Stevanović se hvali z izkoriščanjem funkcije, župan pa govori o dogovarjanju glede dražbe: Je javno premoženje postalo predmet političnih kupčij? #foto

Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je pred zbranimi v Kranju brez zadržkov govoril o tem, kako mu je druga najpomembnejša funkcija v državi odprla vrata do vplivnih poznanstev in bogatega donatorja. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, kaj se je na istem srečanju govorilo o občinskem zemljišču, njegovi prodaji na javni dražbi in spremembi namembnosti. Posnetek, ki ga je razkrila POP TV, odpira resna vprašanja o uporabi političnega vpliva, ravnanju z javnim premoženjem in spoštovanju pravil, ki bi morala veljati za vse enako.

Medtem ko Stevanović poudarja svoj uspeh, kranjski župan Matjaž Rakovec po razkritju zanika, da bi komur koli obljubil privilegiran položaj pri nakupu. Toda besede, izrečene pred zbranimi, zahtevajo precej več kot zgolj naknadna pojasnila.

»Druga najpomembnejša funkcija v državi« kot priložnost za poznanstva in zveze

Razkritje POP TV z dne 28. oktobra temelji na posnetku srečanja srbskega kulturno-umetniškega društva Brdo, ki je potekalo 22. oktobra v Kranju. Pred zbranimi sta nastopila predsednik državnega zbora Zoran Stevanović in kranjski župan Matjaž Rakovec. Govorili so o dolgoletni želji pravoslavne skupnosti, da bi v mestu zgradila svojo cerkev, ter o možnosti pridobitve zemljišča in finančne podpore.

Toda namesto običajne predstavitve projekta je javnost dobila vpogled v način razmišljanja, ki bi moral zaskrbeti vsakogar, ki od najvišjih državnih funkcionarjev pričakuje spoštovanje meja njihovih pristojnosti. Stevanović je namreč pred zbranimi odkrito povezoval pridobitev donatorja s svojim položajem predsednika državnega zbora.

»Med prvimi stvarmi, ki sem jih dosegel s svojo drugo funkcijo v državi, je bilo to, da smo pridobili donatorja za nakup zemljišča za gradnjo pravoslavne cerkve,« je dejal na posnetku, ki ga je objavila POP TV. Ob tem je dodal, da je na svoj dosežek ponosen.

To niso besede politika, ki bi zgolj predstavil pobudo lokalne skupnosti. Gre za javno poudarjanje povezave med visoko državno funkcijo in možnostjo urejanja konkretnega projekta. Prav ta povezava je bistvo razkritja.

Predsednik državnega zbora ni nepremičninski posrednik, občinski uradnik ali predstavnik zasebnega investitorja. Njegova funkcija je povezana z vodenjem parlamenta, ne pa z zagotavljanjem kupcev za občinska zemljišča. Če se politični položaj predstavlja kot sredstvo za pridobivanje posebnih možnosti, se upravičeno postavlja vprašanje, kje se konča politično posredovanje in začne nedopustno trgovanje z vplivom.

Ko se javna funkcija spremeni v »priliko«

Stevanović je na srečanju pojasnjeval, da mu je položaj omogočil nova poznanstva in zveze. S tem je sam opozoril na okoliščino, zaradi katere je njegovo ravnanje danes pod drobnogledom.

Politiki imajo seveda pravico podpirati projekte, za katere menijo, da koristijo skupnosti. Prav tako ni nič spornega, če posameznik zasebno pomaga poiskati donatorja za kulturni, humanitarni ali verski objekt. Toda pri najvišjih državnih funkcionarjih obstaja bistvena razlika med zasebnim prizadevanjem in sklicevanjem na moč javnega položaja.

Stevanović ni govoril zgolj o svoji osebni želji pomagati. Izpostavljal je prav funkcijo, ki mu je omogočila povezave. Ko predsednik parlamenta svoj položaj javno predstavlja kot priložnost za urejanje konkretnih interesov, s tem odpira vprašanje razumevanja javne funkcije.

Državna funkcija namreč ni osebna ugodnost, ki bi jo njen nosilec lahko poljubno uporabljal za projekte po lastni izbiri. Zaupana mu je zaradi opravljanja nalog v javnem interesu. Prav zato bi moral biti predsednik državnega zbora pri takšnih vprašanjih posebej previden.

Stevanović se je po razkritju skliceval na to, da je na srečanju nastopal kot predsednik stranke Resni.ca in ne kot predsednik državnega zbora. Toda takšno pojasnilo ne odpravi nasprotja med njegovimi poznejšimi navedbami in besedami na posnetku, kjer je svoj uspeh izrecno povezoval z državno funkcijo.

