Janša iz Bruslja z velikimi napovedmi, a brez odgovora, kdaj bodo Slovenci plačevali manj

Predsednik vlade Janez Janša je po zasedanju Evropskega sveta v Bruslju napovedoval spremembe evropske energetske politike in opozarjal na previsoke cene električne energije. Po njegovih besedah bi lahko sistem trgovanja z emisijskimi kuponi v prihodnjem letu doživel resno revizijo, Evropa pa naj bi končno začela odpravljati napake iz preteklosti. Toda za samozavestnimi političnimi ocenami ostaja bistveno vprašanje: kaj je bilo dejansko dogovorjeno in kdaj bodo morebitne spremembe občutili slovenski državljani?

Uradni sklepi Evropskega sveta kažejo precej bolj zadržano sliko od vtisa, ki ga ustvarjajo premierjeve izjave. Konkretnega dogovora o znižanju cen elektrike za gospodinjstva namreč ni.

Velike besede po evropskem vrhu, konkretnih prihrankov še ni

Predsednik slovenske vlade Janez Janša je po dvodnevnem zasedanju Evropskega sveta, ki je 15. in 16. oktobra potekalo v Bruslju, velik del svojih izjav namenil evropski energetski politiki. Poudaril je, da visoke cene energije zmanjšujejo konkurenčnost evropskega gospodarstva in da bi morala Evropska unija odločneje ukrepati, če želi svojim podjetjem zagotoviti primerljive pogoje s konkurenti iz drugih delov sveta.

Po njegovih besedah naj bi se med evropskimi voditelji oblikovalo široko soglasje o smeri prihodnjih ukrepov. Ob tem je opozoril, da naj bi bilo politično težko priznati napake iz preteklosti, in ocenil, da bi lahko najpozneje v letu dni sledila resna revizija evropskega sistema trgovanja z emisijskimi kuponi.

Toda pregled uradnih sklepov Evropskega sveta razkriva pomembno razliko med politično interpretacijo in dejansko sprejetimi usmeritvami. Evropski voditelji so Evropsko komisijo pozvali, naj preuči in po potrebi predlaga dodatne kratkoročne ukrepe za obvladovanje visokih cen energije. Zavzeli so se tudi za hitrejše obravnavanje sprememb mehanizmov, ki vplivajo na stabilnost trga emisijskih kuponov.

To pa še ni odločitev o znižanju cen energije, prav tako ne pomeni, da je bila potrjena celovita sprememba sistema emisijskih kuponov. Gre predvsem za politične usmeritve, ki jim morajo šele slediti predlogi, pogajanja in zakonodajni postopki.

Za slovenska gospodinjstva zato po bruseljskem srečanju ostaja najpomembnejše vprašanje brez odgovora: koliko bodo zaradi teh razprav dejansko prihranila in kdaj?

Janša govori o napakah preteklosti, toda kdo bo prevzel odgovornost za prihodnje odločitve?

Vladno sporočilo po zasedanju Evropskega sveta je velik poudarek namenilo premierjevi oceni, da je Evropa pri energetski politiki v preteklosti sprejemala napačne odločitve. Janša je kot eno ključnih težav izpostavil odnos do jedrske energije, ob tem pa opozoril tudi na nekdanjo odvisnost od ruskega zemeljskega plina.

Takšne ocene odpirajo legitimno razpravo o evropski energetski strategiji. Vendar politična kritika preteklih odločitev sama po sebi še ne predstavlja rešitve za sedanje težave. Če želi vlada prepričljivo zagovarjati spremembo energetske politike, bi morala pojasniti tudi, katere konkretne ukrepe predlaga, koliko bi stali in kakšne posledice bi imeli za slovenske odjemalce.

Pomembno je tudi vprašanje časovnega okvira. Gradnja novih energetskih objektov, posodobitev omrežij in spremembe evropskih pravil niso projekti, ki bi jih bilo mogoče izvesti v nekaj mesecih. Zato sklicevanje na napake preteklosti ne more nadomestiti jasnega načrta za prihodnost.

Vlada ima pri tem na voljo tudi določene nacionalne instrumente. Končne cene energije za gospodinjstva niso odvisne samo od evropskih odločitev, temveč tudi od domače davčne politike, omrežnin, prispevkov, regulacije in ukrepov za zaščito ranljivih odjemalcev.

Če predsednik vlade opozarja, da so cene energije previsoke, se zato zastavlja tudi vprašanje, katere ukrepe namerava sprejeti njegova vlada in kakšen bi bil njihov finančni učinek.

Primerjava cen elektrike, ki odpira več vprašanj kot odgovorov

Posebno pozornost si zasluži Janševa primerjava cen električne energije med Kitajsko, Združenimi državami Amerike in Evropo. Po njegovih navedbah naj bi kilovatna ura na Kitajskem stala osem centov, v ZDA 18 centov, v Evropi pa med 28 in 32 centov.

