Trump, Putin in Ši za isto mizo: Zgodovinsko srečanje treh velesil, ki bi lahko spremenilo svetovna razmerja moči

Prihodnji teden bi se lahko na Kitajskem zgodilo nekaj, česar sodobna diplomacija še ni doživela. Ameriški predsednik Donald Trump, ruski predsednik Vladimir Putin in kitajski predsednik Ši Džinping naj bi se v četrtek, 19. novembra, sestali na skupnem srečanju ob robu vrha Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (APEC) v Šendženu. Bela hiša je srečanje že uradno napovedala, v ospredju pogovorov pa naj bi bilo zmanjševanje jedrskega orožja in prihodnost svetovne varnosti.

Toda ob zgodovinski priložnosti se odpirajo tudi neprijetna vprašanja. Zakaj na dnevnem redu po ameriških navedbah ne bo vojne v Ukrajini, kaj si od srečanja obeta Vladimir Putin in ali lahko trije voditelji, katerih države imajo pogosto nasprotujoče si interese, sploh dosežejo dogovor?

Bela hiša potrdila srečanje, ki bi lahko zasenčilo celoten vrh APEC

Po več tednih ugibanj je Bela hiša v petek, 13. novembra, potrdila, da je za prihodnji četrtek predvideno tristransko srečanje ameriškega, kitajskega in ruskega predsednika. Potekalo naj bi v Šendženu, enem najpomembnejših kitajskih tehnoloških in gospodarskih središč, kjer bo Kitajska gostila vrh organizacije APEC. Ta povezuje 21 gospodarstev azijsko-pacifiške regije, med njimi Združene države Amerike, Kitajsko in Rusijo.

Tiskovna predstavnica Bele hiše Olivia Wales je pojasnila, da namerava Trump s sogovornikoma govoriti predvsem o zmanjševanju jedrskega orožja. Ameriški predsednik je v zadnjih mesecih večkrat opozoril, da je širjenje jedrskih arzenalov ena največjih nevarnosti za svetovno varnost, zato želi v pogovore vključiti tudi Kitajsko, ki svoje jedrske zmogljivosti pospešeno razvija.

Po poročanju Associated Press in Reutersa je načrtovano srečanje nekaj posebnega, saj se voditelji treh največjih svetovnih jedrskih sil še niso sestali v takšni obliki. Trump se je s Putinom in Šijem v preteklosti že večkrat pogovarjal ločeno, prav tako imata dolgo zgodovino srečanj Putin in Ši, vendar skupno srečanje vseh treh predstavlja novo diplomatsko raven.

Trump naj bi pred tristranskim srečanjem v četrtek opravil še ločene pogovore in delovno kosilo s kitajskim predsednikom. Ameriški uradniki ob tem že zmanjšujejo pričakovanja glede konkretnih rezultatov. Visoki predstavnik ameriške administracije je novinarjem povedal, da Washington ne pričakuje podpisa sporazuma, temveč predvsem začetek pogovorov, ki bi lahko v prihodnosti privedli do širšega dogovora o nadzoru nad jedrskim orožjem.

Jedrsko orožje v središču pogovorov: Svet brez pomembnega sporazuma med ZDA in Rusijo

Najpomembnejša tema napovedanega srečanja bo po ameriških navedbah jedrsko razoroževanje. Razmere so posebej občutljive, ker se je februarja letos iztekel sporazum New START, zadnji pomembni dvostranski dogovor o omejevanju strateškega jedrskega orožja med Združenimi državami in Rusijo. Njegov iztek je odpravil pomemben del pravno zavezujočih omejitev za državi, ki imata daleč največji jedrski zalogi na svetu.

