Bala se je celo objeti prijateljice: Očetu zdaj sodijo v Gorici

Mlada ženska se je po navedbah italijanskega časopisa Il Piccolo bala, da jo lastni oče nadzoruje in zasleduje. Strah naj bi bil tako močan, da si v javnosti ni upala sproščeno družiti s prijateljicami ali jih objeti. Primer domnevnega nasilja v družinskem okolju zdaj obravnava sodišče v Gorici, kjer se zagovarja 49-letni oče.

Na zadnji obravnavi so zaslišali štiri priče, med njimi tri prijateljice njegove hčere in psihoterapevtko. Primer opozarja na obliko nasilja, ki ne pušča nujno vidnih poškodb, lahko pa močno zaznamuje življenje posameznika.

Na sodišču v italijanski Gorici poteka kazenski postopek proti 49-letnemu moškemu, ki ga njegova hči obtožuje trpinčenja v družinskem okolju. Kot je 23. oktobra poročal italijanski časopis Il Piccolo, so na zadnji sodni obravnavi zaslišali štiri priče, ki so spregovorile o okoliščinah, povezanih z dekletovim strahom pred očetom.

Med zaslišanimi so bile tri prijateljice domnevne žrtve in psihoterapevtka. Njihova pričevanja so del dokaznega postopka, v katerem sodišče ugotavlja, ali so očitki o nasilju utemeljeni. Hči je bila zaslišana že na predhodni obravnavi, zdaj pa se postopek nadaljuje z izpovedmi drugih oseb.

Posebej pretresljiv je opis njenega vsakdanjega življenja. Po poročanju italijanskega časopisa se je bala, da jo oče opazuje oziroma zasleduje. Strah naj bi vplival tudi na povsem običajne trenutke, kot so srečanja s prijateljicami, objemi na ulici in druženje v javnosti.

Gre za očitke, o katerih sodišče še odloča. Obtoženi ni pravnomočno obsojen, zato je treba navedbe o njegovem domnevnem ravnanju razumeti kot del sodnega postopka in ne kot že dokazana dejstva.

Strah, ki naj bi segal daleč zunaj domačih sten

Ena najbolj zgovornih okoliščin primera je prav domnevni občutek stalnega nadzora. Po dostopnem poročanju časopisa Il Piccolo naj bi se mlada ženska bala, da jo oče spremlja tudi takrat, ko ni doma. Zaradi tega naj bi bila previdna pri srečevanju s prijateljicami in izkazovanju naklonjenosti v javnosti.

Takšno doživljanje lahko pomembno vpliva na posameznikovo vsakodnevno življenje. Občutek, da je nekdo nenehno pod nadzorom, lahko povzroči, da začne omejevati lastno vedenje, opuščati družabne dejavnosti ali se izogibati povsem običajnim stikom z drugimi ljudmi.

V sodnem postopku bodo morali ugotoviti, ali je bil dekletov strah povezan s konkretnimi dejanji obtoženega in ali ta dejanja izpolnjujejo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Za zdaj ni mogoče zanesljivo sklepati o vseh okoliščinah družinskega življenja, saj celotna vsebina pričevanj ni javno dostopna.

Pomembno pa je, da so bile na zadnji obravnavi zaslišane osebe, ki so domnevno žrtev poznale tudi zunaj domačega okolja. Pri obravnavanju suma psihičnega nasilja so lahko izpovedi ljudi iz neposredne okolice pomembne za razumevanje posameznikovega vedenja, sprememb v vsakdanjem življenju in okoliščin, ki jih sodišče preverja.

Ko nadzor postane način omejevanja človekove svobode

Nasilje v družini ni omejeno na telesne napade. Lahko vključuje tudi grožnje, poniževanje, zastraševanje, omejevanje stikov, nadzorovanje gibanja in druge oblike vedenja, s katerimi ena oseba posega v dostojanstvo ter osebno svobodo druge.

Posebej zahtevno je prepoznavanje psihičnega nasilja, saj pogosto ne pušča vidnih poškodb. Posameznik lahko navzven deluje povsem običajno, hkrati pa svoje odločitve prilagaja strahu pred odzivom družinskega člana ali partnerja. Takšno stanje lahko postopoma vpliva na samozavest, občutek varnosti in sposobnost samostojnega odločanja.

Pomembna je tudi razlika med običajnim družinskim nesoglasjem in nasilnim nadzorom. Starši in odrasli otroci imajo lahko različna stališča, pričakovanja ali življenjske navade, vendar to samo po sebi še ne pomeni nasilja. Meja je lahko prestopljena, kadar vedenje vključuje zastraševanje, grožnje, prisiljevanje ali sistematično omejevanje osebne svobode.

Pri tem ni odločilno samo posamezno dejanje, temveč tudi širši vzorec ravnanja. Ponavljajoče se nadzorovanje in vzbujanje strahu lahko človeku postopoma odvzameta občutek, da ima pravico do lastnih odločitev in odnosov.

Zakaj je psihično nasilje pogosto težje dokazovati?

Pri telesnem nasilju so lahko pomemben dokaz zdravstvena dokumentacija, fotografije poškodb ali neposredne priče dogodka. Pri psihičnem nasilju pa so okoliščine pogosto bolj zapletene, saj se številna dejanja dogajajo brez navzočnosti drugih oseb.