Takšna primerjava lahko na prvi pogled ustvari vtis, da evropski odjemalci za električno energijo plačujejo večkrat toliko kot prebivalci ali podjetja drugod po svetu. Toda brez dodatnih pojasnil je njena uporabnost omejena.

Ni namreč jasno, ali se navedene številke nanašajo na gospodinjske ali industrijske odjemalce, na veleprodajne ali končne maloprodajne cene, niti na katero obdobje in katere države se nanašajo. Prav tako ni pojasnjeno, ali primerjava vključuje davke, omrežnine in druge dajatve.

To ni nepomembna podrobnost. Cene električne energije se med državami razlikujejo zaradi številnih dejavnikov, od proizvodne strukture in stroškov omrežja do davčne politike, subvencij in načina oblikovanja tarif. Tudi znotraj Evropske unije so razlike med državami precejšnje.

Primerjava, ki ne temelji na jasno opredeljenih in primerljivih podatkih, zato ne more biti zadostna podlaga za sklepanje o učinkovitosti posamezne energetske politike.

Če želi vlada z mednarodnimi primerjavami utemeljiti spremembe, bi bilo pričakovati, da javnosti predstavi tudi metodologijo in vire podatkov. Brez tega ostanejo številke predvsem del političnega sporočila, ne pa preverljiva analiza stroškov za slovenske državljane.

Emisijski kuponi niso samo strošek, ampak tudi podnebni instrument

Janša je kot eno pomembnih možnih sprememb izpostavil revizijo evropskega sistema trgovanja z emisijskimi kuponi. Ta sistem, znan pod kratico EU ETS, je eden osrednjih instrumentov evropske podnebne politike. Njegov namen je, da imajo izpusti toplogrednih plinov svojo ceno, s čimer podjetja dobijo finančno spodbudo za zmanjševanje onesnaževanja in vlaganje v čistejše tehnologije.

Za nekatere energetsko intenzivne panoge lahko cena emisijskih kuponov predstavlja pomemben strošek. Prav zato se v Evropski uniji že dlje časa razpravlja o tem, kako zaščititi konkurenčnost evropske industrije in hkrati ohraniti spodbude za zmanjševanje izpustov.

Toda razprava o spremembah sistema ni enaka odločitvi o njegovi odpravi. Evropski voditelji so v sklepih oktobrskega zasedanja izrecno poudarili, da je treba ohraniti njegovo temeljno vlogo pri energetskem in podnebnem prehodu.

To je pomembna razlika. Medtem ko Janša v svojih izjavah izpostavlja predvsem stroške in napake pretekle politike, uradni evropski dokumenti govorijo o iskanju ravnotežja med konkurenčnostjo gospodarstva, stabilnostjo cen ogljika in zmanjševanjem emisij.

Morebitne spremembe sistema bi zato morale odgovoriti na dve vprašanji: kako zmanjšati nepotrebno cenovno nestabilnost in kako hkrati preprečiti, da bi kratkoročno znižanje stroškov oslabilo dolgoročna vlaganja v čistejšo proizvodnjo.

Brez takšne presoje bi lahko reševanje ene težave ustvarilo nove stroške v prihodnosti.

Evropski sklepi ne potrjujejo preprostega obrata od zelenega prehoda

Iz uradnih sklepov Evropskega sveta je razvidno, da voditelji niso opustili usmeritve v energetski prehod. Nasprotno, poudarili so potrebo po hitrejši elektrifikaciji, razvoju obnovljivih in drugih nizkoogljičnih virov energije, posodobitvi omrežij, večjih zmogljivostih za shranjevanje energije ter učinkovitejši rabi.

Obenem so opozorili, da je zmanjševanje odvisnosti od nestanovitnih trgov fosilnih goriv pomembno za evropsko energetsko varnost. To pomeni, da razprava o konkurenčnosti ni omejena zgolj na vprašanje emisijskih kuponov ali jedrske energije.

Evropska energetska prihodnost bo odvisna od širšega nabora odločitev, med katerimi bodo pomembne naložbe v proizvodnjo, omrežja, povezovanje trgov in učinkovito porabo. Različni viri energije imajo različne prednosti, omejitve in stroške, zato ni mogoče pričakovati, da bi ena sama politična odločitev rešila vse težave.

Jedrska energija lahko prispeva k stabilni proizvodnji elektrike z nizkimi neposrednimi emisijami, vendar zahteva velike začetne investicije in dolgotrajne postopke. Obnovljivi viri omogočajo proizvodnjo brez neposrednega izgorevanja fosilnih goriv, vendar njihovo vključevanje zahteva ustrezna omrežja, prožnost sistema in v določenih primerih hranilnike energije.

