Slovenijo 6. decembra čaka referendum o zakonu, ki ga vlada Janeza Janše predstavlja kot pomemben korak k razvoju države in višjemu življenjskemu standardu. Toda za obljubami o nižjih davkih, večjih neto plačah in razbremenitvi gospodarstva se skrivajo tudi vprašanja, na katera vlada še ni ponudila dovolj prepričljivih odgovorov.
Fiskalni svet opozarja na možnost 1,2 milijarde evrov neposrednega poslabšanja javnofinančnega salda v prihodnjem letu, sindikati na izpad prihodkov pokojninske in zdravstvene blagajne, opozicija pa na nesorazmerne koristi za najpremožnejše.
Današnja razprava med koalicijo in nasprotniki zakona je pokazala, da bo v središču referendumske kampanje predvsem vprašanje, kdo bo od sprememb pridobil in kdo bo nosil njihove dolgoročne posledice.
Godec obljublja več za vse, Šega opozarja na koristi za manjšino
Predstavniki vladne koalicije in stranke Resni.ca so v torek, 3. novembra, predstavili razloge za podporo zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Vodja poslanske skupine SDS Jelka Godec je poudarila, da je zakon namenjen ljudem, ki delajo in ustvarjajo, ter da bi moralo posameznikom od njihovega dela ostati več denarja. Po njenem prepričanju bi razbremenitev gospodarstva spodbudila konkurenčnost, povečala produktivnost in dolgoročno okrepila tudi financiranje javnih storitev.
Na drugi strani je poslanec Levice Vladimir Šega opozoril, da zakon večini prebivalcev ne prinaša pomembnih neposrednih koristi. Nasprotniki zakona poudarjajo predvsem razliko med razmeroma majhnimi prihranki, ki bi jih lahko občutila večina gospodinjstev, in precej večjimi finančnimi ugodnostmi za posameznike z najvišjimi dohodki.
Prav ta razlika je eno osrednjih vprašanj pred referendumom. Vlada poudarja skupne pozitivne učinke nižjih obremenitev, sindikati in opozicija pa opozarjajo, da je treba poleg posameznih ugodnosti upoštevati tudi izpad prihodkov države in socialnih blagajn. Če bi se ta izpad pozneje nadomeščal z zmanjševanjem javnih izdatkov, bi lahko posledice občutili tudi prebivalci, ki od zakona neposredno ne bi imeli večjih koristi.
Pri presoji zakona zato ni dovolj vprašanje, ali vsebuje posamezne koristne ukrepe. Pomembno je tudi, koliko stanejo, kako so razporejene njihove koristi in kako bo država financirala obstoječe obveznosti.
Fiskalni svet: Gospodarska rast ne bi v celoti nadomestila izpada
Najresnejše opozorilo prihaja od Fiskalnega sveta, neodvisnega državnega organa, ki spremlja javnofinančno politiko. V analizi, objavljeni 16. septembra, je ocenil, da bi uveljavitev zakona verjetno spodbudila gospodarsko rast, vendar pozitivni učinki tudi po desetih letih ne bi v celoti nadomestili neposrednega poslabšanja javnofinančnega salda.
Po izračunih Fiskalnega sveta bi lahko neposredno poslabšanje salda leta 2027 znašalo približno 1,2 milijarde evrov oziroma 1,5 odstotka napovedanega bruto domačega proizvoda. Pri tem je pomembno poudariti, da znesek vključuje tudi začasne ukrepe in zato ne predstavlja trajnega letnega stroška zakona.
Fiskalni svet je ugotovil, da bi dodatna gospodarska aktivnost kratkoročno nadomestila približno četrtino neposrednega poslabšanja javnofinančnega salda, po desetih letih pa približno polovico. Nekatere simulacije predvidevajo tudi dodatno prilagajanje javnofinančne politike, med drugim zmanjševanje izdatkov.
Prav zadnja ugotovitev je pomembna za razpravo o prihodnosti javnih storitev. Če gospodarska rast ne bi ustvarila dovolj dodatnih prihodkov, bi morala država razliko pokriti z drugimi ukrepi. Ti bi lahko vključevali prerazporejanje izdatkov, dodatno zadolževanje ali spremembe na prihodkovni strani proračuna. Kateri ukrepi bi bili dejansko sprejeti, iz analize ni mogoče sklepati.
