Sindikati od danes po 40.000 podpisov: Bo o velikem interventnem zakonu odločala vsa Slovenija?

Šest reprezentativnih sindikalnih central danes, 1. septembra, začenja zbiranje najmanj 40.000 overjenih podpisov, potrebnih za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Sindikati zakon označujejo za poseg v temelje socialne države, njegovi zagovorniki pa v njem vidijo ukrepe za razbremenitev dela, večjo konkurenčnost in ugodnejše poslovno okolje.

Pot do referenduma je odprlo Ustavno sodišče, ki je razveljavilo sklep državnega zbora, da referendum o zakonu ni dopusten. Podpise bodo zbirali do 5. oktobra.

Začenja se druga in odločilna faza sindikalne bitke proti enemu najbolj obsežnih in spornih zakonov letošnjega leta. Reprezentativne sindikalne centrale, članice Ekonomsko-socialnega sveta, bodo morale v 35 dneh zbrati najmanj 40.000 overjenih podpisov volivcev. Zbiranje se začenja danes in bo trajalo do vključno 5. oktobra 2026.

Volivci lahko podporo zahtevi za razpis referenduma oddajo fizično na upravnih enotah, sindikati pa so pred njimi organizirali tudi stojnice. Podporo je mogoče oddati tudi elektronsko prek portala eUprava s kvalificiranim digitalnim potrdilom. Sindikati so kampanjo poimenovali Proti razkroju Slovenije, saj menijo, da zakon pod krinko interventnih ukrepov prinaša vrsto sistemskih sprememb, ki bi dolgoročno oslabile socialno državo.

Prvič so potrebovali 2.500 podpisov, zbrali so jih več kot 47.000

Današnje zbiranje podpisov ni začetek referendumske zgodbe. Po sprejetju zakona maja so sindikati najprej zbirali podpise za vložitev referendumske pobude. Za prvo fazo bi jih potrebovali najmanj 2.500, vendar je bil odziv bistveno večji, saj so po podatkih sindikalnih central v nekaj dneh zbrali 47.223 podpisov.

Toda državni zbor je nato 27. maja odločil, da referenduma o zakonu ni mogoče razpisati. Za sklep o nedopustnosti referenduma je glasovalo 48 poslancev, proti jih je bilo 35. Razlog je bil predvsem v tem, da zakon vsebuje tudi davčne določbe, o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah pa po ustavi zakonodajnega referenduma ni dopustno razpisati. Sindikati se s takšno razlago niso strinjali in so se obrnili na Ustavno sodišče.

Ustavno sodišče odprlo vrata referendumu

Ustavno sodišče je 24. julija sprejelo odločitev, ki je postopek obrnila v prid pobudnikom referenduma, saj je razveljavilo sklep državnega zbora o njegovi nedopustnosti. Pri tem pa je pomembno poudariti, da sodišče ni presojalo, ali so posamezne rešitve interventnega zakona dobre ali slabe, prav tako ni odločilo, da je zakon kot tak protiustaven.

Presojalo je vprašanje, ali je referendum o tako sestavljenem zakonu glede na ustavne omejitve sploh dovoljen. Ugotovilo je, da zakon res vsebuje tudi vsebine, o katerih referendum ni dopusten, denimo določene davčne rešitve, vendar hkrati posega na pomembna druga področja, med drugim na področje socialne varnosti, o katerih državljani na referendumu lahko odločajo. Zakon kot celota zato po presoji sodišča ne sodi med zakone, ki bi jih bilo mogoče v celoti izvzeti iz referendumskega odločanja.

Zakaj je zakon tako sporen?

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije je poseben predvsem zaradi izjemno širokega vsebinskega obsega. Gre za tako imenovani omnibus zakon, ki posega v deset različnih zakonov in hkrati spreminja pravila na področju davkov, socialnih prispevkov, pokojnin, zdravstva, delovnih razmerij, normiranih podjetnikov, oddajanja nepremičnin in drugih področij.

Prav širina sprememb je eden glavnih očitkov sindikatov. Ti opozarjajo, da ne gre zgolj za kratkotrajne interventne ukrepe zaradi aktualnih gospodarskih razmer, temveč tudi za sistemske spremembe z dolgoročnimi posledicami. Kritični so tudi do načina sprejemanja zakona, saj po njihovem mnenju pri pripravi tako obsežnih sprememb ni bilo ustreznega socialnega dialoga.