Še bolj problematične so besede o javni dražbi

Če bi se zgodba končala pri iskanju donatorja, bi bila vprašanja o političnem vplivu že sama po sebi pomembna. Toda posnetek razkriva še precej občutljivejšo razpravo o občinskem zemljišču, ki bi ga bilo treba prodati na javni dražbi.

Po poročanju POP TV so na srečanju govorili o približno 3.000 kvadratnih metrov velikem zemljišču v bližini kranjskega pokopališča. Stevanović je njegovo okvirno vrednost ocenil na 400.000 do 600.000 evrov. Občinsko zemljišče je po prostorskih aktih namenjeno pokopališki dejavnosti, za gradnjo cerkve pa bi bilo treba njegovo namembnost spremeniti.

Kranjski župan Matjaž Rakovec je na srečanju predstavil možnosti, kako bi bilo mogoče takšno spremembo izvesti. Govoril je tudi o časovnici prodaje zemljišča, ki bi po njegovih navedbah lahko sledila po lokalnih volitvah.

Posebej odmevne so bile njegove besede, da se je glede cene mogoče dogovoriti. V okoliščinah, ko se razpravlja o javni dražbi in vnaprej znanem zainteresiranem kupcu, takšna izjava ne more ostati brez pojasnila.

Javna dražba ni postopek, pri katerem bi se občinska oblast smela vnaprej dogovoriti, kdo bo zmagal. Njeno bistvo je, da se javno premoženje prodaja po pravilih, ki zagotavljajo preglednost, zakonitost in enakopravnost zainteresiranih kupcev.

Če bi bilo mogoče rezultat dražbe politično usmerjati, bi bil njen namen izničen. Prav zato je treba natančno preveriti, kaj je bilo na srečanju dejansko dogovorjeno in ali so bile izrečene kakršne koli obljube, ki presegajo zakonite pristojnosti župana.

Stevanović govoril tudi o možnosti, da župan zadrži podpis pogodbe

Posebno pozornost vzbuja še Stevanovićeva navedba, da bi lahko župan v primeru višje ponudbe drugega kupca zadržal podpis pogodbe. Po poročanju POP TV je predsednik državnega zbora takšno možnost predstavil kot del dogovorov, ki naj bi jih že imeli.

Če je bila takšna možnost res obljubljena z namenom, da bi zemljišče dobil vnaprej izbrani kupec, bi to odpiralo izjemno resna vprašanja o zakonitosti ravnanja z občinskim premoženjem.

Toda pri tem je treba poudariti, da ni dokazano, da je bil takšen dogovor dejansko sklenjen. Prav tako ni podatkov, da bi bila dražba že izvedena ali da bi občina sprejela odločitev, s katero bi neupravičeno privilegirala posameznega kupca.

Kranjski župan je po razkritju odločno zanikal, da bi obljubil razveljavitev dražbe ali zadržanje podpisa pogodbe zaradi višje ponudbe drugega zainteresiranega kupca. Poudaril je, da o spremembi namembnosti odloča mestni svet in da mora prodaja potekati po predpisanem postopku.

Toda ostaja vprašanje, zakaj je Stevanović pred zbranimi govoril o takšnih možnostih, če dogovora ni bilo. Ali je napačno predstavljal županove pristojnosti, je govoril o pričakovanjih brez dejanske podlage ali pa so obstajali pogovori, ki jih javnost še ne pozna?

To so vprašanja, na katera bi morala oba politika odgovoriti jasno in nedvoumno.

Zemljišče za pokopališče, načrtovana pa gradnja cerkve

Dodatno težo zgodbi daje dejstvo, da obravnavano zemljišče po veljavnem občinskem prostorskem načrtu ni namenjeno gradnji pravoslavne cerkve, temveč pokopališki dejavnosti.

Na srečanju je župan govoril o možnosti spremembe namembnosti, ki bi omogočila gradnjo sakralnega objekta. Po poročanju POP TV je predstavil tudi možnost hitrejšega postopka, čeprav je pozneje pojasnil, da bi sprememba namembnosti trajala najmanj leto in pol do dve leti.

Sprememba prostorskih aktov sama po sebi ni nezakonita. Občine jih lahko spreminjajo, kadar za to obstajajo ustrezni razlogi in so izpolnjeni predpisani pogoji. Toda takšne odločitve morajo temeljiti na prostorskih potrebah in javnem interesu, ne na željah posameznega potencialnega kupca.

