V nedeljo bomo na voliščih dobili štiri glasovnice, tretja pa odpira vprašanje, ki je precej bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled: kdo sme odločati o tem, kdo bo vodil slovenske občine? Volivci se bodo izrekli, ali naj imajo pravico glasovati na lokalnih volitvah državljani Slovenije in drugih članic Evropske unije, ne pa tudi državljani tretjih držav. Pri tem je pomembno vedeti nekaj, kar se v politični razpravi hitro izgubi: ne odločamo o tem, ali naj »tujci« na splošno volijo.
Državljani Evropske unije bodo lokalno volilno pravico ohranili. V središču vprašanja so tujci iz držav zunaj EU, ki imajo v Sloveniji stalno prebivališče. Še bolj nenavadno pa je, da je državni zbor zakon, ki jim to pravico odvzema, že sprejel.
Državna volilna komisija je za tretji posvetovalni referendum določila naslednje vprašanje:
»Ali ste za to, da imajo pravico voliti na lokalnih volitvah v Republiki Sloveniji državljani Republike Slovenije ali druge države članice Evropske unije, ne pa tudi državljani tretjih držav, ki niso državljani Republike Slovenije?«
Na glasovnici bo mogoče obkrožiti ZA ali PROTI. Toda preden se volivec odloči, je dobro razumeti, kdo so »državljani tretjih držav«, zakaj lahko državljan druge članice EU še naprej glasuje in kaj se je z zakonodajo pravzaprav že zgodilo.
Kdo so sploh državljani tretjih držav?
Izraz zveni birokratsko, v resnici pa pomeni nekaj precej preprostega. Državljan tretje države je oseba, ki ni državljan Slovenije in ni državljan katere od drugih članic Evropske unije.
Sem tako sodijo denimo državljani Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Črne gore, Albanije, Združenega kraljestva, ZDA, Kanade, Kitajske, Indije in številnih drugih držav.
Do letošnje spremembe Zakona o lokalnih volitvah je veljalo, da lahko na slovenskih lokalnih volitvah glasuje tudi takšen tujec, če ima v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče. To torej ni bila pravica turista, človeka, ki je nekaj mesecev na delu v Sloveniji, ali nekoga, ki ima tukaj zgolj kratkotrajno dovoljenje.
Pravica je bila vezana na stalno prebivanje.
To je pomembno, ker sta prav na tej točki zgrajena glavna argumenta obeh strani. Zagovorniki omejitve poudarjajo državljanstvo kot temelj političnih pravic, nasprotniki pa stalno prebivališče in dejstvo, da posameznik dejansko živi v občini, o kateri odloča.
Toda zakon je bil že spremenjen
Tukaj zgodba postane nekoliko nenavadna.
Državni zbor je namreč že sprejel novelo Zakona o lokalnih volitvah, ki je bila 1. septembra 2026 objavljena v Uradnem listu, 2. septembra pa je začela veljati. Spremenjeni 5. člen državljanom tretjih držav lokalno volilno pravico odvzema. Nova ureditev se prvič uporablja na letošnjih rednih lokalnih volitvah.
Te bodo 15. novembra.
Ministrstvo je že septembra pojasnilo, da državljani tretjih držav zaradi spremembe niso več vključeni v število volilnih upravičencev za letošnje lokalne volitve, razen če bi bilo izvajanje zakona začasno zadržano.
Nedeljski referendum je medtem posvetovalni, zato njegov izid sam po sebi neposredno ne razveljavlja ali uveljavlja zakona. Ima predvsem politično težo in državnemu zboru sporoča voljo volivcev.
Kaj torej pomeni glas ZA?
Glas ZA pomeni podporo stališču, da naj lokalna volilna pravica pripada državljanom Slovenije in državljanom drugih članic EU, ne pa državljanom držav zunaj Evropske unije.
Zakaj izjema za državljane EU? Ker Slovenijo na tem področju zavezuje evropsko pravo. Državljani EU, ki prebivajo v drugi državi članici, imajo pod pogoji evropskega prava pravico sodelovati na lokalnih volitvah tam, kjer prebivajo.
Zato vprašanje v resnici ni:
»Ali naj tujci volijo?«
Ampak:
»Ali naj poleg slovenskih državljanov in državljanov EU na lokalnih volitvah volijo tudi državljani držav zunaj EU s stalnim prebivališčem v Sloveniji?«
Ta razlika je bistvena.
