Vlada Janeza Janše želi notranjemu ministrstvu ponovno omogočiti širši dostop do informacij o konkretnih policijskih preiskavah, tudi tistih, ki še potekajo. Predlog zakonskih sprememb, ki ga je pripravilo ministrstvo Francija Matoza, obuja ureditev iz časa nekdanjega notranjega ministra Aleša Hojsa, ki jo je prejšnja oblast odpravila prav zaradi opozoril o nevarnosti političnega vmešavanja v delo policije.
Ob tem je vlada že spremenila pravila sodelovanja med policijo in državnim tožilstvom, kar je sprožilo ostro nasprotovanje tožilcev.
Dve spremembi tako odpirata isto temeljno vprašanje: kdo bo imel dejanski vpliv na občutljive predkazenske postopke in kdo bo nadziral tiste, ki bodo do njih dobili dostop?
Pooblastila, ki so jih leta 2022 odpravili, se vračajo
Vlada je 29. oktobra, med jesenskimi počitnicami, potrdila predlog novele zakona o organiziranosti in delu v policiji ter ga poslala v državni zbor po skrajšanem postopku. Kot sta razkrila Necenzurirano in Dnevnik, predlog ponovno uvaja določbe, ki jih je leta 2021 sprejela tretja vlada Janeza Janše na predlog tedanjega notranjega ministra Aleša Hojsa. Po menjavi oblasti leta 2022 so bile te določbe odpravljene, zdaj pa jih želi aktualna vlada ponovno vključiti v zakon.
Sprememba zadeva predvsem pooblastila uradnikov enote za usmerjanje in nadzor policije, ki deluje v okviru notranjega ministrstva. Ti bi lahko od policije zahtevali poročila o poteku posameznih postopkov in dokumentacijo, povezano z njimi, vstopali v prostore policije, pregledovali evidence ter opravljali razgovore s policisti in drugimi osebami. Čeprav ima ministrstvo že po veljavni zakonodaji pomembne nadzorne pristojnosti, je bistveno vprašanje, kako daleč lahko takšen nadzor seže v še odprte preiskave.
Po poročanju Necenzurirano je besedilo ključne določbe praktično enako tistemu iz leta 2021. Takrat so predlaganim pooblastilom nasprotovali policijska sindikata, del strokovne javnosti in zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Njihovi pomisleki so se nanašali predvsem na nevarnost, da bi lahko politično vodstvo ministrstva pridobivalo občutljive informacije o konkretnih kazenskih postopkih.
Prav ponovna uvedba določb, ki so bile že predmet tako izrazitih strokovnih nasprotovanj, zahteva temeljito pojasnilo vlade. Zakaj se je odločila za rešitev, ki je bila pred petimi leti sporna? Katere varovalke bodo preprečevale morebitno zlorabo pridobljenih informacij? In zakaj je za obravnavo predviden skrajšani postopek, če gre za vprašanja, ki neposredno zadevajo razmerje med politično oblastjo in organi pregona?
Dostop do živih preiskav je najobčutljivejši del predloga
Strokovnjak za policijska pooblastila dr. Miroslav Žaberl je za Dnevnik opozoril na pomembno razliko med nadzorom že zaključenih primerov in dostopom do postopkov, ki še potekajo. Pri zaključenih zadevah širši nadzor ministrstva sam po sebi ni sporen, precej drugače pa je pri aktivnih preiskavah, v katerih policija zbira dokaze, uporablja prikrite preiskovalne ukrepe in obravnava občutljive osebne podatke.
Takšni postopki lahko vključujejo informacije o osumljencih, pričah, tajnih sodelavcih, komunikacijah in načrtovanih policijskih ukrepih. Prezgodnje razkritje podatkov lahko ogrozi uspešnost preiskave, varnost posameznikov ali poznejši kazenski postopek. Zato ni nepomembno, kdo lahko do teh informacij dostopa, pod kakšnimi pogoji in s kakšnim namenom.
Žaberl je opozoril tudi na možnost prekrivanja pristojnosti ministrstva in državnega tožilstva. Pri zahtevnejših predkazenskih postopkih ima namreč tožilstvo zakonsko določeno vlogo usmerjanja policije. Če bi istočasno uradniki politično vodenega ministrstva podrobno spremljali te postopke, bi bilo treba jasno določiti mejo med zakonitim nadzorom nad delom policije in poseganjem v samo vsebino preiskovanja.
Ministrstvo sicer zatrjuje, da predlog ne pomeni širjenja pristojnosti, temveč sistemsko dopolnitev zakonodaje in prenos določene ureditve s podzakonske na zakonsko raven. Sklicuje se tudi na sodbo upravnega sodišča, povezano z dostopom ministrstva do neanonimiziranih policijskih podatkov. Toda vprašanje, ki ga odpirajo kritiki, je širše od same pravice do dostopa: ali bodo nadzorniki lahko pridobivali podatke iz odprtih preiskav, ne da bi obstajale dovolj jasne omejitve njihove uporabe?
