V nedeljo bomo na voliščih dobili štiri glasovnice, zadnja pa odpira vprašanje, ki zadeva skoraj vsako slovensko gospodinjstvo. Ali naj država ukine obvezno plačevanje prispevka za Radiotelevizijo Slovenija? Na prvi pogled je odločitev preprosta: kdo si ne bi želel ene položnice manj? Toda za mesečnim zneskom 14,02 evra se skriva precej širše vprašanje. Če prispevka ne bomo več plačevali neposredno, kdo bo financiral javno radiotelevizijo, koliko bo to stalo in kdo bo odločal o denarju?
V nedeljo, 11. oktobra, bodo slovenski volivci odločali tudi o prihodnosti financiranja RTV Slovenija. Gre za četrti in zadnji del naše referendumske serije, v kateri smo pregledali zakon o parlamentarni preiskavi, pogojevanje denarne socialne pomoči z družbenokoristnim delom ter volilno pravico državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah. Tokrat je v ospredju vprašanje, ki ga večina gospodinjstev pozna predvsem po mesečni položnici, vendar njegov pomen sega precej dlje od osebnih financ.
Državna volilna komisija je za posvetovalni referendum določila naslednje vprašanje:
»Ali ste za to, da se ukine obvezno plačevanje prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija?«
Na glasovnici bo mogoče obkrožiti ZA ali PROTI. Glas ZA pomeni podporo ukinitvi obveznega RTV-prispevka, glas PROTI pa nasprotovanje takšni ukinitvi. Toda referendum ne ponuja dveh izdelanih načinov financiranja javne radiotelevizije. Volivci bodo odločali o tem, ali naj obvezni prispevek ostane, ne pa o tem, s čim bi ga v primeru ukinitve nadomestili.
Koliko danes plačujemo RTV Slovenija?
Polni RTV-prispevek trenutno znaša 14,02 evra na mesec, kar za gospodinjstvo pomeni 168,24 evra na leto. Znesek se je januarja 2025 zvišal s prejšnjih 12,75 evra, ki je veljal od leta 2012. Povišanje je znašalo 1,27 evra mesečno oziroma 15,24 evra na leto. Prispevek je zakonsko določena obveznost, ki ni odvisna od tega, koliko posameznik spremlja programe RTV Slovenija ali ali se strinja z njihovimi vsebinami.
Prav to je eno osrednjih izhodišč zagovornikov ukinitve. Opozarjajo, da morajo prispevek plačevati tudi ljudje, ki javne radiotelevizije ne spremljajo oziroma menijo, da njeni programi ne upravičujejo obveznega plačila. Nasprotniki ukinitve pa poudarjajo, da RTV-prispevek ni običajna naročnina, pri kateri posameznik plačuje samo za vsebine, ki jih osebno uporablja. Namenjen je financiranju javne službe, ki mora zagotavljati tudi programe in storitve, ki na trgu ne bi nujno obstajali v enakem obsegu.
Znesek 14,02 evra je zato mogoče razumeti na dva načina. Za posamezno gospodinjstvo je to konkreten mesečni strošek, ki se v letu dni nabere v skoraj 170 evrov. Za javni zavod pa množica teh plačil predstavlja glavni vir financiranja. Prav razlika med pogledom posameznega plačnika in potrebami javnega servisa je v središču referendumskega vprašanja.
Več kot 109 milijonov evrov: koliko je RTV dejansko odvisna od prispevka?
Po letnem poročilu RTV Slovenija za leto 2025 so prihodki iz RTV-prispevka znašali 109.590.431 evrov. To je predstavljalo 69,3 odstotka vseh prihodkov javnega zavoda. Prispevek torej ni manjši dodatek k financiranju, ampak njegov najpomembnejši vir. Preostali prihodki prihajajo iz drugih dejavnosti in virov, vendar sami po sebi ne zadostujejo za financiranje celotnega sedanjega obsega delovanja.