Zakaj zagovorniki omejitve pravijo, da mora biti politična pravica povezana z državljanstvom?
Najmočnejši argument zagovornikov odgovora ZA je načelen: volilna pravica je politična pravica, državljanstvo pa formalna vez posameznika z državo in njeno politično skupnostjo.
Človek lahko v Sloveniji živi, dela, plačuje davke in uporablja javne storitve, ne da bi bil slovenski državljan. Toda zagovorniki omejitve opozarjajo, da iz tega še ne sledi avtomatična pravica sodelovati pri oblikovanju politične oblasti.
Župan in občinski svet namreč ne odločata samo o tem, kje bo pločnik ali otroško igrišče. Občinski svet sprejema občinski proračun, prostorske akte, odloke, določa lokalne dajatve in odloča o upravljanju občinskega premoženja, župan pa predstavlja občino in vodi njeno izvršilno delovanje.
Zato zagovorniki nove ureditve vprašanje postavljajo širše: če želimo politične pravice povezovati s pripadnostjo politični skupnosti, zakaj bi bilo državljanstvo pomembno na državnih volitvah, na lokalnih pa ne?
Stalno prebivališče ni isto kot državljanstvo
Drugi pomemben argument je razlika med pravnim statusom stalnega prebivalca in državljana. Stalno prebivališče dokazuje, da ima človek svoje življenjsko središče v Sloveniji, vendar mu samo po sebi ne daje vseh političnih pravic slovenskega državljana.
Državljanstvo je bistveno širši pravni odnos. Z njim posameznik pridobi celoten sklop političnih pravic, hkrati pa formalno postane član slovenske politične skupnosti.
Zagovorniki omejitve zato trdijo, da obstaja jasna pot za človeka, ki v Sloveniji dolgoročno živi in želi v celoti sodelovati pri političnem odločanju: pridobitev slovenskega državljanstva, seveda ob izpolnjevanju zakonskih pogojev.
Njihov argument je, da država s tem ne sporoča, da tujec ni dobrodošel, ampak da je za določene politične pravice upravičeno zahtevati močnejšo formalno vez z državo od samega prebivanja.
Zakaj potem dovoliti glasovanje državljanom EU?
To je očitno vprašanje, saj lahko ureditev na prvi pogled deluje nedosledno.
Če naj bi bila lokalna volilna pravica povezana z državljanstvom, zakaj lahko denimo francoski ali nemški državljan glasuje v slovenski občini, državljan Bosne in Hercegovine ali Srbije pa ne?
Odgovor je v članstvu Slovenije v Evropski uniji.
Državljanstvo EU prinaša določene politične pravice tudi zunaj matične države. Državljan države članice, ki prebiva v drugi članici, ima pod pogoji evropskega prava pravico sodelovati na lokalnih volitvah tam, kjer živi. Slovenija je kot članica EU del te vzajemne pravne ureditve. Zato slovenski zakonodajalec državljanov EU ne more preprosto obravnavati enako kot državljane tretjih držav.
Dvajset let življenja v Sloveniji, a brez glasu: je nemški državljan res bolj povezan z občino kot državljan BiH ali Srbije?
Predstavljajmo si tri ljudi, ki živijo v isti slovenski občini. Prvi je državljan Bosne in Hercegovine, ki se je v Slovenijo preselil pred dvajsetimi leti. Tukaj si je ustvaril družino, njegovi otroci obiskujejo slovenske šole, zaposlen je v slovenskem podjetju, plačuje davke in prispevke ter že dve desetletji sodeluje pri razvoju kraja, v katerem živi. Njegov sosed je državljan Srbije s podobno življenjsko zgodbo. Tretji je državljan Nemčije, ki se je v isto občino preselil pred nekaj leti. Vsi trije so del lokalnega okolja, vendar jim slovenska zakonodaja pri lokalnih volitvah ne priznava enakega položaja.
Nemški državljan lahko ob izpolnjevanju pogojev glasuje za župana in občinski svet, državljana Bosne in Hercegovine ter Srbije pa po novi zakonodaji te pravice nimata. In prav tu se odpira vprašanje, ki ga zgolj sklicevanje na državljanstvo ne more povsem razrešiti: v čem je dejanska razlika med ljudmi, ki živijo v isti skupnosti, uporabljajo iste ceste, njihovi otroci obiskujejo iste šole in jih zadevajo iste odločitve občinske oblasti?