Vladna trditev, da bi gospodarska rast dolgoročno sama zagotovila več denarja za javne storitve, zato potrebuje dodatna pojasnila. Fiskalni svet namreč takšnega popolnega nadomestila izpada v svojih simulacijah ni ugotovil.
Socialna kapica: Največja neposredna korist za najvišje plače
Eden najbolj spornih ukrepov je uvedba tako imenovane socialne oziroma razvojne kapice. Zakon predvideva, da bi se prispevki za socialno varnost obračunavali največ od 7.500 evrov bruto mesečne osnove. Za del dohodka nad tem zneskom se prispevki ne bi več obračunavali na enak način kot doslej.
Za zaposlene z običajnimi ali nekoliko nadpovprečnimi plačami takšna sprememba ne bi pomenila neposrednega znižanja prispevkov. Neposredno bi koristila tistim z najvišjimi dohodki in njihovim delodajalcem.
Predstavnica Demokratov Lucija Zavadlav Ušaj je na torkovi predstavitvi poudarila, da razvojne kapice ne bi smeli presojati samo po številu ljudi, ki bi imeli takojšnjo korist. Po njenem prepričanju bi ukrep spodbudil ustvarjanje bolje plačanih delovnih mest in povečal privlačnost Slovenije za zahtevnejše gospodarske dejavnosti.
To je ekonomski argument, ki ga je smiselno obravnavati, vendar ne odpravlja vprašanja financiranja socialnih sistemov. Nižji prispevki za določeno skupino zavezancev pomenijo tudi manj prihodkov v blagajnah, iz katerih se financirajo pokojnine, zdravstvene storitve in druge pravice.
Sindikati opozarjajo, da se koristi socialne kapice porazdelijo zelo neenakomerno. Medtem ko bi posamezniki z visokimi plačami lahko pridobili občutne zneske, bi bila večina zaposlenih od tega ukrepa neposredno izključena. Morebitne posredne koristi v obliki novih delovnih mest pa so odvisne od prihodnjih gospodarskih odločitev in jih ni mogoče vnaprej zagotoviti.
Pokojninska blagajna: Kdo bo nadomestil manjkajoče prispevke?
Zakon posega tudi v pokojninski sistem. Med drugim predvideva spremembe, ki bi nekaterim upokojencem omogočile ugodnejše pogoje za nadaljevanje dela ob prejemanju pokojnine. Vlada to predstavlja kot način za spodbujanje delovne aktivnosti starejših in blaženje pomanjkanja delovne sile.
Toda Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je opozoril na znatne finančne posledice. Po podatkih, ki jih navaja Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, je zavod ocenil, da bi predlagane spremembe na letni ravni lahko povzročile več kot 570 milijonov evrov finančnih posledic za pokojninsko blagajno.
To je bistveno več od nekaterih prvotnih vladnih ocen. Razlike med ocenami so pomembne, saj kažejo, kako zahtevno je napovedovati posledice obsežnih sprememb, ki posegajo v več medsebojno povezanih sistemov.
Svet ZPIZ je maja sprejel sklep, s katerim je zakonu nasprotoval. Sindikati ob tem opozarjajo, da bi lahko zmanjševanje prispevnih prihodkov dolgoročno povečalo odvisnost pokojninske blagajne od državnega proračuna.
To sicer ne pomeni, da bi se zaradi sprejetja zakona pokojnine samodejno znižale. Pomeni pa, da bi morala država zagotoviti dodatne vire za financiranje obstoječih obveznosti. Zato je eno ključnih vprašanj, ali so ti viri dovolj jasno in dolgoročno opredeljeni.
Zdravstvo in dolgotrajna oskrba: Manj prispevkov, potrebe pa ostajajo
Podobne pomisleke izražajo tudi predstavniki zdravstvenega sistema. Po podatkih ZSSS je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ocenil, da bi zakon na letni ravni pomenil približno 113 milijonov evrov manj prihodkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in dodatnih 94 milijonov evrov manj za dolgotrajno oskrbo.
