Države, kjer 2. januar ostaja dela prost dan: Kdo vse ga praznuje in kako ga imenujejo?

Medtem ko večina sveta z delom prične že 2. januarja, obstajajo države, kjer ta dan še vedno velja za dela prostega. Slovenija je ena izmed teh držav, kar je v preteklih letih sprožalo precej razprav. Ta dan je v Sloveniji že dolgo časa predmet intenzivne javne razprave.

Različni pristopi k praznovanju novega leta

Po večini evropskih držav, kot so Nemčija, Francija, Italija, Avstrija in Hrvaška, je dela prost le 1. januar. Slednji dan je namenjen čim hitrejši vrnitvi v običajni delovni ritem. Razlogi za to so v prvi vrsti gospodarski – dodatni prosti dnevi pomenijo izpad delovnih ur in višje stroške za delodajalce.

Poleg tega zgodovinske tradicije praznovanja novega leta večinoma poudarjajo le silvestrovo in prvi dan januarja.

Države, ki ohranjajo prosti 2. januar

Čeprav večina držav novo leto uradno praznuje le 1. januarja, se v številnih delih sveta praznično vzdušje nadaljuje tudi 2. januarja, ki je ponekod še vedno del uradnih novoletnih počitnic.

Tako je “drugi dan novega leta” dela prost na primer v Albaniji, Romuniji, Sloveniji, na Novi Zelandiji in v več državah Vzhodne Evrope ter nekdanje Sovjetske zveze, med njimi v Rusiji, Belorusiji, Armeniji, Azerbajdžanu, Kazahstanu, Kirgizistanu in Uzbekistanu.

Podaljšano novoletno praznovanje velja tudi v državah Balkana, kot so Srbija, Črna gora, Kosovo ter Federacija Bosne in Hercegovine, in v nekaterih državah Afrike ter otoških državah, denimo v Botsvani, Maliju, Ruandi, na Sejšelih, Mavriciju, v Togu in na Sveti Luciji, pa tudi v Samoi, Tokelauju in na Cookovih otokih.

Poseben primer sta tudi Japonska, kjer 2. januar pogosto ostaja del novoletnih počitnic in ima status bančnega praznika, ter države, kjer je praznik povezan s koledarskimi prilagoditvami, kot sta Kitajska in Vietnam.

V številnih državah 2. januar še del podaljšanih novoletnih počitnic, ima ponekod ta datum povsem drugačen pomen in je dela prost dan zaradi drugih zgodovinskih ali kulturnih razlogov.

Na Kubi je 2. januar državni praznik Victory Day / Triumph of the Revolution, s katerim obeležujejo zmago kubanske revolucije leta 1959. Na Haitiju je isti dan namenjen Founders’/Ancestry Day (Jour des Aïeux), prazniku, ki počasti prednike in voditelje boja za neodvisnost ter nadaljuje spomin na ustanovne trenutke države. V Švici pa 2. januar v določenih kantonih ni novoletni praznik, temveč tradicionalni Berchtoldstag (Berchtold’s Day), regionalni dela prost dan z dolgo alemansko tradicijo, ki je razširjen predvsem v nemško govorečem delu države. Poseben primer je tudi Škotska, kjer je 2. januar uradni bank holiday, povezan z lokalno tradicijo podaljšanega praznovanja Hogmanaya, vendar je to praznik regije, ne celotnega Združenega kraljestva.

Slovenija in njena posebna zgodba

Slovenija ima na tem področju svojo edinstveno zgodbo. Medtem ko je bil drugi januar dela prost dan že v času nekdanje Jugoslavije, je to tradicijo obdržala tudi po osamosvojitvi. Vendar je bil leta 2013 zaradi varčevalnih ukrepov praznik ukinjen, kar je povzročilo veliko nezadovoljstva med javnostjo in sindikati. Leta 2017 je bil ponovno uveden kot dela prost dan, kar je bilo sprejeto z mešanimi občutki.

Argumenti za in proti prostemu 2. januarju

Podporniki prostega 2. januarja trdijo, da ta dan omogoča lažji prehod v delovno leto, več časa za družino ter pozitivno vpliva na domači turizem in gostinstvo. Kritiki pa opozarjajo na stroške za gospodarstvo in zmanjšano konkurenčnost. Ta odločitev ni bila sprejeta le iz nostalgije, temveč tudi kot del širše razprave o ravnotežju med delom in prostim časom.

V praksi to pomeni, da 2. januar po svetu ni nujno le “podaljšek” novega leta, temveč lahko nosi tudi povsem samostojen zgodovinski ali kulturni pomen. Prav zaradi teh razlik se isti datum v različnih državah razume bodisi kot nadaljevanje prazničnih dni bodisi kot priložnost za povsem drugačno obeleževanje.

Spletno uredništvo