Vlada obljublja milijonske prihranke, a ne pove, kje bo rezala: Bodo račun plačali zdravstvo in državljani?
Finančni minister Andrej Šircelj zagotavlja, da bo država kljub večstomilijonskemu izpadu javnih prihodkov ohranila stabilne finance, redno izplačevala pokojnine in zagotavljala zdravstvene storitve. Toda ob predstavitvi načrtovanih prihrankov se je pokazala pomembna težava: vlada govori o zamikanju zdravstvenih investicij, minister pa ni znal povedati, katere bolnišnice oziroma projekti bi bili prizadeti. Fiskalni svet medtem opozarja, da razvojni zakon tudi ob pričakovani gospodarski rasti ne bi v celoti nadomestil izpada javnih prihodkov. Pred referendumom 6. decembra se zato postavlja vprašanje, ali vlada državljanom predstavlja dovolj jasno sliko posledic zakona.
Slovenska vlada pred decembrskim referendumom o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS) javnosti zagotavlja, da bo mogoče znižati davčne in prispevne obremenitve, spodbuditi gospodarsko rast ter hkrati ohraniti stabilno financiranje javnih storitev. Toda za temi obljubami se skrivajo številke, ki zahtevajo precej natančnejša pojasnila. Ministrstvo za finance je danes, 2. novembra, predstavilo oceno, po kateri bi negativni javnofinančni učinek zakona znašal 647 milijonov evrov. Fiskalni svet je septembra opozoril na približno 1,2 milijarde evrov neposrednega poslabšanja javnofinančnega salda v letu 2027.
Razlika med obema številkama znaša 553 milijonov evrov, vendar ocen zaradi različnih metodologij ni mogoče neposredno enačiti. To pa ne zmanjšuje bistva problema. Tudi po ugodnejšem ministrskem izračunu bo država zaradi zakona ostala brez več sto milijonov evrov, zato bo morala izpad nadomestiti ali prilagoditi porabo. Minister Andrej Šircelj je danes govoril o optimizaciji, večji učinkovitosti in zamikanju nekaterih investicij, pri čemer so konkretni načrti ostali precej manj jasni od njegovih zagotovil.
Minister govori o zamikanju zdravstvenih investicij, konkretnih bolnišnic pa ne zna navesti
Eden najbolj zgovornih trenutkov današnje novinarske konference je bil povezan z zdravstvenimi investicijami. Šircelj je kot eno od možnosti za zagotavljanje proračunskih prihrankov omenil zamik nekaterih državnih naložb, zlasti v zdravstvu. Pojasnjeval je, da so določene investicije morda načrtovane prej, kot bodo dejansko potrebne, ter da se država pri izvajanju projektov sooča tudi s kadrovskimi omejitvami v gradbeništvu.
Toda ko se je pojavilo vprašanje, kateri konkretni projekti oziroma bolnišnice bi bili prizadeti, minister ni znal navesti imen. Po poročanju Žurnala24 je pojasnil, da bo podrobnosti predstavil pristojni resorni minister, sam pa je potrdil, da bodo nekatere investicije zamaknjene.
Prav tukaj se pokaže ključna težava vladnega predstavljanja prihodnjih prihrankov. Če vlada že računa na možnost zamikanja zdravstvenih investicij, bi morala biti sposobna javnosti vsaj okvirno predstaviti, katere projekte preučuje, koliko sredstev bi s tem kratkoročno sprostila in kakšne posledice bi odlogi lahko imeli za bolnike, zaposlene ter zdravstvene ustanove. Brez teh podatkov ostaja napoved predvsem finančna obljuba, katere dejanske posledice niso razvidne.
Zamik investicije namreč ni nujno prihranek v pravem pomenu besede. Če se gradnja, prenova ali nakup opreme zgolj prestavi za leto ali dve, bo država denar praviloma potrebovala pozneje. Poleg tega se lahko stroški vmes povečajo, potrebe zdravstvenega sistema pa ne izginejo. Vlada zato ne bi smela predstavljati časovnega premikanja naložb kot samoumevno rešitev za javnofinančne težave, ne da bi pojasnila tudi dolgoročno ceno takšnih odločitev.