Skupaj gre za približno 207 milijonov evrov ocenjenega letnega izpada prihodkov obeh sistemov. Med pomembnejšimi razlogi so socialna kapica in druge predvidene spremembe prispevkov.
Vlada poudarja, da bi hitrejša gospodarska rast in večja zaposlenost dolgoročno prispevali k stabilnejšemu financiranju javnih storitev. Nasprotniki zakona pa opozarjajo, da bi zmanjšanje prihodkov nastopilo precej bolj neposredno, medtem ko so morebitni pozitivni učinki odvisni od gospodarskih gibanj v prihodnjih letih.
To je posebej občutljivo na področju zdravstva, kjer se prebivalci že zdaj soočajo s čakalnimi dobami in težavami pri dostopu do posameznih storitev. Če bi se prihodki zdravstvene blagajne zmanjšali, bi bilo pomembno vedeti, ali bi država razliko pokrila iz proračuna in kakšne posledice bi to imelo za druge javne izdatke.
Tudi pri dolgotrajni oskrbi ostaja bistveno vprašanje stabilnega financiranja. Gre za sistem, od katerega so odvisni starejši, ljudje z oviranostmi in njihove družine. Predviden izpad prispevkov zato ni zgolj računovodsko vprašanje, temveč odpira razpravo o dolgoročni vzdržnosti storitev.
Nižji DDV na hrano: Koristen ukrep, vendar prihranki niso samoumevni
Eden najopaznejših ukrepov zakona je znižanje davka na dodano vrednost za izbrana osnovna živila z 9,5 na pet odstotkov. Nižja stopnja bi veljala za določene vrste kruha, moke, testenin, mesa, mlečnih izdelkov, jajc, sadja, zelenjave in drugih osnovnih izdelkov.
To je ukrep, ki bi lahko koristil širokemu krogu gospodinjstev, zlasti če bi trgovci davčno razbremenitev v celoti prenesli v nižje maloprodajne cene. Toda prav ta pogoj je pomemben.
Znižanje DDV samo po sebi še ne zagotavlja, da se bodo končne cene znižale za celoten predvideni znesek. Del davčne razbremenitve lahko ostane v trgovskih maržah, končne cene pa so odvisne tudi od nabavnih stroškov, konkurence in drugih tržnih dejavnikov.
Če bi se na primer izdelek, ki danes stane 10 evrov z vključenim 9,5-odstotnim DDV, prodajal po enaki neto ceni, bi po znižanju DDV na pet odstotkov stal približno 9,59 evra. Prihranek bi torej znašal približno 41 centov, a le pod pogojem, da bi ga trgovci dejansko prodajali po nižji ceni, kar pa izkušnje iz tujine ne kažejo.
Pri večjih mesečnih nakupih bi se lahko prihranki seštevali, vendar bi bil njihov dejanski obseg odvisen od potrošniške košarice in gibanja cen. Zato je smiselno zahtevati tudi jasen odgovor, kako bi država spremljala prenos nižjega davka v končne cene.
Zakon predvideva še možnost začasnega znižanja DDV na elektriko, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo. Toda ta sprememba ne bi začela veljati samodejno. Vlada bi morala o njej posebej odločiti, ukrep pa bi lahko trajal največ devet mesecev.
Nižji davki za najemodajalce: Ali bodo cene najemnin res padle?
Zakon predvideva tudi znižanje splošne stopnje dohodnine od oddajanja premoženja v najem s 25 na 15 odstotkov. Za določene primere oddajanja stanovanj mlajšim najemnikom ali družinam z otroki bi bila predvidena še ugodnejša petodstotna stopnja.
Podporniki zakona menijo, da bi takšne spremembe spodbudile oddajanje stanovanj, zmanjšale davčne obremenitve lastnikov in izboljšale ponudbo na najemnem trgu.
Toda tudi tukaj obstaja pomembna razlika med davčno ugodnostjo za lastnika in dejansko koristjo za najemnika. Nižji davek še ne pomeni samodejnega znižanja najemnine, če lastnik zanjo še vedno lahko doseže enako ali višjo tržno ceno.