Še posebej pomembno je, da se po navedbah iz prispevka v prihodnosti načrtuje tudi širitev kranjskega pokopališča. Če bi občina zemljišče, namenjeno pokopališki dejavnosti, uporabila za drug namen, bi morala jasno pojasniti, kako namerava zagotoviti ustrezne površine za pokopališče.

Pri tem ne gre za nasprotovanje gradnji pravoslavne cerkve. Verska skupnost ima legitimno pravico prizadevati si za ustrezne prostore. Gre za vprašanje, ali se pri uresničevanju tega cilja spoštujejo enaka pravila, kot veljajo za vse druge pobude in investitorje.

Bogati donator in politične povezave

Kot potencialnega donatorja so na srečanju predstavili Mladena Milanovića, poslovneža iz Bosne in Hercegovine, znanega pod vzdevkom Kaja. Gre za lastnika družbe MG Mind, ki ima pomembne poslovne interese tudi v Sloveniji.

Po poročanju POP TV je MG Mind konec leta 2023 od Izeta Rastoderja kupil nedokončani trgovski del ljubljanskih Stožic, prek povezanih podjetij pa ima poslovne interese tudi v slovenskem gradbeništvu. Mediji so Milanovića v preteklosti povezovali tudi z Miloradom Dodikom, nekdanjim predsednikom Republike Srbske.

Stevanović je na srečanju povedal, da je bil z Milanovićem v stiku in da je ta obljubil pomoč pri financiranju nakupa zemljišča. Predstavniki donatorjevih podjetij naj bi bili prisotni tudi na srečanju, kjer je bilo govora o podpisu pisma o nameri.

Sama pripravljenost premožnega poslovneža, da financira gradnjo verskega objekta, ni sporna. Toda kadar se v istem pogovoru pojavijo predsednik državnega zbora, župan, vnaprej določen potencialni kupec in občinsko zemljišče, je javni interes za preglednost še toliko večji.

Javnost ima pravico vedeti, kakšni dogovori so bili sklenjeni, kdo jih je vodil in ali so se nanašali zgolj na zasebno donacijo ali tudi na ravnanje občine z javnim premoženjem.

Penko: Izjave imajo znake korupcijskih tveganj

Razkritje je komentiral tudi nekdanji direktor urada za preprečevanje korupcije, nekdanji sodnik in tožilec ter danes odvetnik Boštjan Penko. V oddaji 24UR ZVEČER je ocenil, da so izjave predsednika državnega zbora in kranjskega župana izjemno problematične.

Penko je opozoril predvsem na razumevanje javne funkcije kot sredstva za urejanje konkretnih interesov, ki ne sodijo med pristojnosti njenega nosilca. Še posebej kritičen je bil do izjav o načinu prodaje občinskega zemljišča.

Po njegovi oceni dogajanje kaže znake korupcijskih tveganj, zato je pozval policijo in tožilstvo, naj preverita celotno ozadje. Ob tem je poudaril, da vseh okoliščin še ne poznamo in da morebitna kazniva dejanja niso dokazana.

Njegova ocena je pomembna, ker prihaja od nekoga z izkušnjami na področju preprečevanja korupcije in kazenskega pregona. Hkrati pa ne predstavlja uradne ugotovitve pristojnega organa.

Prav zato bi bilo pomembno, da se okoliščine preverijo na podlagi celotnega posnetka, morebitne dokumentacije in izjav vseh vpletenih.

Predsednik parlamenta se ne more skriti za strankarsko funkcijo

Po objavi razkritja Stevanović na vprašanja POP TV ni želel vsebinsko odgovarjati. Pojasnil je, da se srečanja ni udeležil kot predsednik državnega zbora, temveč kot predsednik stranke Resni.ca v okviru predvolilnih aktivnosti pred lokalnimi volitvami.

Toda politična funkcija ni nekaj, kar lahko njen nosilec po potrebi preprosto odloži in nato znova uporabi kot argument za svoj uspeh. Stevanović je na posnetku sam poudarjal pomen položaja predsednika državnega zbora pri pridobivanju donatorja.

Prav zaradi tega njegovo poznejše pojasnilo ne odgovarja na ključno vprašanje: zakaj je svojo državno funkcijo pred zbranimi predstavljal kot odločilno prednost pri urejanju projekta, če naj bi tam nastopal zgolj kot strankarski politik?