Če bi zakonodajalec obvezni prispevek ukinil, ne da bi hkrati zagotovil nadomestni vir, bi nastala velika finančna vrzel. To ne pomeni, da bi RTV Slovenija naslednji dan samodejno prenehala oddajati, pomeni pa, da bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, od kod zagotoviti denar za programe, zaposlene, produkcijo, tehnično infrastrukturo in druge zakonske naloge. Obseg morebitnih sprememb bi bil odvisen od novega modela financiranja, ki ga referendumsko vprašanje ne določa.
Zato je pomembno razlikovati med ukinitvijo položnice in ukinitvijo stroška. Če bi se financiranje preselilo v državni proračun, bi RTV Slovenija še vedno potrebovala denar, le da ga gospodinjstva ne bi več plačevala z namenskim prispevkom. Financiranje bi potekalo prek javnih sredstev, ki se zagotavljajo predvsem z davki in drugimi proračunskimi prihodki. Koliko bi posamezno gospodinjstvo v takšnem sistemu dejansko prispevalo, brez konkretnega predloga ni mogoče izračunati.
Kaj pomeni glas ZA?
Glas ZA pomeni podporo ukinitvi obveznega plačevanja RTV-prispevka. Zagovorniki takšne spremembe menijo, da sedanja ureditev gospodinjstvom nalaga plačilo ne glede na dejansko uporabo programov in zadovoljstvo z javnim servisom. Po njihovem prepričanju je prav zaradi obveznega financiranja pomembno odpreti vprašanja učinkovitosti, preglednosti porabe in odgovornosti vodstva RTV Slovenija do javnosti.
V parlamentarni razpravi so zagovorniki referenduma poudarjali tudi svobodo izbire. Opozarjali so, da RTV-prispevek ni prostovoljna naročnina in da plačnik nima možnosti preprosto prekiniti plačevanja, če meni, da javna radiotelevizija ne izpolnjuje njegovih pričakovanj. Iz tega izpeljujejo zahtevo po drugačnem modelu financiranja, pri katerem bi bila po njihovem mnenju odgovornost za porabo javnega denarja jasnejša.
Toda glas ZA sam po sebi ne določa, kakšen naj bi bil novi model. Ne pomeni nujno privatizacije RTV Slovenija, prav tako ne pomeni avtomatičnega prehoda na prostovoljne naročnine. Zagovorniki ukinitve omenjajo različne možnosti, med njimi financiranje iz državnega proračuna. Ključna razlika je torej med nasprotovanjem sedanjemu načinu pobiranja denarja in odločitvijo o tem, kako bi javni servis financirali v prihodnje.
Zakaj zagovorniki ukinitve menijo, da obvezna položnica ni upravičena?
Njihov osrednji argument je povezan z vprašanjem, ali je pravično, da vsi zavezanci plačujejo enak prispevek, čeprav javne radiotelevizije ne uporabljajo v enakem obsegu. Nekdo lahko vsak dan spremlja televizijske in radijske programe RTV Slovenija, drugi pa večino informacij in zabavnih vsebin pridobiva prek drugih medijev ter spletnih platform. Oba sta lahko zavezana k plačevanju enakega osnovnega prispevka. Zagovorniki spremembe zato menijo, da sedanja ureditev ne upošteva dovolj dejanskih navad uporabnikov.
Drugi argument je nadzor nad porabo. RTV Slovenija upravlja z velikimi javnimi sredstvi, zato je upravičeno pričakovati pregledno poslovanje, učinkovito organizacijo in odgovornost za odločitve vodstva. Zagovorniki ukinitve opozarjajo, da obvezno financiranje samo po sebi ne zagotavlja kakovostnih programov ali gospodarnega poslovanja. Po njihovem bi sprememba sistema lahko odprla prostor za širšo razpravo o tem, katere naloge mora javni servis opravljati in kako jih financirati.
Pri teh argumentih pa ostaja odprto vprašanje, ali je ukinitev prispevka nujen pogoj za izboljšanje upravljanja. Večja preglednost, boljši nadzor in spremembe organizacije so namreč načeloma mogoči tudi brez odprave sedanjega vira financiranja. Referendum zato združuje dve vprašanji, ki nista povsem enaki: nezadovoljstvo z delovanjem RTV Slovenija in odločitev o tem, kako naj bo javni zavod financiran.