Obuja se tudi spor iz časa Aleša Hojsa
Predlagana ureditev ima pomembno politično in zakonodajno zgodovino. Oktobra 2021 je državni zbor podobna pooblastila sprejel v času, ko je notranje ministrstvo vodil Aleš Hojs. Takrat je 46 poslancev podprlo spremembe, ki so uradnikom ministrstva omogočile širši vpogled v policijsko dokumentacijo. Opozorila so prihajala predvsem zaradi možnosti, da bi minister prek svojih sodelavcev dobival informacije o preiskavah, v katerih bi lahko nastopale politično izpostavljene osebe.
Leta 2022 je državni zbor po nastopu vlade Roberta Goloba sprejel zakon, namenjen odpravi nekaterih ureditev prejšnje oblasti, in sporna pooblastila črtal. Sedanji predlog tako ni povsem nova zakonodajna rešitev, temveč vračanje k ureditvi, ki je bila že sprejeta, kritizirana in nato odpravljena.
Pri tem je pomembna tudi organizacijska struktura ministrstva. Enota za usmerjanje in nadzor deluje pod direktoratom za policijo, ki ga vodi Lado Bradač. Kot poroča Necenzurirano, je bil Bradač že v času Hojsovega ministrovanja povezan s pripravo nekaterih odmevnih ukrepov, med drugim odloka o omejitvi gibanja med epidemijo. Leta 2020 je sodeloval tudi pri pripravi navodila, na podlagi katerega je ministrstvo od policije zahtevalo revizijo petih konkretnih predkazenskih postopkov Nacionalnega preiskovalnega urada.
Ta zgodovina sama po sebi ne dokazuje nezakonitega ravnanja sedanjega vodstva ministrstva. Pomeni pa, da bi morala vlada pri ponovnem uvajanju podobnih pristojnosti posebej natančno pojasniti, kako bo preprečila posege v operativno neodvisnost policije. Prav na to so opozarjali že kritiki ureditve iz leta 2021.
Tožilci medtem opozarjajo na drugo spremembo, ki je že začela veljati
Razprava o nadzoru policije se odvija v času, ko je vlada posegla tudi v pravila sodelovanja med policijo in državnim tožilstvom. V torek, 3. novembra, je začela veljati spremenjena uredba, ki ureja sodelovanje obeh organov pri odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj. Nova ureditev je sprožila nasprotovanje Društva državnih tožilcev Slovenije in Vrhovnega državnega tožilstva.
Jedro spora je vprašanje pristojnosti pri policijskem pridržanju. Po novi uredbi policiji ni več treba upoštevati obveznih navodil državnega tožilca glede trajanja pridržanja osumljenca v okviru zakonsko dovoljenega 48-urnega obdobja. Tožilci opozarjajo, da takšna rešitev posega v razmerje, ki ga določa zakon o kazenskem postopku, po katerem državni tožilec usmerja predkazenski postopek in lahko policiji daje obvezna navodila.
Na vrhovnem državnem tožilstvu so posebej poudarili, da podzakonski akt ne sme spreminjati zakonsko določenih pristojnosti. Če zakon predvideva obvezna navodila tožilca, jih po njihovem stališču vlada z uredbo ne more omejevati. Gre za resen pravni očitek, ki presega običajno nestrinjanje med državnimi organi.
Sprememba lahko vpliva tudi na praktično odločanje o prostosti posameznika. Doslej so lahko tožilci policiji odredili izpustitev osumljenca, če so ocenili, da za nadaljnje pridržanje ni dovolj dokazov. Po novi ureditvi naj bi imela policija pri odločitvi o trajanju pridržanja več samostojnosti. To ne pomeni odprave sodnega nadzora ali zakonskih omejitev pridržanja, vendar odpira vprašanje, ali je vlada s podzakonskim predpisom ustrezno posegla v razmerje med policijo in tožilstvom.
Ministrstvo več nadzora, tožilstvo manj vpliva?
Če obe spremembi obravnavamo skupaj, se pokaže pomembno institucionalno vprašanje. Na eni strani vlada predlaga širše možnosti dostopa ministrskih uradnikov do policijskih postopkov, na drugi strani pa je z uredbo že spremenila pravila, po katerih državni tožilci usmerjajo določena policijska ravnanja.
To še ne pomeni, da je vlada prevzela vodenje kazenskih preiskav ali da minister že nezakonito posega v konkretne postopke. Pomeni pa, da se hkrati spreminjata dve občutljivi razmerji: med ministrstvom in policijo ter med policijo in tožilstvom. Takšne spremembe zahtevajo jasne pravne meje in nadzor, saj je prav ločenost pristojnosti pomembna varovalka pred političnim vplivanjem na kazenske postopke.
Ob tem ni mogoče prezreti, da so prav državni tožilci med najodločnejšimi kritiki nove uredbe. Njihova opozorila niso usmerjena zgolj v vprašanje organizacije dela, temveč v skladnost podzakonskega predpisa z zakonom. Vlada bi morala zato javno pojasniti, na kakšni pravni podlagi meni, da je sprememba dopustna, in odgovoriti na konkretne očitke vrhovnega državnega tožilstva.
