda preprečila vsesplošno jedrsko vojno.

Toda pri tem je pomembna previdnost.

Nihče ne more dokazati, da bi Sovjetska zveza, če bi Petrov alarm posredoval kot pravi napad, zagotovo izstrelila svoje jedrske rakete. Obstajale so dodatne stopnje preverjanja, zemeljski radarji napada niso zaznali, Petrov pa tudi ni imel pooblastila za jedrsko izstrelitev.

Zato zgodovinsko natančneje rečemo, da je s svojo odločitvijo preprečil, da bi lažno opozorilo kot potrjen ameriški napad potovalo naprej po poveljniški verigi v enem najbolj napetih trenutkov hladne vojne.

Kaj bi se zgodilo potem, ne more vedeti nihče.

Prav zato beseda »morda« pri trditvi, da je preprečil jedrsko vojno, ni nepomembna.

Namesto medalje je dobil očitke

Človek bi pričakoval, da je bil Petrov po ugotovitvi, da je pravilno presodil situacijo, nagrajen. Zgodilo se je skoraj nasprotno.

Preiskava je namreč razkrila resne pomanjkljivosti sistema zgodnjega opozarjanja, kar za sovjetsko vojaško vodstvo ni bilo prijetno. Petrov je bil med drugim deležen očitka, ker med incidentom ni pravilno izpolnil dnevnika dogodkov.

Njegov odgovor je pozneje postal legendaren: kako naj bi pisal, ko je imel v eni roki telefon, v drugi interkom, tretje roke pa ni imel.

Petrov je bil pozneje premeščen in se je leta 1984 predčasno upokojil. Živel je precej skromno, incident pa je ostal tajen še dolga leta. Svet za njegovo odločitev skoraj ni vedel.

Šele konec devetdesetih let, po razpadu Sovjetske zveze, je zgodba prišla v širšo javnost. Petrov je začel dajati intervjuje in postopoma postal svetovno znan. Leta 2013 je nastal tudi dokumentarno-igrani film The Man Who Saved the World.

Umrl je maja 2017, star 77 let.

»Imeli so srečo, da sem bil tisto noč jaz v izmeni«

Petrov samega sebe ni rad opisoval kot junaka. Ko ga je BBC leta 2013 vprašal o njegovi vlogi, je vztrajal, da je samo opravljal svoje delo.

Povedal pa je nekaj drugega: imeli so srečo, da je bil tisto noč prav on v izmeni.

V tem stavku je morda najpomembnejši del celotne zgodbe.

Sovjetska zveza je za odkrivanje najnevarnejšega možnega dogodka – ameriškega jedrskega napada – zgradila izjemno zapleten sistem satelitov, senzorjev, računalnikov in poveljniških centrov. Sistem je tisto noč odpovedal zaradi nečesa tako banalnega, kot je odboj sončne svetlobe od ledenih kristalov v oblakih.

Katastrofo pa je preprečilo to, da je človek pogledal podatke in se vprašal, ali imajo sploh smisel.

43 let pozneje je zgodba znova presenetljivo aktualna

American Physical Society je septembra letos, ob 43. obletnici incidenta, objavil novo podrobno rekonstrukcijo Petrovove noči in tehničnega ozadja napake sistema Oko. Njihov opis dogodka opozarja tudi na vprašanje, ki je danes morda še pomembnejše kot leta 1983: koliko odločanja v sistemih z izjemno visokimi posledicami lahko prepustimo avtomatiziranim sistemom.

Petrovova zgodba namreč ni zgodba o računalniku, ki je skoraj sam sprožil jedrsko vojno. Tudi to bi bila pretirana poenostavitev.

Je zgodba o verigi odločanja, v kateri lahko napačen podatek postane vse nevarnejši, če mu ljudje nekritično zaupajo.

Tisto septembrsko noč leta 1983 je računalnik trdil, da proti Sovjetski zvezi leti pet ameriških jedrskih raket. Sistem je bil prepričan. Sirene so tulile. Na zaslonu je svetila beseda »LAUNCH«.

Stanislav Petrov pa je pogledal številke, poznal omejitve sistema in presodil, da nekaj ni prav. Triindvajset minut pozneje je izvedel, da je imel prav.

Kaj bi se zgodilo, če bi se odločil drugače, ne bomo nikoli vedeli. Morda bi dodatna preverjanja alarm ustavila nekaj minut pozneje. Morda bi sovjetsko vodstvo prav tako ugotovilo, da napada ni. Obstaja pa tudi razlog, da Petrova več kot štiri desetletja pozneje še vedno omenjajo v razpravah o jedrskem tveganju.

V noči, ko je računalnik sporočal, da se je začel jedrski napad, mu en človek ni verjel. In svet je naslednje jutro normalno dočakal nov dan.

 

Spletno uredništvo Toti Maribor