Pravna razlika je jasna. Nemčija je članica Evropske unije, Bosna in Hercegovina ter Srbija pa nista. Evropsko pravo državljanom držav članic zagotavlja pravico sodelovanja na lokalnih volitvah v drugi državi članici, kjer prebivajo, pod predpisanimi pogoji. Slovenija mora to pravico spoštovati.
Toda pravno pojasnilo še ni nujno tudi odgovor na vprašanje pravičnosti. Evropska zakonodaja pojasnjuje, zakaj lahko glasuje Nemec, sama po sebi pa Sloveniji ne prepoveduje, da bi lokalno volilno pravico priznala tudi drugim stalnim prebivalcem. Navsezadnje jo je Slovenija državljanom tretjih držav priznavala več kot dve desetletji, vse do letošnje spremembe zakona.
Ali pripadnost občini določa potni list ali življenje, ki si ga ustvaril v njej?
Zastavimo si vprašanje še drugače. Kdo bolje pozna težave določene občine? Nekdo, ki v njej živi dvajset let, spremlja njene spremembe, sodeluje v društvih, podpira lokalne dejavnosti in vsak dan občuti posledice odločitev občinskega sveta? Ali nekdo, ki se je vanjo preselil pred kratkim, vendar ima državljanstvo države članice Evropske unije?
Odgovor seveda ni samoumeven. Dolžina prebivanja sama po sebi ne zagotavlja poznavanja lokalne politike, prav tako krajše prebivanje ne pomeni, da posameznik ne more biti dejaven in odgovoren član skupnosti.
Toda primerjava razkriva pomembno dejstvo: nova ureditev razlikovanja ne gradi na dejanski povezanosti posameznika z občino, temveč predvsem na njegovem državljanstvu. Državljan tretje države lahko v Sloveniji preživi večino svojega odraslega življenja, tukaj vzgaja otroke, dela in prispeva k lokalnemu gospodarstvu, vendar mu vse to samo po sebi ne zagotavlja pravice odločati o sestavi občinskega sveta. Državljanu Nemčije, Avstrije ali Hrvaške pa evropsko državljanstvo ob izpolnjevanju zakonskih pogojev to možnost omogoča.
Zagovorniki omejitve odgovarjajo, da je državljanstvo legitimen in pravno jasen pogoj za uresničevanje političnih pravic. Poudarjajo, da lahko posameznik, ki želi v celoti sodelovati v političnem življenju Slovenije, pod zakonskimi pogoji zaprosi za slovensko državljanstvo.
Nasprotniki pa opozarjajo, da lokalna volilna pravica ni enaka odločanju o sestavi državnega zbora. Župan in občinski svet sprejemata odločitve, ki neposredno vplivajo na vse stalne prebivalce občine, ne glede na to, kateri potni list imajo. Prav ta razlika med formalnim državljanstvom in dejanskim življenjem v lokalni skupnosti je v središču referendumskega spora.
Več kot 100.000 ljudi, katerih povezanost s Slovenijo ni enaka, pravni položaj pa je
Razprava ni zgolj hipotetična. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve, ki jih je objavilo Delo, ima v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje 103.769 polnoletnih državljanov tretjih držav. Največ jih je v Ljubljani, in sicer 21.918, sledijo Maribor z 9050, Celje s 4056, Koper s 3852, Kranj s 3777 in Velenje s 3014 takšnimi prebivalci.
To ne pomeni, da so vsi doslej dejansko glasovali, kaže pa, koliko ljudi zajema razprava o omejitvi lokalne volilne pravice.
Med njimi so ljudje z zelo različnimi življenjskimi zgodbami. Nekateri so v Slovenijo prišli pred kratkim, drugi tukaj živijo deset, dvajset ali trideset let. Nekateri so zaposleni v podjetjih, drugi vodijo lastna, tretji so si tukaj ustvarili družine in vzgojili otroke. Njihov prispevek k lokalni skupnosti ni enak in ga ni mogoče izmeriti zgolj z leti prebivanja, vendar ga prav tako ni mogoče preprosto izbrisati z ugotovitvijo, da nimajo slovenskega državljanstva.