New START je bil podpisan leta 2010 in je omejeval število nameščenih strateških jedrskih bojnih glav ter določenih nosilnih sistemov. Sporazum je predvideval tudi mehanizme preverjanja, izmenjave podatkov in nadzora, čeprav je bilo njihovo izvajanje v zadnjih letih zaradi poslabšanih odnosov med Washingtonom in Moskvo močno okrnjeno. Brez novega dogovora obstaja nevarnost dodatnega zaostrovanja jedrske tekme, v kateri bi obe državi začeli povečevati svoje zmogljivosti brez primerljivih omejitev.

Trump želi v prihodnji sistem nadzora vključiti tudi Kitajsko. Po ocenah ameriškega obrambnega ministrstva ima Peking več kot 600 jedrskih bojnih glav, medtem ko jih imata ZDA in Rusija vsaka več kot 5.000, če upoštevamo celotne zaloge. Razlika je torej še vedno velika, vendar Kitajska svoj arzenal povečuje, kar v Washingtonu vzbuja skrb glede prihodnjega strateškega ravnotežja.

Prav v tem se skriva ena največjih ovir za morebitni sporazum. Kitajska že dolgo poudarja, da njen jedrski arzenal ni primerljiv z ameriškim in ruskim, zato zavrača zahteve, da bi morala sodelovati v enakih omejitvenih pogajanjih. Kitajsko zunanje ministrstvo je oktobra ocenilo, da bi bilo vključevanje Pekinga v tristranska pogajanja o jedrski razorožitvi v sedanji fazi nepravično in nerealistično.

Ameriška administracija kljub temu vztraja, da mora Kitajska prevzeti večjo odgovornost za prihodnost mednarodne varnosti. Toda tudi če se bodo voditelji v Šendženu strinjali o potrebi po nadaljnjih pogovorih, bo oblikovanje dejanskega sporazuma izjemno zahtevno. Vključevati bi moral vprašanja omejitev, preverjanja, preglednosti in medsebojnega zaupanja, pri katerih med državami obstajajo velike razlike.

Ukrajina ostaja največje vprašanje: Bodo o vojni govorili brez Kijeva?

Eden najbolj občutljivih vidikov napovedanega srečanja je vojna v Ukrajini. Po navedbah visokega ameriškega uradnika naj Ukrajina ne bi bila del uradnega dnevnega reda tristranskih pogovorov, saj Washington to vprašanje obravnava v ločenem diplomatskem procesu z Moskvo. Takšno pojasnilo pa ne odpravlja vprašanj, ki jih srečanje odpira za Ukrajino in evropske zaveznice.

Ruski predsednik Vladimir Putin si že dalj časa prizadeva za neposredne pogovore s Trumpom o končanju vojne. Moskva vztraja pri svojih ozemeljskih zahtevah, Putin pa je še v četrtek ponovil stališča, ki otežujejo iskanje sprejemljivega mirovnega dogovora. Rusija nasprotuje tudi namestitvi tujih mirovnih sil v Ukrajini pod pogoji, ki jih predlagajo nekatere zahodne države.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je izrazil zaskrbljenost, da bi lahko srečanje treh velesil ustvarilo prostor za razpravo o prihodnosti njegove države brez neposrednega sodelovanja ukrajinskega vodstva. Takšni pomisleki imajo zgodovinsko ozadje, saj so se odločitve velikih sil v preteklosti večkrat neposredno odražale na usodi manjših držav.

Po poročanju Associated Press so se zaradi napovedanega srečanja pojavile celo primerjave z jaltsko konferenco leta 1945, na kateri so se sestali voditelji Združenih držav, Sovjetske zveze in Velike Britanije ter razpravljali o povojni ureditvi Evrope. Takšne primerjave so politično občutljive, saj lahko ustvarjajo vtis, da bi velike sile ponovno odločale o prihodnosti drugih držav brez njihovega sodelovanja.

Kremelj je primerjave z Jalto zavrnil. Tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov je poudaril, da morebitni dogovori med Rusijo, Kitajsko in ZDA ne morejo biti samodejno vsiljeni drugim državam. Kljub temu ostaja vprašanje Ukrajine pomembno, saj Rusija srečanje vidi tudi kot priložnost za neposredno komunikacijo z Washingtonom.

