Je Airbnb postal predvolilni bombonček? Župani tik pred volitvami rahljajo omejitve
Le dva tedna pred lokalnimi volitvami bo v 14 slovenskih občinah že jasno, koliko dni na leto bodo njihovi prebivalci od prihodnjega leta lahko stanovanja oddajali turistom. Naključje koledarja ali priročen predvolilni bombonček? Država je za občine, kjer sta hkrati problematična stanovanjska dostopnost in obseg kratkotrajnega najema, določila osnovno omejitev 60 dni. Toda občinskim oblastem je pustila široko odprta vrata: omejitev lahko znižajo na 30 ali jo povečajo vse do 270 dni. In prav zdaj, tik pred volitvami, občinski sveti sprejemajo odločitve, ki lahko neposredno vplivajo na prihodke številnih lastnikov nepremičnin. Nekateri župani bi kratkotrajni najem omejili, drugi pa so pripravljeni dovoliti skoraj celoletno oddajanje.
Časovnica je skoraj učbeniška. Do 31. oktobra morajo občine sprejeti svoje odločitve o časovnih omejitvah kratkotrajnega oddajanja, samo 15 dni pozneje, 15. novembra, pa bodo volivci odločali o županih in občinskih svetih. Lokalna oblast ima pri tem v rokah odločitev, ki za lastnika stanovanja, namenjenega turističnemu oddajanju, nikakor ni nepomembna. Razlika med najstrožjo in najbolj ohlapno možnostjo je ogromna: občina lahko turistično oddajanje omeji na samo 30 dni ali ga dovoli kar 270 dni na leto. Delo danes ugotavlja, da so se občine odločile zelo različno, večina županov pa naj bi izbrala najdaljši zakonsko dopusten časovni razpon glede na režim, ki so ga določili za posamezna območja.
Zato se pred lokalnimi volitvami odpira povsem legitimno vprašanje: je Airbnb postal tudi lokalna predvolilna tema, pri kateri lahko strožja ali milejša pravila pridobijo oziroma razjezijo precej jasno določeno skupino volivcev? Dokaza, da občinske oblasti odločitve sprejemajo zaradi volitev, ni. Dejstvo pa je, da morajo o pravilih odločiti prav sredi kampanje in da bodo posledice teh odločitev lastniki stanovanj občutili že prihodnje leto.
Država določila 60 dni, občinam pa pustila ogromno manevrskega prostora
Na seznamu občin z visokim tveganjem negativnih vplivov kratkotrajnega najema je država določila 14 občin: Ankaran, Bled, Bohinj, Bovec, Cerklje na Gorenjskem, Gorje, Izolo, Koper, Kranjsko Goro, Ljubljano, Piran, Preddvor, Radovljico in Žirovnico. Na seznam niso prišle zgolj zato, ker imajo veliko turistov. Po metodologiji ministrstva so v letih 2024 in 2025 hkrati izkazovale višjo nedostopnost stanovanj in večjo turistično aktivnost v stanovanjskih enotah od slovenskega povprečja. Prav povezava med turističnim oddajanjem in stanovanjskim problemom je bila eden glavnih razlogov za novo regulacijo.
Če občina ne ukrepa, bo od leta 2027 veljala osnovna omejitev 60 dni kratkotrajnega oddajanja posameznega stanovanja na leto. Toda zakon lokalnim oblastem dovoljuje, da določijo povsem drugačen režim. Občina na seznamu lahko omejitev za celotno občino ali njeno posamezno območje postavi kjerkoli med 30 in 270 dnevi. To pomeni, da lahko lokalna politika zakonsko izhodišče prepolovi ali pa lastniku omogoči kar štiriinpolkrat toliko dni oddajanja, kot jih predvideva osnovna državna omejitev.
Na Bledu 30 dni, v Gorjah kar 270
Kako velike so razlike, že kažejo konkretne odločitve. Na Bledu so se odločili, da bo na določenih območjih večstanovanjskih stavb kratkotrajno oddajanje dovoljeno največ 30 dni na leto. Podobno smer je ubral Bohinj, medtem ko bo v Kranjski Gori na območjih večstanovanjske zazidave veljala omejitev 60 dni. Toda Kranjska Gora je hkrati določila različne režime glede na območje: tam, kjer je turistična namembnost prostora že opredeljena v prostorskih aktih, naj bi bilo dovoljeno oddajanje do 270 dni, na območjih, kjer se prepletajo bivanje, turizem in druge dejavnosti, pa do 180 dni. Ljubljana naj bi ostala pri splošni omejitvi 60 dni.