Zato je upravičeno vprašanje, ali so v zakonu predvideni dovolj učinkoviti mehanizmi, ki bi davčne ugodnosti povezali z dostopnejšimi stanovanji. Brez takšne povezave bi lahko pomemben del neposredne koristi ostal pri lastnikih nepremičnin, ne pa pri gospodinjstvih, ki imajo največ težav s stanovanjskimi stroški.
Sindikati opozarjajo tudi na način sprejemanja zakona
Pomisleki niso povezani samo z vsebino, ampak tudi s postopkom priprave zakona. Reprezentativne sindikalne centrale so maja opozorile, da je bil zakon pripravljen brez ustreznega socialnega dialoga in širšega sodelovanja javnosti.
Po njihovih navedbah posega v deset zakonov, od katerih jih je osem sistemskih. Med področji, ki jih spreminja, so pokojnine, zdravstvo, dolgotrajna oskrba, davki in delovna razmerja.
Sindikati menijo, da tako obsežnih sprememb ni primerno sprejemati v enem interventnem zakonu, saj imajo posamezni ukrepi zelo različne cilje in posledice. Prav tako opozarjajo, da so nekatera vprašanja že bila predmet dogovorov med socialnimi partnerji, novi zakon pa v te dogovore ponovno posega.
Vlada na drugi strani poudarja potrebo po hitrih razvojnih spremembah in zmanjševanju administrativnih ter finančnih obremenitev.
Toda obseg zakona odpira tudi širše demokratično vprašanje. Volivci bodo decembra odločali o celotnem zakonu, ne o posameznih ukrepih. To pomeni, da nekdo, ki podpira nižji DDV na osnovna živila, a nasprotuje socialni kapici, na referendumu teh dveh vprašanj ne bo mogel ločiti.
Takšna zasnova zakonodajnega referenduma otežuje razpravo, saj se lahko v istem zakonu znajdejo ukrepi z zelo različno porazdeljenimi koristmi in stroški.
Opozicija zahteva odgovore, koalicija stavi na gospodarsko rast
V opozicijskih strankah Gibanje Svoboda, SD in Levica opozarjajo predvsem na tveganja za javne finance in socialno državo. Predstavniki Levice zakon označujejo za nesorazmerno ugoden za najpremožnejše, v SD in Svobodi pa opozarjajo tudi na vprašanje vladnih prednostnih nalog.
Koalicija SDS, NSi in Demokratov skupaj s stranko Resni.ca zakon predstavlja kot možnost za povečanje konkurenčnosti gospodarstva, ustvarjanje kakovostnejših delovnih mest in izboljšanje življenjskega standarda. Njeni predstavniki poudarjajo, da razbremenitev dela in podjetništva ni namenjena zgolj neposrednim prejemnikom davčnih ugodnosti, temveč naj bi imela širše pozitivne posledice.
Med dejanskimi ukrepi zakona so tudi spremembe sistema normiranih samostojnih podjetnikov ter ugodnejša ureditev za nekatere samozaposlene z nizkimi prihodki. Ti ukrepi bi lahko prinesli neposredne koristi določenim skupinam, zato jih pri celoviti presoji zakona ni mogoče prezreti.
Vendar pozitivni učinki posameznih določb ne odpravijo pomislekov glede skupnih finančnih posledic. Ključno ostaja vprašanje, ali bi pričakovana dodatna gospodarska aktivnost zadostovala za nadomestitev izgubljenih javnih prihodkov.
Fiskalni svet je pri tem precej jasen: njegovi modeli kažejo pozitivne gospodarske učinke, vendar ne tudi popolnega nadomestila neposrednega javnofinančnega izpada.
Po oktobrskih referendumih vlada očitno spreminja taktiko
Decembrski referendum prihaja manj kot dva meseca po oktobrskem referendumsko obarvanem glasovanju, na katerem je koalicija doživela pomemben politični poraz. Volivci so 11. oktobra zavrnili novelo zakona o parlamentarni preiskavi, večina pa je na posvetovalnem referendumu glasovala tudi proti ukinitvi RTV-prispevka.