Za evropske države bo zato ključno, ali bodo ameriški predstavniki pred srečanjem in po njem ohranili tesno usklajevanje z ukrajinskim vodstvom ter evropskimi zaveznicami. Morebitni pogovori o varnostni ureditvi Evrope imajo namreč neposredne posledice tudi za države Evropske unije in zveze Nato.

Kaj si od srečanja obeta Vladimir Putin?

Za ruskega predsednika bi lahko imelo srečanje pomemben diplomatski pomen že samo zaradi njegove izvedbe. Od začetka obsežne ruske invazije na Ukrajino februarja 2022 si zahodne države prizadevajo omejevati mednarodni vpliv Moskve s sankcijami, političnimi pritiski in zmanjševanjem gospodarskega sodelovanja.

Skupno srečanje s predsednikoma Združenih držav in Kitajske bi Putinu omogočilo, da se na svetovnem prizorišču predstavi kot eden osrednjih sogovornikov pri odločanju o najpomembnejših mednarodnih varnostnih vprašanjih. Analitiki, ki jih povzema Associated Press, opozarjajo, da bi bila za Kremelj že skupna fotografija vseh treh voditeljev pomemben simbol diplomatskega položaja Rusije.

Nekdanji ameriški veleposlanik Edgard Kagan je opozoril, da bi Moskva lahko poskušala ustvariti vtis, da tri velike sile skupaj razpravljajo o vprašanjih, ki zadevajo tudi Ukrajino. Takšna podoba bi lahko povzročila dodatno nelagodje v Kijevu in evropskih prestolnicah, tudi če na srečanju ne bi bil sprejet noben konkreten dogovor.

Rusija je medtem vse bolj gospodarsko povezana s Kitajsko. Peking je postal njen najpomembnejši trgovinski partner, sodelovanje pa se je okrepilo predvsem na področju energetike in tehnologije. Kitajska kupuje velike količine ruskih energentov, medtem ko Moskva potrebuje dostop do industrijskih izdelkov in tehnoloških komponent, ki jih zaradi zahodnih sankcij težje pridobiva drugje.

Vendar tesno sodelovanje še ne pomeni, da imata državi povsem enake interese. Kitajska želi ohranjati gospodarske odnose tudi z Evropo in ZDA, zato mora pri podpori Rusiji upoštevati širše diplomatske in gospodarske posledice.

Kitajska pred zahtevno odločitvijo: Priložnost za prestiž ali diplomatsko tveganje?

Za kitajskega predsednika Ši Džinpinga je vrh APEC pomembna priložnost za predstavitev gospodarske in tehnološke moči Kitajske. Šendžen je eno najbolj prepoznavnih središč kitajskega tehnološkega razvoja, zato ima izbira prizorišča tudi simbolen pomen. Kitajska želi pokazati, da je pomemben oblikovalec svetovnih gospodarskih odnosov in da lahko gosti srečanja, na katerih se razpravlja o prihodnosti mednarodne ureditve.

Toda skupno srečanje s Trumpom in Putinom za Peking prinaša tudi tveganja. Kitajska se že več let predstavlja kot zagovornica večstranskega sodelovanja, spoštovanja mednarodnih institucij in stabilnih trgovinskih odnosov. Srečanje treh največjih sil bi lahko ustvarilo drugačen vtis, zlasti če bi ga javnost razumela kot poskus oblikovanja novega neformalnega kroga držav, ki odločajo o svetovnih vprašanjih.

Po poročanju Associated Press je strokovnjakinja za Kitajsko Sun Yun iz raziskovalnega centra Stimson ocenila, da Peking zanima predvsem diplomatska podoba srečanja, manj pa prevzemanje novih obveznosti. Kitajska bi lahko z organizacijo takšnega dogodka pridobila prestiž, hkrati pa se bo želela izogniti položaju, v katerem bi morala sprejeti zaveze glede jedrskega orožja ali se neposredno vključiti v pogajanja o Ukrajini.