Zato so lahko pomembni različni dokazi, med drugim sporočila, dokumentirane grožnje, pričevanja ljudi, ki poznajo razmere, in druga dokumentacija, pridobljena v skladu s pravili kazenskega postopka. Sodišče mora pri tem oceniti verodostojnost posameznih dokazov in jih presoditi kot celoto.

Prav zato je zanimivo, da so v goriškem primeru na zadnji obravnavi zaslišali tudi psihoterapevtko. Iz dostopnega dela italijanskega poročila ni razvidna celotna vsebina njene izpovedi, zato ji ni mogoče pripisovati konkretnih ugotovitev o obtoženem ali domnevni žrtvi.

Strokovna obravnava lahko sicer pomaga pri razumevanju posledic dolgotrajnega strahu in stiske, vendar sama po sebi ne nadomešča dokazovanja kazenske odgovornosti. Naloga sodišča je, da na podlagi izvedenih dokazov ugotovi, kaj se je dejansko zgodilo.

Nasilje se lahko nadaljuje tudi zunaj skupnega doma

Pri psihičnem nasilju in nadzorovanju je posebej pomembno razumeti, da občutek ogroženosti ni nujno omejen na prostor, kjer oseba živi. Če se posameznik boji srečanj, neželenih stikov ali spremljanja, lahko to vpliva na njegovo življenje tudi v šoli, službi, na ulici ali med druženjem.

Žrtev lahko začne spreminjati svoje običajne poti, se izogibati določenim krajem ali omejevati stike z ljudmi, ki so ji sicer blizu. Posledice se lahko pokažejo tudi v spanju, koncentraciji in splošnem počutju, čeprav so odzivi posameznikov zelo različni.

Zato je pomembno, da okolica takšnih opozoril ne odpravlja z razlago, da gre zgolj za družinske spore ali pretirano občutljivost. Če nekdo opisuje resen strah pred družinskim članom, je smiselno njegove navedbe vzeti resno in mu omogočiti varen pogovor ter dostop do strokovne pomoči.

Ob tem je treba razlikovati med občutkom, da je nekdo zasledovan, in dokazanim dejanjem zalezovanja. Tudi v primeru, ki ga obravnava sodišče v Gorici, je prav ta razlika pomembna: dekletov strah je del poročanja o sodnem postopku, ali je obtoženi dejansko izvajal očitana ravnanja, pa mora ugotoviti sodišče.

Kako lahko žrtve nasilja poiščejo zaščito v Sloveniji?

Čeprav se opisani sodni postopek odvija v Italiji, so vprašanja prepoznavanja in preprečevanja nasilja pomembna tudi za prebivalce Goriške na slovenski strani meje.

V Sloveniji zakonodaja omogoča več oblik zaščite oseb, ki doživljajo nasilje v družini. Policija lahko ob izpolnjenih zakonskih pogojih izreče prepoved približevanja, sodišče pa lahko odredi dodatne ukrepe, med drugim prepoved stikov, približevanja določenim krajem ali vstopa v skupno stanovanje.

Žrtev se lahko obrne na policijo, center za socialno delo ali nevladne organizacije, ki zagotavljajo svetovanje in podporo. V primeru neposredne ogroženosti je treba poklicati policijo na številko 113.

Na voljo je tudi brezplačni SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja, na številki 080 11 55, ki deluje 24 ur na dan. Svetovalci nudijo informacije o možnostih pomoči, varnostnih ukrepih in nadaljnjih korakih.

Pomembno je, da oseba, ki doživlja nasilje, pri iskanju pomoči ni prepuščena sama sebi. Podporo lahko zagotavljajo tudi prijatelji, sorodniki in drugi ljudje iz njenega okolja. Če obstaja nevarnost stopnjevanja nasilja, strokovne službe priporočajo pripravo varnostnega načrta, prilagojenega konkretnim okoliščinam.

Kaj sledi na sodišču v Gorici?

Postopek proti 49-letniku se nadaljuje. Po zaslišanju domnevne žrtve na prejšnji obravnavi so zdaj svoje izpovedi podale še tri njene prijateljice in psihoterapevtka. Sodišče bo moralo presoditi izvedene dokaze in ugotoviti, ali so očitki o trpinčenju v družinskem okolju utemeljeni.

Iz javno dostopnega dela poročila časopisa Il Piccolo ni razvidno, kdaj bo naslednja obravnava oziroma kdaj bi lahko bila sprejeta sodna odločitev. Prav tako niso znane vse podrobnosti obtožbe in stališča obrambe, zato bi bilo sklepanje o izidu postopka preuranjeno.

Primer pa že zdaj opozarja na vprašanje, ki presega meje posamezne družine in tudi mejo med Italijo in Slovenijo: kako prepoznati položaj, v katerem človek zaradi strahu pred bližnjo osebo začne omejevati svoje življenje?

Objem prijateljice, sprehod po mestu ali običajno druženje ne bi smeli biti razlog za strah. Ali je v konkretnem primeru prišlo do kaznivega ravnanja, bo odločilo sodišče v Gorici. Zgodba pa opozarja, da je treba tudi psihično nasilje in nadzorovanje jemati resno, saj lahko močno posežeta v človekovo svobodo, dostojanstvo in občutek varnosti.

Spletno uredništvo Goriške novice