Zato bi bilo poenostavljeno trditi, da so visoke cene elektrike posledica ene same evropske politike. Na cene vplivajo tudi razmere na svetovnih energetskih trgih, geopolitična tveganja, razpoložljivost proizvodnih zmogljivosti in nacionalne odločitve.

Kaj lahko slovenska gospodinjstva dejansko pričakujejo?

Za prebivalce Slovenije je najpomembnejše vprašanje precej preprosto: ali bodo zaradi napovedanih sprememb plačevali manj za elektriko, ogrevanje in druge energetske storitve?

Na podlagi sklepov Evropskega sveta tega trenutno ni mogoče potrditi. Evropska komisija mora določene možnosti šele preučiti, morebitne zakonodajne spremembe pa bodo zahtevale nadaljnje postopke. Poleg tega sprememba cen emisijskih kuponov ne bi nujno povzročila enakega ali takojšnjega znižanja končnih računov za vse odjemalce.

Račun za električno energijo namreč ne vključuje samo cene same energije. Nanj vplivajo tudi stroški omrežja, dajatve in pogoji posamezne pogodbe. Pri gospodinjstvih je zato pomembno, kakšen delež končnega računa predstavljajo posamezne postavke in katere med njimi bi predlagani ukrepi sploh spremenili.

Prav tu bi morala biti razprava bistveno bolj konkretna. Namesto splošnih napovedi o evropskem preobratu bi javnost potrebovala oceno, kakšne spremembe cen so realno mogoče, v kakšnem časovnem obdobju in za katere skupine odjemalcev.

Pomembno je tudi, ali bodo morebitni ukrepi namenjeni predvsem velikim industrijskim porabnikom ali bodo neposredno pomagali tudi gospodinjstvom. Ukrepi za zaščito konkurenčnosti industrije namreč niso samodejno enaki ukrepom za zmanjševanje energetske revščine.

Za zdaj takšnih konkretnih odgovorov v premierjevih izjavah po evropskem vrhu ni bilo.

Tudi pri evropskem proračunu še brez dokončnih številk

Podobna razlika med političnimi usmeritvami in konkretnimi rezultati je vidna pri razpravi o prihodnjem evropskem proračunu za obdobje 2028–2034.

Janša je poudaril pomen kohezijske politike in napovedal, da bo Slovenija v nadaljnjih pogajanjih zagovarjala sredstva za zmanjševanje razvojnih razlik. Gre za pomembno vprašanje, saj evropska sredstva financirajo številne infrastrukturne, razvojne in druge projekte po Sloveniji.

Vendar predsednik vlade ni mogel predstaviti dokončnega zneska, ki bi ga Slovenija prejela v prihodnjem proračunskem obdobju. Pogajanja se namreč še nadaljujejo, evropski voditelji pa morajo doseči kompromis glede skupnega obsega proračuna in njegove razdelitve.

Tudi na tem področju zato ni mogoče govoriti o že zagotovljenih finančnih rezultatih. Politična podpora koheziji je eno, dokončni dogovor o sredstvih za Slovenijo pa nekaj drugega.

Za javnost bo pomembno predvsem, kakšen bo končni izkupiček pogajanj in ali bodo sredstva zadostovala za razvojne potrebe države in njenih regij.

Kdaj bodo politične napovedi postale merljivi rezultati?

Po bruseljskem zasedanju je jasno, da evropski voditelji visoke cene energije prepoznavajo kot resen gospodarski problem. Prav tako je jasno, da razpravljajo o prilagoditvah obstoječih pravil in dodatnih ukrepih za izboljšanje konkurenčnosti.

Ni pa jasno, kakšen bo končni obseg sprememb, kdaj bodo sprejete in koliko bodo vplivale na stroške slovenskih gospodinjstev. To je bistvena omejitev optimističnih političnih napovedi.

Janša ima kot predsednik vlade možnost zagovarjati spremembe evropske energetske politike in opozarjati na njene pomanjkljivosti. Toda njegova odgovornost ni omejena na kritiko preteklih odločitev. Javnosti mora biti mogoče predstaviti tudi konkretne predloge, njihove stroške in pričakovane učinke.

Šele takrat bo mogoče presoditi, ali napovedane spremembe res pomenijo izboljšanje za slovenske državljane ali predvsem nadaljevanje politične razprave o tem, kdo je odgovoren za sedanje razmere.

Po evropskem vrhu ostaja dejstvo preprosto: Janša je iz Bruslja prinesel napovedi in ocene, ne pa dogovora, ki bi Slovencem zagotavljal nižje položnice. Dokler ne bodo znani konkretni ukrepi, roki in izračuni, ostajajo obljube o cenejši energiji predvsem politične besede. Račune pa bodo gospodinjstva še naprej plačevala po dejanskih cenah, ne po napovedih z novinarskih konferenc.