Trump je Kitajsko prosil za več goriva, Peking pa je zaprl izvozne poti. Zdaj prihaja preobrat

Ameriški predsednik Donald Trump je ob septembrskem srečanju s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom pozval Peking, naj poveča izvoz goriv in pomaga ublažiti svetovno pomanjkanje dizla. Toda Kitajska je le nekaj dni pozneje storila nasprotno: njene rafinerije so začasno ustavile izvozne pošiljke, saj oblasti niso izdale potrebnih oktobrskih dovoljenj. Poteza je povzročila dodatno negotovost na že tako napetem energetskem trgu. Nato pa je 9. oktobra prišlo do preobrata.

Kitajska je po navedbah trgovinskih virov ponovno odobrila izvoz, vendar v omejenem obsegu. Dogajanje razkriva, kako občutljiva je postala svetovna oskrba z gorivi in zakaj niti država z največjimi rafinerijskimi zmogljivostmi na svetu ne želi tvegati pomanjkanja na domačem trgu.

Trump je želel več dizla, Kitajska pa je najprej ustavila izvoz

Ko sta se Donald Trump in Xi Jinping konec septembra srečala v Washingtonu, je bila med pomembnimi gospodarskimi vprašanji tudi svetovna oskrba z naftnimi derivati. Ameriški predsednik je kitajskega voditelja pozval, naj njegova država poveča izvoz rafiniranih goriv in s tem pomaga zmanjšati pritisk na mednarodne trge. Posebej problematične so bile razmere pri dizelskem gorivu, katerega dobava je bila zaradi vojaških spopadov in motenj v rafinerijah močno omejena.

Kitajska je bila za takšno prošnjo pomemben naslovnik. Ima namreč največje rafinerijske zmogljivosti na svetu in bi lahko ob ustrezni oskrbi s surovo nafto povečala proizvodnjo goriv. Toda v začetku oktobra se je zgodilo prav nasprotno od tistega, kar je pričakoval Washington.

Reuters je 1. oktobra poročal, da kitajske oblasti velikim rafinerijam niso izdale dovoljenj za oktobrski izvoz bencina, dizla in letalskega goriva na večino tujih trgov. Izjema so bile dobave v Hongkong in Macao. Nekatera podjetja so zaradi tega odpovedala že načrtovane pošiljke, druga pa novih odprem niso niti razporedila.

Odločitev je takoj vzbudila pozornost energetskih trgov, saj je prišla v obdobju, ko so številne države že iskale dodatne količine dizla. Vendar je pomembno poudariti, da Kitajska takrat ni uradno razglasila trajne prepovedi izvoza. Šlo je za začasno zadržanje dovoljenj, njegova dolžina pa sprva ni bila znana.

Devetega oktobra je sledil preobrat

Le dober teden po prvih poročilih o ustavitvi izvoza se je položaj spremenil. Reuters je 9. oktobra na podlagi informacij štirih trgovinskih virov poročal, da bo Kitajska oktobrske izvozne pošiljke ponovno dovolila.

Po navedbah dveh virov je Peking odobril približno 3,7 milijona ton bencina, dizla in letalskega goriva skupaj. Za primerjavo: kitajske rafinerije naj bi septembra izvozile nekaj več kot štiri milijone ton teh treh goriv. To pomeni, da je bil odobreni oktobrski obseg približno osem odstotkov manjši od ocenjenega septembrskega izvoza.

Takšna odločitev je pomembna, saj kaže, da Peking ni vztrajal pri popolni ustavitvi izvoza. Hkrati pa ni odobril tolikšnih količin, da bi bilo mogoče pričakovati hitro odpravo svetovnega pomanjkanja dizla.

Kitajska nacionalna komisija za razvoj in reforme ter ministrstvo za trgovino na Reutersova vprašanja o novih dovoljenjih nista takoj odgovorila. Podatki o odobrenih količinah zato temeljijo na informacijah trgovinskih in industrijskih virov, ne na podrobnem javnem vladnem sporočilu.

Prav ta razlika je pomembna pri razumevanju kitajske politike. Izvoz ni več povsem ustavljen, vendar oblasti ohranjajo nadzor nad količinami in lahko dovoljenja prilagajajo razmeram na domačem trgu.

Zakaj Kitajska omejuje izvoz, če ima toliko rafinerij?