Predsednik državnega zbora mora skrbeti tudi za ugled institucije, ki jo vodi. Njegove javne izjave zato niso zgolj zasebna stvar, še posebej kadar se nanašajo na uporabo političnega vpliva pri pridobivanju poslovnih povezav in na ravnanje z javnim premoženjem.

Od nosilca tako visoke funkcije bi bilo razumno pričakovati, da na konkretna vprašanja odgovori in pojasni okoliščine svojega ravnanja, ne pa da se sklicuje zgolj na drugo vlogo, v kateri naj bi nastopal.

Tudi županova pojasnila ne odpravijo vseh vprašanj

Kranjski župan Matjaž Rakovec je po objavi posnetka poudaril, da ni obljubljal ničesar nezakonitega. Dejal je, da je zgolj predstavil možnosti za gradnjo cerkve, da o spremembi namembnosti odloča mestni svet in da mora biti prodaja izvedena na javni dražbi.

To so pomembna pojasnila, vendar ne odpravijo potrebe po preverjanju celotnega dogajanja. Javnost mora dobiti jasen odgovor, ali je občina pred srečanjem že vodila kakršne koli pogovore o prodaji konkretnega zemljišča, ali je bila pripravljena kakšna dokumentacija in kakšne informacije so bile posredovane potencialnemu donatorju.

Prav tako bi bilo pomembno vedeti, ali so bili drugi morebitni zainteresirani kupci v enakem položaju in ali so bile na srečanju predstavljene zgolj zakonite možnosti ali tudi pričakovanja o prednostni obravnavi določenega projekta.

Pri ravnanju z občinskim premoženjem ne zadošča, da je postopek na papirju zakonit. Pomembno je tudi, da je dejansko pregleden in da ne ustvarja upravičenega dvoma o vnaprej dogovorjenem izidu.

Ali bodo pristojni organi preverili posnetek?

Razkritje odpira dovolj konkretnih vprašanj, da bi bilo smiselno preveriti, ali so bili pri pogovorih spoštovani predpisi o ravnanju z javnim premoženjem, preprečevanju korupcije in uporabi javnih funkcij.

To še ne pomeni, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Za takšno ugotovitev bi bilo treba dokazati konkretno protipravno ravnanje in izpolnitev zakonskih znakov ustreznega kaznivega dejanja. Samo sklicevanje na politične zveze ali pogovor o prihodnji dražbi za to ne zadošča.

Toda odsotnost dokazane kazenske odgovornosti ne pomeni, da ni vprašanj politične in etične odgovornosti. Prav pri najvišjih državnih funkcionarjih je standard pričakovanega ravnanja višji, saj njihove besede in dejanja vplivajo na zaupanje javnosti v državne institucije.

Zato bi bilo pomembno, da pristojni organi po potrebi preverijo okoliščine srečanja, oba politika pa javnosti ponudita celovita in preverljiva pojasnila.

Vprašanje ni cerkev, temveč način odločanja o javnem premoženju

Zgodba iz Kranja ni vprašanje pravice pravoslavne skupnosti do lastnega verskega objekta. Ta pravica ni predmet spora. V ospredju so politični vpliv, obljube in postopki, ki morajo pri razpolaganju z občinskim premoženjem veljati za vse enako.

Prav zato je posnetek tako odmeven. Predsednik državnega zbora se je pred zbranimi pohvalil z možnostmi, ki mu jih je odprla njegova funkcija, župan pa je govoril o prodaji in spremembi namembnosti konkretnega občinskega zemljišča. Ko so bile izjave javno razkrite, so sledila pojasnila in zanikanja.

Javnost zdaj upravičeno pričakuje odgovore, ne zgolj splošnih zagotovil, da bo vse potekalo zakonito. Kdo je komu kaj obljubil? Ali so obstajali konkretni dogovori o dražbi? Kakšna je bila dejanska vloga predsednika državnega zbora? In ali je občina že sprejela kakršne koli korake, povezane s prodajo zemljišča?

Zoran Stevanović je sam izpostavil politični položaj kot razlog za uspeh pri pridobivanju donatorja. Zato mora zdaj tudi sam pojasniti, kje so bile meje njegovega posredovanja. Matjaž Rakovec pa mora razjasniti, kaj so pomenile njegove izjave o občinskem zemljišču in javni dražbi. Dokler ta vprašanja ostajajo brez jasnih odgovorov, dvomov ne bo mogoče odpraviti zgolj z zatrjevanjem, da ni bilo ničesar spornega.

 

Spletno uredništvo