Še bolj nazoren primer so Gorje. Tam je občinski svet že 16. septembra sprejel pravilnik, s katerim je za celotno občino dovolil največ 270 dni kratkotrajnega oddajanja na leto. Občina se je torej odločila za zgornjo mejo, ki jo dopušča zakon. V pravilniku je sicer določila tudi spremljanje posledic za stanovanjsko dostopnost, povpraševanje po javnih najemnih stanovanjih, turistični razvoj ter prometne, parkirne in komunalne obremenitve, ob bistveni spremembi razmer pa lahko pravila ponovno spremeni.
Kdo z odločitvami pridobi in kdo lahko izgubi?
Prav zato vprašanje Airbnbja pred lokalnimi volitvami ni samo turistična tema. Za nekoga, ki stanovanje ali apartma turistom oddaja kot pomemben vir prihodka, je razlika med 30 in 270 dnevi ogromna. Milejša občinska omejitev mu omogoča bistveno daljšo turistično sezono in potencialno precej več prihodkov. Za prebivalca, ki v isti občini išče stanovanje za dolgoročni najem, pa je lahko interes povsem drugačen, saj je bil eden od argumentov za regulacijo prav pritisk kratkotrajnih nastanitev na stanovanjski trg.
Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je ob objavi seznama maja poudaril, da mora biti stanovanje v prvi vrsti namenjeno dolgoročnemu bivanju, občinam pa je država po njegovih besedah pustila možnost prilagoditve pravil lokalnim razmeram. Prav ta lokalna avtonomija zdaj ustvarja velike razlike. En lastnik bo lahko v eni občini stanovanje turistom oddajal samo mesec dni, drug lastnik nekaj kilometrov stran pa večji del leta.
Odločitev tik pred volitvami ni politično nevtralna
Pri tem bi bilo preveč poenostavljeno trditi, da je vsako povečanje dovoljenega števila dni avtomatično predvolilno darilo lastnikom Airbnbjev. Občine imajo različne turistične, prostorske in stanovanjske razmere, zakon pa jim možnost prilagajanja daje prav zato, da lahko te razlike upoštevajo. Kranjska Gora je denimo različne omejitve vezala na različne tipe območij, Gorje pa so ob dovoljenih 270 dneh predvidele spremljanje posledic takšne ureditve.
Toda tudi nasprotna skrajnost – pretvarjati se, da gre zgolj za tehnično odločitev brez politične teže – bi težko vzdržala. O pravilih odločajo župani in občinski sveti tik pred volitvami, posledice pa neposredno zadevajo premoženje in prihodke dela njihovih volivcev. Na drugi strani stojijo prebivalci, ki od lokalnih oblasti pričakujejo več dostopnih stanovanj in manj pritiskov turističnih nastanitev na svoje soseske. Župan, ki se odloči za 270 dni, bo moral pojasniti, zakaj je skoraj celoletno turistično oddajanje primerno za njegovo občino. Tisti, ki ga omeji na 30 dni, pa bo moral odgovoriti lastnikom, ki jim s tem močno omejuje gospodarsko dejavnost.
31. oktober odločitev, 15. november volitve
Prav datuma zgodbi dajeta izrazit politični podton. 31. oktober je zadnji dan, do katerega morajo občine z visokim tveganjem sprejeti drugačen režim, če ne želijo osnovne omejitve 60 dni. Že 15. novembra bodo volivci izbirali župane in občinske svete. Čeprav časovnico določa zakon in sama po sebi ne dokazuje predvolilnih motivov, pomeni, da bodo občinske oblasti eno gospodarsko in stanovanjsko zelo občutljivih odločitev tega leta sprejele praktično na vrhuncu lokalne volilne kampanje.
Zato bo pri vsaki občini zanimivo spremljati ne samo končno številko, ampak predvsem utemeljitev zanjo. Če nekje velja, da stanovanjska stiska zahteva 30 dni, drugje pa ocenjujejo, da je sprejemljivih 270, morajo obstajati konkretni lokalni podatki, ki tako veliko razliko pojasnjujejo. Šele primerjava teh argumentov bo pokazala, ali občine res zgolj prilagajajo državni zakon svojim razmeram ali pa je ponekod popuščanje pri Airbnbju tik pred volitvami postalo tudi priročen način nagovarjanja dela volilnega telesa.