Na prvi pogled se zdi kitajska odločitev nenavadna. Država ima ogromne zmogljivosti za predelavo surove nafte, rafinerije pa bi lahko ob višjih cenah goriv na mednarodnih trgih ustvarjale velike prihodke. Toda zmogljivost rafinerije še ne pomeni, da ima država na voljo dovolj surove nafte za njeno nemoteno delovanje.

Kitajska je največja svetovna uvoznica surove nafte, zato je močno odvisna od mednarodnih dobavnih poti. Motnje na Bližnjem vzhodu in negotovost glede pretoka nafte skozi Hormuško ožino so v zadnjih mesecih otežile načrtovanje oskrbe. Posamezne rafinerije so zaradi dražje oziroma težje dostopne surove nafte zmanjšale proizvodnjo.

Po podatkih, ki jih je Reuters objavil 24. septembra, so se kitajske komercialne zaloge bencina znižale na najnižjo raven po letu 2011, zaloge dizla pa na najnižjo raven po letu 2015. Gre za podatke svetovalne družbe GL Consulting, saj Kitajska podrobnih uradnih podatkov o svojih zalogah goriv ne objavlja.

Nizke zaloge so pomemben razlog, zakaj se Peking ni odločil za obsežno povečanje izvoza. Če bi kitajske rafinerije več goriva prodale tujim kupcem, bi lahko s tem dodatno zmanjšale domače rezerve. Oblasti so zato dale prednost oskrbi kitajskega gospodarstva.

Michal Meidan iz Oxfordskega inštituta za energetske študije je za Reuters pojasnila, da odločitev kaže predvsem na prednostno obravnavo domače energetske varnosti. Mednarodni trg je v takšnih okoliščinah za kitajske oblasti drugotnega pomena.

Zaloge dizla so bile milijone sodov pod želeno ravnjo

Kako resen je pritisk na kitajski energetski sistem, kažejo tudi ocene analitske družbe Kpler. Po podatkih, ki jih je Reuters objavil 1. oktobra, so bile kitajske komercialne zaloge plinskega olja in dizla približno 20 milijonov sodov pod ravnjo, ki jo je Peking želel ponovno doseči pred večjim sproščanjem izvoza.

Pri bencinu je primanjkljaj glede na to referenčno raven znašal približno devet milijonov sodov. Te številke ne pomenijo, da je Kitajska ostala brez goriva, temveč da so bile zaloge precej nižje od ravni, ki so jo oblasti ocenile kot ustrezno za zagotavljanje varnosti domače oskrbe.

Takšna razlika je pomembna, saj se lahko država z velikimi rafinerijskimi zmogljivostmi kljub temu sooča z omejenimi možnostmi izvoza. Če rafinerije nimajo zagotovljenih zadostnih količin surove nafte, večje proizvodnje ni mogoče vzdrževati zgolj z administrativno odločitvijo.

Poleg tega kitajske oblasti izvoz goriv že tradicionalno urejajo s sistemom kvot. V zadnjem obdobju so nadzor še zaostrile in začele posamezne pošiljke preverjati na mesečni ravni. Tako lahko hitreje zmanjšajo izvoz, kadar ocenijo, da bi bila domača oskrba ogrožena.

Kitajska odločitev zato ni nujno dokaz neposrednega gospodarskega zloma ali izčrpanja strateških naftnih rezerv. Kaže pa na previdnejše upravljanje goriv v času, ko je prihodnje dobave težko zanesljivo napovedovati.

Svetovni trg dizla je že pred kitajsko potezo deloval pod pritiskom

Težave z oskrbo niso nastale zaradi Kitajske. Svetovni trg naftnih derivatov je bil že pred začetkom oktobra močno obremenjen zaradi vojne z Iranom in motenj v dobavi nafte ter proizvodnji goriv na Bližnjem vzhodu. Dodaten pritisk povzročajo tudi posledice vojne med Rusijo in Ukrajino, vključno z napadi na rusko rafinerijsko infrastrukturo.

Dizel je pri tem posebej občutljiv, saj je pomemben za cestni tovorni promet, kmetijstvo, gradbeništvo in industrijo. Če se njegova ponudba zmanjša, se posledice ne kažejo samo na bencinskih servisih, temveč tudi v stroških prevoza blaga in opravljanja številnih gospodarskih dejavnosti.