Ministrstvo vidi 647 milijonov evrov izpada, Fiskalni svet opozarja na bistveno večje tveganje
Po današnjih pojasnilih finančnega ministrstva statična ocena učinkov razvojnega zakona znaša 848 milijonov evrov. Ministrstvo pa pričakuje, da bodo spremembe spodbudile gospodarsko aktivnost in s tem povečale nekatere prihodke države. Ob upoštevanju teh pričakovanih učinkov je predstavilo dinamično oceno 647 milijonov evrov negativnega vpliva na javne finance.
Takšen način izračuna sam po sebi ni neobičajen. Davčne in prispevne spremembe lahko vplivajo na zaposlovanje, potrošnjo, investicije in gospodarsko rast. Toda pomembna je razlika med izpadom prihodkov, ki izhaja iz zakonskih sprememb, in prihodki, za katere ministrstvo predvideva, da jih bo gospodarstvo šele ustvarilo. Drugi del temelji na modelskih predpostavkah in zato ni zagotovljen.
Fiskalni svet je v analizi, objavljeni 16. septembra, ocenil, da bi lahko zakon v letu 2027 neposredno poslabšal javnofinančni saldo za približno 1,2 milijarde evrov oziroma 1,5 odstotka napovedanega bruto domačega proizvoda. Pri tem je izrecno opozoril, da znesek vključuje tudi začasne ukrepe in ga zato ni pravilno predstavljati kot trajen letni strošek zakona.
Še pomembnejše pa je njegovo dolgoročno opozorilo. Fiskalni svet ugotavlja, da bi zakon verjetno spodbudil gospodarsko rast, vendar v nobeni od opravljenih simulacij pozitivni povratni učinki tudi po desetih letih ne bi v celoti nadomestili neposrednega poslabšanja javnofinančnega salda. Kratkoročno bi gospodarska rast v povprečju nadomestila približno četrtino negativnega učinka, po desetih letih pa približno polovico.
To je bistven podatek, ki ga ob vladnih obljubah o razvojnem preboju ni mogoče prezreti. Tudi če zakon doseže del predvidenih gospodarskih ciljev, lahko za javne finance ostane precejšnje breme. Zato se postavlja vprašanje, zakaj vlada tako odločno poudarja pričakovane koristi, medtem ko je načrt pokrivanja preostalega izpada še vedno premalo konkreten.
Za uravnoteženje javnih financ bo treba najti dodatne stotine milijonov evrov
Minister Šircelj je pojasnil, da bi javnofinančni primanjkljaj ob uveljavitvi zakona brez dodatnih prilagoditev po ministrskih izračunih lahko dosegel približno 3,34 odstotka BDP. Da bi ga vlada znižala na okoli 2,9 odstotka BDP, bi bilo treba po predstavljenih ocenah zagotoviti približno 300 do 350 milijonov evrov dodatnih ukrepov oziroma prihrankov.
To pomeni, da se vprašanje financiranja zakona ne konča pri ministrovem zagotovilu, da bodo pokojnine izplačane in zdravstvene storitve zagotovljene. Če želi država izpolniti svoje javnofinančne cilje, bo morala sprejeti dodatne odločitve, ki jih bodo občutili posamezni deli javnega sektorja, proračunski uporabniki ali drugi upravičenci do javnih sredstev.
Šircelj je med možnostmi omenjal zmanjševanje izdatkov za bolniške odsotnosti, urejanje evidenc upravičencev do socialnih transferjev, optimizacijo poslovanja javnega sektorja in zamike nekaterih investicij. Toda pri vsaki od teh možnosti je pomembno vprašanje, kaj bo ukrep dejansko pomenil. Učinkovitejši nadzor nad neupravičenimi izplačili je nekaj drugega kot sprememba pogojev za pridobitev pravic. Odpravljanje administrativnih podvajanj je nekaj drugega kot zmanjševanje dostopnosti javnih storitev.
Vlada bi zato morala pred referendumom jasno predstaviti, koliko namerava prihraniti na posameznem področju in katere spremembe za to predvideva. Dokler tega ne stori, javnost ne more presoditi, ali bodo prihranki posledica učinkovitejšega delovanja države ali zmanjševanja obsega storitev in investicij.