PROTI: Ali bi ukinitev položnice res pomenila, da bomo plačevali manj?
Eden osrednjih pomislekov nasprotnikov ukinitve je, da odprava RTV-prispevka ne pomeni nujno manjšega skupnega stroška za državljane. Če bi država javno radiotelevizijo še naprej financirala v primerljivem obsegu, bi morala potrebna sredstva zagotoviti drugje. Ena od možnosti je državni proračun, ki pa se prav tako polni z javnimi prihodki. Razlika bi bila predvsem v tem, da gospodinjstva ne bi več prejemala posebne položnice, strošek pa bi bil vključen v širše javno financiranje.
To je pomembno tudi z vidika razprave o pravičnosti. Sedanji prispevek je praviloma določen kot enoten znesek za gospodinjstvo, medtem ko bi bilo breme financiranja iz davkov odvisno od davčnega sistema in vrste prihodkov, iz katerih bi država zagotavljala sredstva. Takšna ureditev bi lahko drugače porazdelila stroške med prebivalce, vendar brez konkretnega zakonskega predloga ni mogoče trditi, kdo bi plačeval več in kdo manj.
Zato se za privlačno obljubo ene položnice manj skriva vprašanje, ki ga referendumska glasovnica ne razreši. Če RTV Slovenija še naprej opravlja iste naloge, bo njihovo izvajanje treba financirati. Volivci bodo odločali o obveznem prispevku, ne pa o celotnem prihodnjem računu za javno radiotelevizijo.
Kdo bi odločal o denarju, če bi RTV financirali iz proračuna?
Drugi pomemben pomislek zadeva neodvisnost javnega medija. Sedanji RTV-prispevek je namenski vir financiranja, ki ga določa zakon. Če bi javni zavod postal bistveno bolj odvisen od sredstev, ki jih država vsako leto razporeja v proračunu, bi se lahko povečal vpliv proračunskih odločitev na njegovo delovanje. Nasprotniki ukinitve opozarjajo, da bi takšna odvisnost lahko odprla dodatne možnosti za politične pritiske.
Predstavljajmo si položaj, v katerem RTV Slovenija objavi preiskovalno zgodbo, neprijetno za vsakokratno oblast. Če bi bilo njeno financiranje močno odvisno od letnih odločitev vlade in parlamentarne večine, bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je mogoče sredstva uporabiti kot sredstvo pritiska. To ne pomeni, da bi do takšnega pritiska nujno prišlo, pomeni pa, da je treba pri vsakem modelu financiranja upoštevati tudi možnost njegove politične zlorabe.
Po drugi strani proračunsko financiranje samo po sebi še ne pomeni politične podrejenosti. Odločilno je, kako je sistem zasnovan: ali zakon zagotavlja predvidljivo večletno financiranje, ali so merila za določanje sredstev jasna in ali obstajajo varovalke pred samovoljnim zmanjševanjem proračuna javnega medija. Referendumsko vprašanje o teh varovalkah ne pove ničesar. Prav zato nasprotniki ukinitve opozarjajo, da bi bilo treba pred odpravo obstoječega vira predstaviti tudi izdelano in pravno zavarovano alternativo.
Javni servis ni samo televizijski dnevnik
Pri razpravi o RTV Slovenija se pogosto vse vrti okoli informativnega programa in političnega poročanja. Toda javni zavod opravlja precej širši nabor nalog. Med njimi so radijski in televizijski informativni programi, izobraževalne in kulturne vsebine, otroški programi, dokumentarna produkcija, športni prenosi ter vsebine, namenjene različnim skupinam prebivalcev. Del javne službe so tudi programi in vsebine, ki so pomembni za narodne skupnosti ter za dostopnost informacij različnim uporabnikom.