Dodatno občutljivo vprašanje je Tajvan. Peking vztraja, da je otok del Kitajske, medtem ko Združene države ohranjajo pomembno varnostno in politično sodelovanje s Tajvanom. Rusija podpira kitajska stališča o tem vprašanju, vendar to ne pomeni, da bi Washington pristal na spremembe svoje politike.

Kitajska bo zato morala usklajevati več ciljev hkrati: utrjevati odnose z Rusijo, ohranjati dialog z Združenimi državami in preprečevati vtis, da skupaj z drugima velesilama oblikuje dogovore na račun manjših držav.

Trump med diplomacijo, Iranom in gospodarskimi interesi

Za ameriškega predsednika je srečanje del širše azijske diplomatske turneje. Po napovedih Bele hiše bo pred prihodom na Kitajsko obiskal tudi Filipine, kjer se bo udeležil srečanj, povezanih z Združenjem držav jugovzhodne Azije. Washington želi s takšnimi obiski okrepiti svoj vpliv v indo-pacifiški regiji, ki postaja vse pomembnejša za svetovno trgovino, tehnološko tekmovanje in varnost.

Trump se s Kitajsko hkrati pogaja o številnih gospodarskih vprašanjih. Med najpomembnejšimi so carine, dostop do redkih zemelj, izvoz naprednih tehnologij in kitajski nakupi ameriških izdelkov. Čeprav sta državi po lanskih trgovinskih napetostih dosegli določeno premirje, njuni odnosi ostajajo zapleteni.

V tristranskih pogovorih naj bi Trump odprl tudi vprašanje Irana. Po poročanju Reutersa in Deutsche Welle želi ameriška administracija razpravljati o širših posledicah vojne z Iranom in o možnostih za zmanjšanje mednarodnih napetosti. Prav pri tem vprašanju se lahko pokažejo razlike med interesi Washingtona, Moskve in Pekinga.

Rusija in Kitajska imata z Iranom pomembne politične in gospodarske odnose, medtem ko so ameriško-iranski odnosi zaradi vojne in dolgoletnih sporov izrazito zaostreni. Morebitni pogovori treh predsednikov bi lahko odprli prostor za izmenjavo stališč, vendar to še ne pomeni, da obstaja skupen načrt za rešitev krize.

Trump želi srečanje predstaviti tudi kot del prizadevanj za zmanjševanje globalnih varnostnih tveganj. Toda diplomatska srečanja na najvišji ravni pogosto prinesejo predvsem politične izjave in dogovore o nadaljevanju pogovorov, medtem ko konkretni rezultati zahtevajo dolgotrajna pogajanja strokovnjakov in diplomatov.

Zakaj strokovnjaki ne pričakujejo velikega preboja?

Kljub zgodovinskemu značaju srečanja so pričakovanja glede njegovega neposrednega učinka razmeroma nizka. Visoki ameriški uradnik je že pred srečanjem pojasnil, da Washington ne pričakuje sklenitve sporazuma. Po njegovih besedah naj bi šlo predvsem za začetek pogovorov o jedrskem orožju, pri katerih imajo tri države zelo različna izhodišča.

Največja ovira je prav razlika med njihovimi jedrskimi zmogljivostmi. ZDA in Rusija razpolagata z bistveno večjimi zalogami kot Kitajska, zato Peking ne vidi razloga, da bi sprejel enake omejitve. Washington po drugi strani meni, da je treba kitajsko hitro povečevanje jedrskega arzenala vključiti v prihodnje sporazume.