Energetski analitiki opozarjajo, da pomanjkanje dizla ni nujno neposredno povezano s pomanjkanjem surove nafte. Rafinerije namreč iz surove nafte proizvajajo različne derivate, njihove količine pa so odvisne od vrste uporabljene nafte, tehnologije predelave in proizvodnih nastavitev.

Zato lahko trg dizla ostane napet tudi takrat, ko se cena surove nafte ne zvišuje enako hitro. V takšnih razmerah postanejo posebej pomembne države, ki imajo možnost povečati izvoz že predelanih goriv.

Kitajska je ena od njih, vendar ni edina. Med pomembnimi azijskimi izvoznicami naftnih derivatov sta tudi Južna Koreja in Indija. Njuna sposobnost nadomeščanja kitajskih dobav pa je omejena z obstoječimi pogodbami, domačimi potrebami in razpoložljivimi proizvodnimi zmogljivostmi.

Zakaj lahko kitajska odločitev vpliva tudi na Evropo?

Evropa večine dizla ne kupuje neposredno na Kitajskem, vendar to ne pomeni, da kitajske izvozne omejitve zanjo niso pomembne. Svetovni trg goriv je povezan prek trgovinskih tokov, zato lahko sprememba dobav v enem delu sveta vpliva na razpoložljive količine in cene drugje.

Če Kitajska zmanjša izvoz v azijske države, morajo tamkajšnji kupci poiskati nadomestne dobavitelje. To lahko poveča povpraševanje po gorivih iz Južne Koreje, Indije ali drugih rafinerijskih središč. Posledično se lahko zmanjša količina goriva, ki bi bila sicer na voljo evropskim kupcem.

Analitiki, ki jih je v začetku oktobra povzela televizijska mreža CNA, so opozorili prav na takšen posredni učinek. Če bi se indijske pošiljke zaradi višjih cen preusmerile iz Evrope v Azijo, bi lahko evropski trg dizla postal še bolj napet.

Ponovna odobritev kitajskega izvoza zato predstavlja določeno olajšanje, vendar ne zagotavlja, da se bodo cene hitro znižale. Analitičarka Stuti Jhunjhunwala iz družbe Energy Aspects je za Reuters 9. oktobra ocenila, da bo učinek omejen, saj so svetovni trgi še vedno napeti, dobave z Bližnjega vzhoda pa motene.

Za evropske države je pomembno tudi vprašanje transportnih stroškov. Daljše ladijske poti, višje zavarovalne premije in omejitve pri uporabi posameznih pomorskih koridorjev lahko povečajo končno ceno goriva, tudi kadar so dodatne količine na svetovnem trgu na voljo.

Je šlo za politični odgovor Trumpu?

Časovno zaporedje dogodkov je vzbudilo ugibanja o političnem ozadju kitajske odločitve. Trump je septembra pozval Kitajsko k povečanju izvoza, Peking pa je v začetku oktobra dovoljenja začasno zadržal. V nekaterih tujih medijih so zato potezo razlagali tudi kot morebiten pritisk na Washington.

Toda za trditev, da je Kitajska izvoz ustavila predvsem zato, da bi kaznovala Trumpa ali zavrnila njegovo prošnjo, ni dovolj javno potrjenih dokazov. Reutersovi viri so kot ključna razloga navedli nizke domače zaloge in negotovost glede oskrbe s surovo nafto.

Prav tako so bile težave z zalogami dokumentirane že pred septembrskim srečanjem obeh predsednikov. Reuters je 24. septembra poročal, da so analitiki zaradi nizkih zalog že pričakovali zaostritev izvoznih omejitev v oktobru.

To ne pomeni, da energetska politika nima geopolitičnih posledic. Kitajska ima zaradi svojih rafinerijskih zmogljivosti pomemben vpliv na regionalne in svetovne trge, zato njene odločitve vplivajo tudi na ameriške in evropske interese.

Vendar je treba razlikovati med dejanskimi posledicami ukrepa in njegovim domnevnim političnim namenom. Prve je mogoče spremljati skozi izvozne količine in gibanje cen, drugega pa brez jasnih dokazov ni mogoče predstavljati kot ugotovljeno dejstvo.

Kaj pomeni odobritev 3,7 milijona ton goriva?