Največ prahu dviguje razvojna oziroma socialna kapica

Ena najbolj izpostavljenih sprememb je uvedba tako imenovane razvojne oziroma socialne kapice. Zakon določa najvišjo osnovo za obračunavanje socialnih prispevkov pri 7.500 evrih bruto mesečno. Poenostavljeno to pomeni, da se pri zaposlenem z 10.000 evri bruto plače socialni prispevki po novi ureditvi ne bi več obračunavali od celotnega zneska, temveč največ od 7.500 evrov.

Zagovorniki ukrepa trdijo, da Slovenija zaradi visoke obremenitve dela težko privablja in zadržuje vrhunske strokovnjake z visokimi plačami. Del gospodarskih organizacij zato razvojno kapico predstavlja kot ukrep, ki bi državi lahko pomagal v globalnem boju za inženirje, raziskovalce, strokovnjake za umetno inteligenco, digitalizacijo, farmacijo in druge visoko usposobljene kadre.

Sindikati imajo povsem drugačen pogled. Opozarjajo, da bi največjo neposredno korist od spremembe dobili najbolje plačani zaposleni in njihovi delodajalci, medtem ko bi zaradi nižjih prispevkov manj denarja priteklo v socialne blagajne. Njihovo vprašanje je zato, kako bo država nadomestila izpad prihodkov in dolgoročno zagotavljala financiranje sistemov, ki temeljijo prav na prispevkih.

Polna plača in hkrati polna pokojnina

Veliko razprav povzročajo tudi spremembe pokojninskega sistema. Zakon uvaja možnost, da posameznik ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev prejema 100 odstotkov pokojnine in hkrati nadaljuje delo, pri čemer nadaljevanje delovnega razmerja ni avtomatično, ampak je povezano z dogovorom oziroma soglasjem delodajalca.

Zagovorniki ukrepa menijo, da bi takšna ureditev spodbujala ljudi, ki želijo in zmorejo delati dlje, da ostanejo aktivni, podjetjem pa bi omogočila lažje zadrževanje izkušenih zaposlenih. Sindikati na drugi strani opozarjajo na finančne posledice za pokojninsko blagajno in na poseganje v pokojninski sistem, o katerem je bil med socialnimi partnerji že dosežen širši dogovor. Prav pokojninske določbe so zato eden pomembnejših razlogov za njihovo nasprotovanje zakonu.

Spremembe tudi za normirance in samozaposlene

Zakon prinaša pomembne spremembe tudi za samostojne podjetnike. Med drugim spreminja sistem normiranih odhodkov ter posega v prispevne obremenitve samozaposlenih in nekaterih drugih skupin. Zagovorniki zakona v tem vidijo ukrepe, s katerimi naj bi država izboljšala pogoje za podjetništvo, zmanjšala obremenitve dela in spodbudila gospodarsko aktivnost.

Sindikati tudi tukaj opozarjajo na drugo stran enačbe. Če se prilivi iz socialnih prispevkov zmanjšujejo na več različnih mestih hkrati, po njihovem mnenju ni dovolj povedati samo, kdo bo plačeval manj, temveč je treba odgovoriti tudi na vprašanje, iz katerih virov bo država dolgoročno zagotavljala manjkajoči denar za pokojnine, zdravstvo in druge sisteme socialne varnosti.

Eden najbolj občutljivih delov zakona je zdravstvo

Posebej občutljiv je zdravstveni del zakona, ki posega v ureditev dela zdravstvenih delavcev in razmerja med javnim ter zasebnim zdravstvom ter spreminja nekatere rešitve, sprejete v preteklem obdobju. Zagovorniki sprememb menijo, da lahko bolj fleksibilno sodelovanje zdravnikov pripomore k boljši izrabi kadrov in posledično večji dostopnosti zdravstvenih storitev.

Sindikati svarijo pred drugačnim scenarijem. Po njihovem mnenju bi lahko večje možnosti dela zaposlenih iz javnega sistema pri zasebnih izvajalcih dodatno spodbudile prelivanje zdravstvenega kadra iz javnega v zasebno zdravstvo ter s tem še povečale kadrovske težave javnih zavodov. Gre za enega tistih delov zakona, pri katerem se pogledi zagovornikov in nasprotnikov najbolj izrazito razlikujejo.

Cenejša osnovna živila – toda kdo bo dobil razliko?