To je pomembno, ker se vrednost javnega servisa ne meri samo s številom gledalcev posamezne oddaje. Nekateri programi imajo manjše občinstvo, vendar izpolnjujejo naloge, ki jih komercialni mediji zaradi stroškov ali omejenega oglaševalskega potenciala morda ne bi izvajali v enakem obsegu. Sem sodijo tudi določene kulturne, izobraževalne in manjšinske vsebine, katerih pomen ni nujno povezan z neposredno gledanostjo.
Nasprotniki ukinitve zato opozarjajo, da razprava o prispevku ni zgolj razprava o televizijski naročnini. Zadeva vprašanje, katere vsebine mora družba zagotavljati kot javno službo in kako zagotoviti njihovo dolgoročno dostopnost. Zagovorniki spremembe pa odgovarjajo, da javni pomen posameznih programov ne odpravlja potrebe po preverjanju stroškov, učinkovitosti in upravičenosti posameznih izdatkov.
Ali je mogoče javno RTV ohraniti brez RTV-prispevka?
Da. Obvezni prispevek ni edini možni način financiranja javne radiotelevizije. V različnih državah obstajajo različni modeli, od namenskih prispevkov do financiranja iz javnih proračunov. Toda pri vsakem modelu je treba odgovoriti na ista vprašanja: koliko sredstev je potrebnih, kdo jih zagotavlja, po kakšnih pravilih se določajo in kako se preprečuje politično vplivanje na javni medij.
Pri slovenskem referendumu je posebej pomembno, da glasovnica ne določa nobenega nadomestnega modela. Volivec, ki podpira ukinitev prispevka, lahko zagovarja nadaljnje javno financiranje RTV Slovenija iz proračuna. Drugi lahko meni, da bi bilo treba zmanjšati obseg javnega servisa. Tretji lahko želi drugačno razmerje med javnimi in tržnimi prihodki. Vsi trije lahko na isto referendumsko vprašanje odgovorijo enako, čeprav imajo precej različne predstave o prihodnosti zavoda.
Prav zato rezultata referenduma ne bo mogoče samodejno razlagati kot podpore enemu konkretnemu finančnemu modelu. Morebitna večina za ukinitev bi pomenila podporo odpravi obveznega prispevka, ne pa tudi soglasja o tem, ali naj RTV v prihodnje financirajo davkoplačevalci, uporabniki ali kombinacija različnih virov. To vprašanje bi moral zakonodajalec šele rešiti.
Nezadovoljstvo z RTV Slovenija in vprašanje njenega financiranja nista isto
Del razprave o RTV-prispevku je povezan z nezadovoljstvom z njenimi programi, uredniškimi odločitvami in upravljanjem. Takšne kritike so legitimne in jih je treba obravnavati vsebinsko. Javni medij mora biti odgovoren javnosti, njegova neodvisnost pa ne pomeni, da je izvzet iz nadzora nad zakonitostjo poslovanja, porabo sredstev ali izpolnjevanjem zakonskih nalog.
Vendar je treba razlikovati med vprašanjem, ali RTV Slovenija svoje naloge opravlja dobro, in vprašanjem, ali naj se financira z obveznim prispevkom. Posameznik je lahko nezadovoljen z njenim delovanjem, pa vseeno podpira namensko financiranje javnega servisa. Prav tako lahko zagovarja obstoj močne javne radiotelevizije, vendar meni, da sedanji način pobiranja prispevka ni najboljši.
Ta razlika je pomembna, ker referendum ne omogoča podrobnega izražanja stališč o posameznih programih, vodstvu ali poslovnih odločitvah. Na glasovnici bo eno samo vprašanje o načinu financiranja. Odgovor ZA ali PROTI zato ne pove nujno, kaj volivec meni o kakovosti RTV Slovenija, temveč predvsem, kakšno stališče ima do obveznega plačevanja prispevka.
Kaj pravijo organizatorji referendumske kampanje?