Fiskalni svet je vlado opozoril že oktobra: Proračunski načrti niso dovolj konkretni
Današnje ministrove napovedi niso osamljen razlog za skrb. Fiskalni svet je v oceni proračunskih dokumentov za leti 2027 in 2028, objavljeni 26. oktobra, opozoril, da ukrepi za načrtovano zmanjševanje javnofinančnega primanjkljaja niso jasno predstavljeni. Po njegovi oceni tako vladne kot njegove projekcije brez dodatnih ukrepov kažejo nadaljnje povečevanje primanjkljaja.
Neodvisni nadzorni organ je vlado pozval k bolj verodostojnemu proračunskemu načrtovanju ter jasno opredeljenim ukrepom, ki bodo zagotavljali dolgoročno vzdržnost javnih financ. Opozoril je tudi, da proračunski dokumenti ne upoštevajo dovolj morebitnih negativnih učinkov omejevanja izdatkov na gospodarsko aktivnost.
To opozorilo je za današnjo razpravo posebej pomembno. Vlada na eni strani računa, da bodo razbremenitve povečale gospodarsko rast, na drugi pa napoveduje varčevanje, ki lahko v določenih okoliščinah gospodarsko aktivnost tudi zavira. Če država zmanjšuje investicije ali drugo javno porabo, lahko to vpliva na podjetja, zaposlenost in prihodnje davčne prihodke. Prav zato je treba oba učinka ocenjevati skupaj, ne pa prednosti ene politike poudarjati ločeno od stroškov druge.
Oktobrska opozorila Fiskalnega sveta tako dodatno povečujejo pritisk na vlado, da namesto splošnih zagotovil predstavi preverljive izračune, konkretne ukrepe in realističen časovni načrt njihove izvedbe.
Pokojnine bodo izplačane, zagotavlja minister. Toda kdo bo nadomestil izpad prispevkov?
Šircelj je danes zagotovil, da bodo po morebitni uveljavitvi razvojnega zakona vse pokojnine redno izplačevane in da zdravstvene storitve zaradi zakonodaje ne bodo spremenjene. Hkrati je priznal, da bo zakon vplival na vse štiri blagajne javnega financiranja: državni proračun, pokojninsko blagajno, zdravstveno blagajno in občinske proračune.
Po njegovih navedbah naj bi državni proračun pokril celoten izpad pokojninske blagajne v višini 369 milijonov evrov, nadomestil pa naj bi tudi izpad prihodkov zdravstvene blagajne. Toda to odpira dodatno vprašanje: če bo država manjkajoče prispevke nadomeščala iz proračuna, bo morala sredstva zagotoviti iz drugih prihodkov, z zmanjšanjem drugih izdatkov ali z dodatnim zadolževanjem.
Redno izplačevanje pokojnin je zakonska obveznost države in pomembno zagotovilo za upokojence, vendar samo po sebi ne odgovarja na vprašanje dolgoročne vzdržnosti financiranja. Enako velja za zdravstvo. Zagotovilo, da bodo zdravstvene storitve ostale nespremenjene, je treba presojati tudi v luči napovedanih zamikov investicij, saj infrastruktura, oprema in prostorske zmogljivosti vplivajo na prihodnjo dostopnost ter kakovost zdravstvene oskrbe.
Prav zato bi morala vlada pojasniti, kako bo pokrivala izpad prihodkov javnih blagajn, ne da bi pri tem povečala pritisk na druga področja javne porabe. Državljani namreč potrebujejo več kot zagotovilo, da se prihodnji mesec ne bo nič spremenilo. Potrebujejo odgovor, kako bo sistem financiran tudi v naslednjih letih.
Razvojna kapica: Koliko novih visoko plačanih zaposlitev je realno pričakovati?
Med pomembnejšimi ukrepi razvojnega zakona je uvedba zgornje meje pri plačevanju socialnih prispevkov za visoke dohodke. Zagovorniki ukrepa trdijo, da bi lahko izboljšal konkurenčnost Slovenije pri privabljanju in zaposlovanju visoko usposobljenih kadrov, nasprotniki pa opozarjajo na izpad prihodkov socialnih blagajn in vprašanje pravične porazdelitve prispevnega bremena.
Šircelj je danes kot primer navedel izračun, po katerem bi bilo mogoče učinek razvojne kapice nadomestiti z zaposlitvijo 1.560 novih delavcev z bruto plačo 10.000 evrov. Toda po poročanju Žurnala24 ni predstavil ocene, koliko takšnih zaposlitev je dejansko mogoče pričakovati oziroma v katerih dejavnostih bi nastale.