Prav zato se ob referendumu odpira tudi širše vprašanje, kakšno sporočilo država pošilja ljudem, ki so si v Sloveniji ustvarili trajen dom. Ali je za pripadnost lokalni skupnosti odločilno, koliko časa in kako posameznik sodeluje v njenem življenju, ali predvsem državljanstvo, zapisano v njegovih dokumentih?
PROTI: »Če tukaj živiš, moraš imeti besedo pri tem, kako je občina vodena«
Argument nasprotne strani je drugačen in prav tako jasen. Nasprotniki omejitve poudarjajo, da lokalne volitve niso enake parlamentarnim. Občina neposredno ureja okolje, v katerem človek živi: vrtce, lokalne ceste, javni promet, komunalne storitve, prostorsko načrtovanje, stanovanjsko politiko in številne druge vsakodnevne zadeve.
Če nekdo v občini stalno živi, tam dela, plačuje davke, ima družino in otroke ter uporablja lokalne storitve, zagovorniki odgovora PROTI menijo, da bi moral imeti tudi možnost sodelovati pri izbiri lokalne oblasti.
Po tej logiki pri lokalnih volitvah ni odločilno, kateri potni list ima posameznik, ampak kje dejansko živi njegovo življenje.
To je tudi razlog, da je Slovenija tujcem s stalnim prebivališčem lokalno volilno pravico doslej priznavala.
Ne gre za podeljevanje nove pravice, temveč za odvzem obstoječe
Pri vsem tem ne smemo spregledati še ene pomembne okoliščine. Državljani tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji lokalne volilne pravice niso šele zahtevali. To pravico so že imeli in so jo lahko tudi uresničevali. Sprememba zakona, ki je začela veljati 2. septembra 2026, jim jo je odvzela.
To spremeni naravo razprave. Gre za vprašanje, ali je upravičeno že obstoječo politično pravico skupini stalnih prebivalcev odvzeti.
Prav zaradi tega se je vprašanje znašlo tudi pred Ustavnim sodiščem.
Norveški državljan Christian Moe je vložil pobudo za oceno ustavnosti delov novele Zakona o lokalnih volitvah in predlagal začasno zadržanje njenega izvajanja. Vlada je 7. oktobra sprejela svoje mnenje in ocenila, da pobuda glede spremenjene ureditve volilne pravice ni utemeljena. O ustavnosti pa seveda dokončno ne odloča vlada, temveč Ustavno sodišče.
Moe, ki že dolgo živi v Ljubljani, je pojasnil, da je v Sloveniji doslej štirikrat glasoval na volitvah in enkrat na lokalnem referendumu. Norveška ni članica Evropske unije, zato se je tudi sam zaradi nove ureditve znašel med državljani tretjih držav, ki lokalne volilne pravice nimajo.
Zagovorniki omejitve menijo, da je zakonodajalec upravičen ponovno določiti meje lokalne politične skupnosti. Nasprotniki pa opozarjajo, da je treba odvzem že priznane pravice posebej skrbno utemeljiti.
Ali odvzem pravice pomeni korak nazaj?
Nasprotniki spremembe zato izpostavljajo prav dejstvo, da ne govorimo o tem, ali naj Slovenija neko novo pravico tujcem šele uvede.
Pravica je obstajala, zakonodajalec pa jo je letos odvzel.
Za človeka, ki je na prejšnjih lokalnih volitvah že glasoval, je razlika zelo konkretna. Njegovo življenje v Sloveniji se morda ni spremenilo. Še vedno živi v isti občini, dela v istem podjetju, plačuje davke in uporablja iste javne storitve. Spremenil se je zakon – in z njim njegova možnost sodelovanja pri izbiri lokalne oblasti.
Zagovorniki nove ureditve bodo odgovorili, da pretekla ureditev sama po sebi ne pomeni, da je država ne sme spremeniti. Nasprotniki pa lahko vprašajo, kateri novi razlog je tako pomemben, da upravičuje odvzem pravice ljudem, ki so jo že imeli.
Eno ključnih vprašanj: kaj pomeni integracija?
Tu pridemo do verjetno najzanimivejšega vsebinskega konflikta. Zagovorniki omejitve lahko rečejo: če nekdo želi polno sodelovati v političnem življenju države, naj naredi korak do državljanstva.