Poleg jedrskega orožja obstajajo še številna druga odprta vprašanja. Med Washingtonom in Pekingom so to predvsem trgovina, tehnologija in Tajvan, med Washingtonom in Moskvo vojna v Ukrajini ter sankcije, med Pekingom in Moskvo pa vprašanje, kako tesno sodelovati, ne da bi Kitajska prevzela vse politične in gospodarske posledice ruske zunanje politike.

Prav zato analitiki opozarjajo, da bi lahko imelo srečanje več simbolnega kot neposrednega političnega pomena. Vendar simbolike v mednarodni diplomaciji ne gre podcenjevati. Dejstvo, da se trije voditelji sestanejo za isto mizo, lahko vpliva na nadaljnje diplomatske odnose, pričakovanja zaveznikov in razumevanje razmerij moči.

Kaj bi srečanje pomenilo za Evropo in Slovenijo?

Čeprav bo srečanje potekalo na drugem koncu sveta, so njegove morebitne posledice pomembne tudi za Evropo. Evropske države imajo neposreden interes za stabilne varnostne odnose med ZDA in Rusijo, saj bi vsak nov sporazum o jedrskem orožju vplival na širše evropsko varnostno okolje.

Za Evropsko unijo je posebej občutljivo vprašanje Ukrajine. Evropske države so pomembne podpornice Kijeva, zato bi bilo politično problematično, če bi se o prihodnosti evropske varnosti oblikovali dogovori brez sodelovanja Ukrajine in evropskih predstavnikov. Napoved Bele hiše, da Ukrajina ne bo del uradnega dnevnega reda, zato ne odpravlja potrebe po pozornem spremljanju pogovorov.

Pomemben je tudi gospodarski vidik. Odnosi med ZDA in Kitajsko vplivajo na svetovne dobavne verige, cene surovin, tehnološko industrijo in mednarodno trgovino. Slovenija je kot izvozno usmerjeno gospodarstvo posredno izpostavljena spremembam v evropski industriji in svetovnem gospodarstvu, zato lahko večje spremembe ameriško-kitajskih odnosov vplivajo tudi na domača podjetja.

Vendar je treba razlikovati med možnostmi in dejanskimi posledicami. Srečanje samo po sebi še ne pomeni spremembe sankcij, trgovinskih pravil ali varnostnih dogovorov. Takšne spremembe bi zahtevale nadaljnje politične odločitve in konkretne sporazume.

Zgodovinska fotografija ali začetek novega obdobja?

Ko bodo Donald Trump, Vladimir Putin in Ši Džinping prihodnji četrtek po načrtih sedli za skupno mizo, bo dogodek nedvomno pritegnil pozornost svetovne javnosti. Predstavniki treh največjih jedrskih sil bodo v istem prostoru razpravljali o vprašanjih, ki zadevajo varnost milijard ljudi.

Toda najpomembnejše vprašanje ne bo, ali bo srečanje prineslo odmevne fotografije in izjave, temveč ali bodo voditelji pripravljeni začeti resna pogajanja, ki bi zmanjšala tveganje nove jedrske oboroževalne tekme. Brez konkretnih mehanizmov nadzora, preverjanja in medsebojnega zaupanja tudi najbolj odmevna diplomatska srečanja težko prinesejo trajne rezultate.

Ob tem ostajajo odprta vprašanja Ukrajine, Irana, Tajvana in gospodarskega tekmovanja med ZDA in Kitajsko. Vsa tri vodstva bodo skušala srečanje predstaviti v skladu s svojimi političnimi interesi, zato bo pomembno spremljati ne samo skupne izjave, temveč tudi razlike med njihovimi stališči.

Srečanje v Šendženu bi lahko postalo pomemben trenutek sodobne diplomacije. Toda ali bo pomenilo začetek resnega zmanjševanja mednarodnih napetosti ali predvsem simbolno srečanje treh velesil, bo pokazal šele njegov dejanski razplet. Za zdaj je jasno predvsem to, da bo svet prihodnji četrtek pozorno spremljal dogajanje na Kitajskem.

Spletno uredništvo