Razlike med obema stranema so bile vidne tudi v uradni referendumski kampanji. Zagovorniki ukinitve so poudarjali potrebo po drugačnem modelu financiranja, večji odgovornosti do plačnikov in možnosti, da državljani izrazijo svoje stališče do obvezne dajatve. Po njihovem mnenju je treba sedanji sistem odpreti spremembam, saj obvezno plačevanje ne zagotavlja samo po sebi kakovostnega ali učinkovitega javnega servisa.
Nasprotniki ukinitve so v kampanji izpostavljali predvsem tveganje za finančno in uredniško neodvisnost RTV Slovenija. Amnesty International Slovenije je opozoril, da bi financiranje iz državnega proračuna lahko povečalo ranljivost javnega medija za politične pritiske. Tudi drugi nasprotniki ukinitve so poudarjali, da javni servis ne opravlja nalog samo za posamezne gledalce ali poslušalce, temveč za širšo javnost.
Obe strani torej izhajata iz različnih poudarkov. Zagovorniki ukinitve postavljajo v ospredje obveznost plačevanja, učinkovitost in odgovornost do plačnikov, nasprotniki pa stabilnost financiranja, neodvisnost ter ohranitev javnih nalog. Toda ne glede na kampanjske slogane ostaja skupno vprašanje: kako zagotoviti kakovosten, odgovoren in neodvisen javni medij ter hkrati pregledno porabo denarja, iz katerega se financira?
Kaj bi se zgodilo v ponedeljek, če bi večina glasovala ZA?
Pomembno je poudariti, da je referendum o RTV-prispevku posvetovalni. To pomeni, da njegov rezultat državnega zbora pravno ne zavezuje na enak način kot rezultat zakonodajnega referenduma. Tudi če bi večina volivcev podprla ukinitev, obveznost plačevanja ne bi prenehala že naslednji dan. Za dejansko odpravo prispevka bi bilo treba spremeniti zakon in urediti nadaljnje financiranje RTV Slovenija.
Enako velja za morebitno večino glasov PROTI. Takšen rezultat sam po sebi ne bi spremenil sedanje zakonodaje, pomenil pa bi izraženo nasprotovanje predlagani ukinitvi. Državni zbor bi lahko tudi v prihodnje obravnaval spremembe sistema financiranja, vendar bi moral to storiti v zakonodajnem postopku.
Volivci bodo torej odločali o politični usmeritvi, ne o neposredni odpravi položnice. Prav zato je pomembno, da pred glasovanjem razumejo razliko med posvetovalnim referendumom in zakonsko spremembo. Nedeljski rezultat bo pokazal odnos volivcev do obveznega RTV-prispevka, ne bo pa sam po sebi določil prihodnjega finančnega modela javne radiotelevizije.
Kaj pomeni ZA in kaj PROTI?
ZA pomeni, da podpirate ukinitev obveznega plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija. S tem izrazite stališče, da sedanjega obveznega prispevka ne bi smelo biti, vendar glas ZA sam po sebi ne določa, s čim naj ga država nadomesti.
PROTI pomeni, da nasprotujete predlagani ukinitvi obveznega RTV-prispevka. S tem izrazite stališče proti odpravi sedanjega vira financiranja, ne pomeni pa takšen glas nujno podpore vsem programom, poslovnim odločitvam ali sedanjemu vodstvu RTV Slovenija.
Pri tem velja še enkrat poudariti, da je referendum posvetovalni. Ne glede na rezultat bo za morebitno spremembo obveznega plačevanja potrebna odločitev državnega zbora. Prav tako bo treba ob vsaki spremembi zagotoviti, da bo financiranje zakonsko določenih nalog javnega servisa ustrezno urejeno.
Za zadnjo referendumsko glasovnico tako ostajata dve ločeni vprašanji. Prvo je zapisano na papirju: ali naj se obvezni RTV-prispevek ukine? Drugo pa je finančno in sistemsko: če ga ukinemo, kdo bo namesto sedanjih plačnikov zagotavljal denar in pod kakšnimi pogoji?
Prav odgovor na ti vprašanji je bistven za razumevanje nedeljskega glasovanja.
Spletno uredništvo