Nasprotniki odgovarjajo: lokalno sodelovanje je samo po sebi del integracije.
Stalni prebivalec, ki voli župana in občinski svet, je po tej logiki bolj vključen v skupnost, ne manj. Lokalna politika ga spodbuja, da spremlja dogajanje v občini, se zanima za njene probleme in prevzema del odgovornosti za okolje, v katerem živi.
Na drugi strani ostaja vprašanje, ali lahko integracijo enačimo s politično pravico. Zagovorniki omejitve menijo, da je mogoče človeka popolnoma vključiti v družbo, mu zagotoviti dostop do javnih storitev in spoštovanje njegovih pravic, ne da bi mu država priznala vse politične pravice državljanov.
Toda pri lokalnih volitvah se znova pojavi naš praktični primer.
V isti ulici lahko živita državljan Bosne in Hercegovine, ki je v Sloveniji dvajset let, in državljan Nemčije, ki se je priselil precej pozneje. Prvi je lahko desetletja soustvarjal lokalno skupnost, drugi pa ima zaradi državljanstva EU drugačen pravni položaj.
Evropsko pravo pojasnjuje, zakaj ta razlika obstaja. Ne odgovori pa samo po sebi na vrednostno vprašanje, ali bi morala Slovenija državljanu BiH, Srbije, Severne Makedonije ali katere druge tretje države zaradi tega odvzeti pravico, ki mu jo je prej priznavala.
In tu je vprašanje, ki ga mora rešiti vsak volivec sam
Pri tretjem referendumskem vprašanju tako ne gre samo za tujce. V ozadju je precej globlje vprašanje:
Na čem naj temelji pravica odločati o lokalni politični oblasti – na državljanstvu ali na trajnem življenju v skupnosti?
Če volivec meni, da mora biti volilna pravica tudi na lokalni ravni praviloma povezana z državljanstvom in da naj imajo državljani tretjih držav možnost polne politične participacije po pridobitvi slovenskega državljanstva, referendum ponuja eno možnost.
Če pa meni, da je za lokalno raven pomembneje, da posameznik v občini stalno živi in je del njene skupnosti, ne glede na njegovo državljanstvo, ponuja drugo.
Pri tem velja še enkrat poudariti nekaj, kar je pri vseh sloganih o »volilni pravici tujcev« zelo lahko spregledati: nedeljsko vprašanje ne zadeva vseh tujcev enako. Državljani drugih članic Evropske unije ostajajo izvzeti.
Kaj pomeni ZA in kaj PROTI?
ZA pomeni, da podpirate ureditev, po kateri na lokalnih volitvah glasujejo slovenski državljani in upravičeni državljani drugih članic Evropske unije, državljani tretjih držav pa lokalne volilne pravice nimajo.
PROTI pomeni, da takšni omejitvi nasprotujete in s tem podpirate stališče, da državljanstvo tretje države samo po sebi ne bi smelo izključiti stalnega prebivalca Slovenije iz lokalnega političnega odločanja.
Toda nedeljski referendum ima še eno posebnost: je posvetovalni. Njegov rezultat zato nima enakega neposrednega pravnega učinka kot rezultat zakonodajnega referenduma. Zakon, ki je lokalno volilno pravico državljanov tretjih držav že omejil, je medtem začel veljati, njegova ustavnost pa je postala predmet postopka pred Ustavnim sodiščem.
Zato tretja glasovnica v nedeljo pravzaprav postavlja dve vprašanji hkrati. Prvo je zapisano na papirju: kdo naj ima lokalno volilno pravico? Drugo pa ostaja v ozadju: kaj za nas pomeni biti polnopravni član lokalne skupnosti – imeti pravi potni list ali v njej dejansko živeti, delati in jo soustvarjati?
Prav odgovor na to vprašanje bo pri marsikom odločil, kateri krogec bo obkrožil.
Jutri bomo v četrtem in zadnjem delu naše referendumske serije odprli še vprašanje obveznega prispevka za RTV Slovenija. Kaj v resnici pomeni glas ZA, kaj PROTI, koliko gospodinjstva danes plačujejo, kaj bi ukinitev pomenila za financiranje javnega servisa in ali obstaja realna alternativa sedanjemu sistemu – vse to bomo preverili brez sloganov in političnih bližnjic.
Spletno uredništvo