Koalicija je sprva napovedovala, da bi ob decembrskem zakonodajnem referendumu izvedla še tri posvetovalne referendume: o znižanju DDV, racionalizaciji javne uprave in prepovedi zakrivanja obraza na javnih krajih.
Toda po ponedeljkovem poročanju N1 je vse manj verjetno, da bodo dodatni referendumi dejansko izvedeni. Finančni minister Andrej Šircelj je poudaril, da je zanj najpomembnejši prav interventni razvojni zakon, uradne dokončne odločitve glede dodatnih referendumov pa v času njegove izjave še ni bilo.
V opoziciji ocenjujejo, da je koalicija po oktobrskih rezultatih spremenila politično strategijo. Borut Sajovic iz Svobode, Luka Goršek iz SD in Asta Vrečko iz Levice so opozorili, da bi dodatna referendumska vprašanja lahko preusmerjala pozornost od osrednje vsebine razvojnega zakona.
Za zdaj je uradno potrjen zakonodajni referendum o ZIURS. Njegov rezultat bo odločil o uveljavitvi celotnega zakona, zato bo razprava o njegovih dejanskih posledicah toliko pomembnejša.
Kaj bodo volivci odločali 6. decembra?
Državna volilna komisija je potrdila, da bo referendum v nedeljo, 6. decembra 2026. Volivci bodo odločali o tem, ali naj se uveljavi zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki ga je državni zbor sprejel 11. maja.
Referendumska kampanja se bo začela v petek, 6. novembra, predčasno glasovanje pa bo potekalo od 1. do 3. decembra.
Ker gre za naknadni zakonodajni referendum, glas proti pomeni nasprotovanje uveljavitvi sprejetega zakona, glas za pa njegovo podporo. Za zavrnitev zakona morata biti izpolnjena dva pogoja: proti mora glasovati večina volivcev, ki so veljavno glasovali, hkrati pa mora proti glasovati najmanj petina vseh volilnih upravičencev.
V prihodnjih tednih bodo zato pomembni ne le politični nastopi, temveč predvsem pojasnila o finančnih posledicah posameznih ukrepov, njihovih koristih za različne dohodkovne skupine in dolgoročnem financiranju javnih sistemov.
Razvojni zakon mora odgovoriti tudi na vprašanje, kdo plača račun
Osrednja razlika med vladnimi obljubami in opozorili nasprotnikov zakona je v razumevanju razvoja. Koalicija razvoj povezuje predvsem z nižjimi obremenitvami, večjo gospodarsko aktivnostjo in privabljanjem dobro plačanih delovnih mest. Sindikati in opozicija pa poudarjajo, da razvoj vključuje tudi dostopno zdravstvo, stabilne pokojnine, kakovostno javno šolstvo in dolgoročno financiranje socialne države.
Ti cilji se ne izključujejo nujno. Uspešno gospodarstvo lahko prispeva k boljšemu financiranju javnih storitev, stabilni javni sistemi pa so pomembni tudi za gospodarski razvoj. Toda prav zato je treba pred sprejemom tako obsežnega zakona razumeti njegovo celotno finančno sliko.
Najpomembnejše opozorilo Fiskalnega sveta je, da pričakovana gospodarska rast ne bi v celoti nadomestila neposrednega izpada javnih prihodkov. To pomeni, da mora biti del razprave tudi vprašanje, kako bo država financirala razliko in kakšne odločitve bi bile zaradi tega potrebne v prihodnjih letih.
Vladna obljuba o večjem blagostanju zato še ni enaka dokazu, da bodo koristi zakona enakomerno razdeljene ali da ne bo dolgoročnih javnofinančnih posledic. Po drugi strani pa tudi opozorila o finančnih tveganjih ne pomenijo, da zakon ne vsebuje ukrepov, ki bi lahko koristili številnim prebivalcem.
Decembrski referendum bo tako odločanje o precej več kot zgolj o posamezni davčni olajšavi. V ospredju bo vprašanje, kakšno razmerje med davčnimi razbremenitvami, gospodarskimi spodbudami in financiranjem javnih storitev želijo prebivalci ter ali so predvidene spremembe dovolj premišljene in finančno vzdržne.
Spletno uredništvo