Kadrovsko stisko bi reševali tudi s spremembo pogojev za policiste
Predlog novele zakona o organiziranosti in delu v policiji ne prinaša le sprememb pri nadzoru, temveč tudi drugačne pogoje za zaposlitev v policiji. Ministrstvo kot razlog navaja večletno zmanjševanje števila policistov in težave pri zagotavljanju zadostnega kadra.
Po sedanji ureditvi se lahko na določena policijska delovna mesta zaposlijo kandidati z najmanj višješolsko strokovno izobrazbo ali s srednješolsko izobrazbo in ustreznim certifikatom nacionalne poklicne kvalifikacije. Vlada predlaga dodatno možnost, po kateri bi zadostovali srednješolska izobrazba, uspešno opravljen poseben program usposabljanja in izpit za izvajanje policijskih pooblastil.
Takšna rešitev bi lahko kratkoročno olajšala zaposlovanje, vendar odpira tudi vprašanje dolgoročne strokovne usposobljenosti policistov. Dr. Miroslav Žaberl je za Dnevnik ocenil, da je ukrep z vidika trenutnega pomanjkanja kadra razumljiv, dolgoročno pa bi lahko povzročil težave. Opozoril je na nevarnost oblikovanja skupine policistov z omejenimi kvalifikacijami, ki bi pri poznejšem premeščanju na druga delovna mesta potrebovali dodatno izobraževanje.
Vlada bi morala zato poleg števila novih zaposlitev predstaviti tudi dolgoročno kadrovsko strategijo. Policijsko delo zahteva dobro poznavanje zakonodaje, pravilne uporabe pooblastil in spoštovanja človekovih pravic. Znižanje oziroma prilagoditev vstopnih pogojev je lahko del reševanja kadrovske stiske, ne more pa nadomestiti kakovostnega izobraževanja, mentorstva in stalnega strokovnega usposabljanja.
Zakaj skrajšani postopek pri tako občutljivih vprašanjih?
Posebno pozornost vzbuja odločitev vlade, da želi novelo zakona sprejeti po skrajšanem postopku. Takšen postopek je po poslovniku državnega zbora predviden za določene vrste zakonskih sprememb, vendar je njegova uporaba pri vsebinsko občutljivih posegih lahko predmet politične in strokovne razprave.
V tem primeru ne gre zgolj za tehnično prilagoditev predpisov. Predlog se dotika dostopa do podatkov iz policijskih postopkov, nadzora nad delom policije, pogojev za zaposlovanje in organizacije zahtevnih operativnih nalog. Nekatere predlagane določbe so bile v preteklosti že predmet nasprotovanja sindikatov in pravnih strokovnjakov. Zato se postavlja vprašanje, ali bi bila za takšne spremembe primernejša širša in temeljitejša parlamentarna obravnava.
Po poročanju Necenzurirano ministrstvo v času priprave njihovega članka ni odgovorilo na več vprašanj o delovanju enote za usmerjanje in nadzor. Med drugim so novinarji želeli izvedeti, kdo vodi pristojni sektor, kdaj so bili zaposleni njegovi uslužbenci, katere usmeritve je minister doslej izdal policiji in v katerih policijskih enotah je ministrstvo že odredilo nadzor.
To so vprašanja, na katera bi moralo biti mogoče dobiti jasne odgovore, ob upoštevanju zakonskih omejitev glede varovanih podatkov. Večja nadzorna pooblastila namreč zahtevajo tudi večjo preglednost njihove uporabe, ne manjše.
Končna odločitev bo v rokah poslancev
Predlog novele zakona mora zdaj skozi parlamentarno obravnavo. Poslanci bodo morali presoditi, ali so predlagane spremembe nujne, ustrezno obrazložene in opremljene z zadostnimi varovalkami. Posebej pomembno bo vprašanje, ali zakon dovolj jasno razlikuje med nadzorom zakonitosti policijskega dela in dostopom do občutljivih informacij iz še odprtih kazenskih preiskav.
Pri tem ni sporno, da mora biti policija podvržena nadzoru. Nasprotno, učinkovit nadzor nad zakonitostjo njenega delovanja je bistven za varstvo pravic državljanov. Toda nadzor mora biti zasnovan tako, da ne ogroža neodvisnega preiskovanja kaznivih dejanj in ne ustvarja možnosti za nedovoljene posege politične oblasti.
Vlada bo morala zato odgovoriti na dve povezani vprašanji: zakaj ponovno uvaja pooblastila, ki so bila zaradi pomislekov o političnem vplivanju že odpravljena, in zakaj je hkrati spremenila pravila sodelovanja med policijo in tožilstvom kljub izrecnim pravnim opozorilom tožilcev.
Odgovori bodo pomembni tako za policiste in državne tožilce kot za državljane, ki morajo imeti zagotovilo, da se kazenski postopki vodijo zakonito, strokovno in neodvisno od vsakokratne politične oblasti.
Spletno uredništvo