Med ukrepi, ki so na prvi pogled za potrošnike precej privlačnejši, je znižanje DDV za nekatera osnovna živila. Namen ukrepa je zmanjšati končno ceno osnovnih življenjskih potrebščin v času visokih življenjskih stroškov, zato sindikati samemu cilju znižanja cen načeloma ne nasprotujejo.

Opozarjajo pa, da bi morala država vzpostaviti varovalke, s katerimi bi zagotovila, da se bo nižji DDV dejansko poznal na končnih cenah za potrošnike. Samo znižanje davčne stopnje namreč še ne zagotavlja, da bodo trgovci celotno davčno razbremenitev prenesli v nižje maloprodajne cene. Če se to ne bi zgodilo, bi lahko del razlike namesto v denarnicah kupcev ostal v višjih trgovskih maržah.

Vlada je zakonu nasprotovala

Pri političnem ozadju je pomembno poudariti, da ne gre za zakon, ki bi ga pripravila takratna vlada. Predlog je v parlamentarni postopek vložila skupina poslancev NSi, SLS, Fokusa, Demokratov in Resni.ce, ob glasovanju pa so ga podprli tudi poslanci SDS. Državni zbor ga je 11. maja sprejel s 47 glasovi za in 35 proti.

Takratna vlada je bila do predloga kritična in ga ni podpirala. Ocenila ga je kot parcialnega, fiskalno tveganega in razvojno neučinkovitega ter opozorila, da bi predlagani ukrepi lahko zmanjšali javnofinančne prihodke za približno milijardo evrov oziroma okoli 1,4 odstotka BDP letno. Na drugi strani delodajalske in gospodarske organizacije podpirajo več rešitev iz zakona, predvsem tiste, ki zmanjšujejo obremenitev dela in naj bi izboljšale pogoje za podjetništvo.

Sindikati poudarjajo, da ne gre za strankarsko akcijo

Pred začetkom zbiranja podpisov sindikalne centrale posebej poudarjajo, da referendumska pobuda ni projekt katere od političnih strank. Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Andrej Zorko je poudaril, da gre za samostojno sindikalno akcijo, čeprav se bodo politične stranke do referenduma seveda lahko opredeljevale in sodelovale v kampanji.

Nekatere politične stranke so podporo sindikalni pobudi že napovedale, vendar formalni pobudniki referendumskega postopka ostajajo sindikati. Prav ti bodo v naslednjih tednih nosili glavno organizacijsko breme zbiranja podpisov po vsej državi.

Zdaj potrebujejo 40.000 overjenih podpisov

Naslednjih 35 dni bo pokazalo, ali bo Slovenija o zakonu dejansko odločala na referendumu. Tokrat ne zadoščajo običajni podpisi podpore, saj morajo pobudniki za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma zbrati najmanj 40.000 podpisov volivcev, oddanih na predpisan način. Rok se izteče 5. oktobra.

Glede na dejstvo, da so sindikalne centrale že v prvi fazi v nekaj dneh zbrale več kot 47.000 podpisov, same ne skrivajo optimizma. Vendar je druga faza zahtevnejša, saj morajo biti podpisi ustrezno overjeni oziroma oddani elektronsko na predpisan način. Če bo prag 40.000 podpisov dosežen, bodo izpolnjeni pogoji za vložitev zahteve za razpis referenduma.

Na koncu bodo lahko odločali volivci

Spor okoli interventnega zakona je že zdavnaj presegel vprašanje enega samega ukrepa. V resnici gre za precej širšo razpravo o tem, kakšno ravnotežje želi Slovenija med konkurenčnostjo gospodarstva, obremenitvijo dela in financiranjem socialne države. Zagovorniki zakona opozarjajo na previsoko obremenitev dela, težave pri zadrževanju strokovnjakov, neugodno podjetniško okolje in potrebo po spremembah. Sindikati na drugi strani svarijo pred zmanjševanjem prihodkov socialnih blagajn, poseganjem v javno zdravstvo in pokojninski sistem ter sistemskimi spremembami brez zadostnega socialnega dialoga.

Ustavno sodišče se pri svoji odločitvi ni postavilo na eno ali drugo vsebinsko stran. Ni odločilo, ali je zakon dober ali slab, temveč da zakon kot celota ni takšen, da bi bilo državljanom že po ustavi prepovedano odločati o njem. Če bodo sindikati do 5. oktobra zbrali najmanj 40.000 ustrezno oddanih podpisov, se bo politična in socialna razprava o enem najobsežnejših zakonov letošnjega leta lahko preselila neposredno pred volivce.

Spletno uredništvo