Po podatkih Reutersa je Kitajska za oktober odobrila izvoz približno 3,7 milijona ton bencina, dizla in letalskega goriva. To je manj od ocenjenega septembrskega obsega, vendar dovolj, da se del kitajskih dobav ponovno vrne na mednarodni trg.

Za primerjavo je Kitajska avgusta izvozila približno 4,6 milijona ton omenjenih treh goriv. Med januarjem in avgustom letos je njihov skupni izvoz dosegel 19 milijonov ton, kar je bilo 21 odstotkov manj kot v enakem obdobju prejšnjega leta.

Ti podatki kažejo, da kitajski izvoz močno niha glede na razmere na domačem trgu in odločitve oblasti. Država lahko v posameznem mesecu poveča pošiljke, nato pa jih ob novih tveganjih ponovno zmanjša.

Za kupce goriv to pomeni dodatno negotovost. Rafinerije, trgovci in veliki industrijski porabniki morajo dobave pogosto načrtovati več tednov ali mesecev vnaprej, zato nenadne spremembe dovoljenj otežujejo sklepanje pogodb in organizacijo prevoza.

Ponovna odobritev izvoza je tako zmanjšala neposredno nevarnost popolne odsotnosti kitajskih pošiljk v oktobru, ni pa odpravila vprašanja, koliko goriva bo Kitajska pripravljena prodati tujim kupcem v naslednjih mesecih.

Kaj lahko to pomeni za cene dizla v Sloveniji?

Za slovenske voznike je najpomembnejše vprašanje, ali bodo takšne odločitve vplivale na cene goriv na domačih bencinskih servisih. Odgovor je odvisen od več dejavnikov, zato ni mogoče neposredno izračunati, koliko centov bi lahko kitajska omejitev dodala ceni litra dizla.

Slovenija je del evropskega energetskega trga, na katerem se veleprodajne cene naftnih derivatov oblikujejo pod vplivom svetovne ponudbe in povpraševanja. Če se razmere na mednarodnem trgu dizla zaostrijo, se lahko to sčasoma odrazi tudi pri cenah, ki jih plačujejo evropski kupci.

Vendar končna maloprodajna cena v Sloveniji ni odvisna samo od svetovnega trga. Pomembni so tudi davki, trošarine, marže, način regulacije in obdobje, iz katerega se pri določanju reguliranih cen upoštevajo tržni podatki.

Zato kitajske odločitve ne pomenijo samodejne in takojšnje podražitve dizla v Sloveniji. Lahko pa prispevajo k širšim razmeram, v katerih se cene goriv oblikujejo.

Posebej pomembno bo spremljati, ali bodo dodatne kitajske pošiljke dejansko prispele na trg v predvidenem obsegu in ali se bodo motnje pri dobavah z Bližnjega vzhoda zmanjšale. Če bodo razmere ostale napete, tudi ponovno odprtje kitajskega izvoza ne bo nujno dovolj za občutnejšo pocenitev.

Kitajska je izvoz ponovno dovolila, negotovost pa ostaja

Dogajanje v prvih dveh tednih oktobra je pokazalo, kako hitro se lahko spremenijo razmere na svetovnem energetskem trgu. Kitajska je najprej zadržala dovoljenja za izvoz goriv, nato pa po prazničnem tednu ponovno odobrila omejene količine za mednarodne kupce.

Pri tem se ni spremenilo osnovno izhodišče njene energetske politike: domača oskrba ima prednost pred izvozom. Dokler bodo zaloge nizke in dobave surove nafte negotove, bodo kitajske oblasti verjetno previdne pri odločanju o dodatnih pošiljkah.

Za svetovni trg dizla to pomeni, da se lahko na Kitajsko zanese le do določene mere. Njene rafinerije imajo velike zmogljivosti, vendar o dejanski razpoložljivosti goriva za izvoz odločajo tudi domače zaloge, uvoz surove nafte in vladna dovoljenja.

Trumpova prošnja za več goriva tako ni prinesla hitrega povečanja kitajskih dobav. Peking je najprej ustavil izvoz, nato ga ponovno dovolil v omejenem obsegu. Prav ta preobrat kaže, kako močno je svetovna oskrba z dizlom odvisna od odločitev posameznih držav – in kako malo prostora za nove motnje je ostalo na že tako obremenjenem energetskem trgu.

Spletno uredništvo