Takšen izračun lahko ponazori potencialne gospodarske učinke ukrepa, ne more pa nadomestiti realistične napovedi. Med matematično možnostjo in dejanskim povečanjem števila visoko plačanih delovnih mest je namreč velika razlika. Če želi vlada javnost prepričati, da bo razvojna kapica dolgoročno koristila tudi javnim financam, bi morala predstaviti jasnejše predpostavke o novih zaposlitvah, plačah in dodatnih prihodkih.
Sicer obstaja tveganje, da se predvidene koristi prikazujejo s privlačnimi hipotetičnimi primeri, medtem ko je neposreden izpad prispevkov precej bolj oprijemljiv.
Pred referendumom vlada dolguje volivcem več kot obljubo o optimizaciji
O zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije bodo volivci odločali 6. decembra. Zakon vključuje več davčnih, prispevnih in drugih sprememb, ki jih podporniki predstavljajo kot pomemben razvojni premik, nasprotniki pa opozarjajo na tveganja za financiranje socialne države.
Zakon so pripravili poslanci NSi, SLS in Fokusa ter Demokratov in Resni.ce, podprla ga je tudi SDS. Sedanja vlada zakon zagovarja, medtem ko mu nasprotujejo sindikati, del nevladnih organizacij in opozicijske stranke. Na njegove možne posledice za pokojninsko in zdravstveno blagajno sta opozorila tudi pristojna javna zavoda.
Pred glasovanjem bi morala biti javna razprava osredotočena predvsem na preverljive posledice predlaganih ukrepov. Volivci imajo pravico vedeti, kakšen izpad prihodkov je pričakovan, koliko ga lahko nadomesti gospodarska rast in katere dodatne ukrepe bo morala država sprejeti, če se pričakovanja ne bodo uresničila.
Posebej pomembno je, da vlada konkretizira napovedane prihranke. Če govori o zmanjševanju izdatkov za bolniške odsotnosti, naj pojasni predvidene spremembe. Če omenja urejanje socialnih transferjev, naj predstavi, katere nepravilnosti želi odpraviti in kakšne učinke pričakuje. Če napoveduje zamikanje zdravstvenih investicij, pa bi morala javnosti povedati, katere projekte preučuje in kakšne posledice bi lahko imeli odlogi.
Kdo bo plačal račun, če se vladni izračuni ne uresničijo?
Vlada pred referendumom poudarja razvojne koristi zakona in zagotavlja, da bodo javne finance ostale stabilne. Toda današnja predstavitev finančnega ministrstva je pokazala, da bo za doseganje teh ciljev potrebno dodatno prilagajanje proračuna. Pri tem so nekateri ukrepi za zdaj predstavljeni predvsem kot možnosti, brez dovolj konkretnih podatkov o njihovem obsegu in posledicah.
Fiskalni svet je že septembra opozoril, da gospodarska rast po njegovih simulacijah ne bi v celoti nadomestila javnofinančnega izpada niti po desetih letih. Oktobra je nato vlado dodatno opozoril, da proračunski dokumenti za prihodnji dve leti ne vsebujejo dovolj jasno opredeljenih ukrepov za zagotavljanje vzdržnosti javnih financ. Gre za dve opozorili iste neodvisne institucije, ki ju vlada ne bi smela odpraviti zgolj s sklicevanjem na drugačno metodologijo izračuna.
Največja težava vladnih napovedi zato ni samo razlika med 647 milijoni in 1,2 milijarde evrov. Težava je, da vlada že napoveduje večstomilijonske prihranke, javnosti pa še ni dovolj jasno povedala, kje bodo nastali in kakšne bodo njihove posledice.
Če se pričakovana gospodarska rast ne bo uresničila ali če načrtovani prihranki ne bodo doseženi, bo morala država razliko pokriti drugače. Ali bo to pomenilo dodatno zadolževanje, višje prihodnje obremenitve ali zmanjševanje javnih izdatkov, danes še ni jasno.
Predsednik vlade in finančni minister bi zato morala pred referendumom ponuditi konkretnejši načrt. Volivci namreč ne odločajo samo o obljubljenih razbremenitvah, temveč tudi o javnofinančnih tveganjih, ki jih bodo posledice zakona lahko prinesle v prihodnjih letih.
Spletno uredništvo
