Afera Black Cube: Koalicija bi preiskovala, kdo je razkril škandal, ne pa predvsem, kdo je naročil sporne posnetke
Afera Black Cube, ki je pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami odprla vprašanja o morebitnem vmešavanju tujih zasebnih obveščevalcev v slovensko politiko, je dobila novo razsežnost. Državni zbor je v četrtek odredil parlamentarno preiskavo, ki so jo zahtevale stranke sedanje parlamentarne večine in Resnica. Toda njen osrednji predmet niso naročniki in financerji prikritega snemanja ali morebitne povezave izraelskega podjetja s slovenskimi političnimi akterji, temveč ravnanje Sove, policije in posredovanje informacij javnosti.
Preiskava, ki naj bi ugotavljala, kdo je stal za domnevno operacijo tujega vplivanja, je prišla na vrsto šele danes, po več kot šestih mesecih parlamentarnih zapletov.
Takšno zaporedje odpira neprijetno vprašanje: ali se pozornost z morebitnega tujega vplivanja na volitve preusmerja na institucije in posameznike, ki so javnost opozorili na sporno dogajanje?
Dve preiskavi iste afere, vendar z bistveno drugačnima ciljema
Slovenska politika se je v aferi Black Cube znašla pred nenavadnim položajem. Parlament obravnava dve preiskavi, povezani z istimi dogodki, vendar z različnima izhodiščema. Prva, ki so jo zahtevali poslanci SDS, NSi, SLS, Fokusa in Resnice, je bila odrejena v četrtek, 22. oktobra. Njen namen je ugotavljati, ali so bile Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, policija in druge državne zmogljivosti politično zlorabljene za zbiranje, oblikovanje ali razkrivanje informacij, ki bi lahko vplivale na letošnje parlamentarne volitve.
Druga preiskava, ki sta jo zahtevali opozicijski Svoboda in Levica, se osredotoča na druga vprašanja. Kdo je naročil in plačal prikrito snemanje slovenskih političnih in drugih javno izpostavljenih oseb? Zakaj so predstavniki izraelskega podjetja Black Cube obiskali sedež SDS? Kakšni so bili njihovi stiki s slovenskimi političnimi akterji in ali je šlo za poskus vplivanja na izid volitev 22. marca?
Razlika ni zgolj tehnična ali postopkovna. Prva preiskava postavlja pod drobnogled ravnanje državnih institucij in način, kako so informacije prišle v javnost. Druga želi ugotoviti izvor domnevne operacije, njeno financiranje in morebitne politične povezave. Obe vprašanji sta lahko legitimni, vendar se bistveno razlikujeta po tem, kje iščeta odgovornost.
Prav zato je pomembno, katera vprašanja bodo preiskovalne komisije dejansko obravnavale, katere priče bodo zaslišale in do katerih dokumentov bodo poskušale dostopati. Če bi se parlamentarna razprava osredotočila predvsem na morebitno razkrivanje obveščevalnih podatkov, vprašanja o naročnikih in financerjih prikritega snemanja pa bi ostala neodgovorjena, bi javnost dobila le del slike.
Šest mesecev zapletov pred začetkom preiskave naročnikov
Na današnji seji državnega zbora je poslanec Svobode Martin Premk opozoril, da sta bili zahtevi za preiskavo afere Black Cube in domnevnega obvodnega financiranja političnih strank vloženi že 10. aprila. Od takrat je minilo več kot šest mesecev, preden je parlament začel obravnavati njuno odreditev.
Po Premkovih navedbah so v tem obdobju zaradi ravnanja parlamentarne večine propadli poskusi obravnave na dveh izrednih sejah in eni redni seji. Predstavniki koalicije so odlašanje pojasnjevali s čakanjem na odločitev volivcev na referendumu o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Volivci so novelo zavrnili, zato se je odprla pot nadaljnjim postopkom po obstoječi zakonski ureditvi.
Takšno ravnanje je že poleti naletelo na kritike ustavnopravnih strokovnjakov. Miro Cerar, Matej Avbelj, Ciril Ribičič in Albin Igličar so opozorili na ustavnopravno spornost preprečevanja parlamentarnih preiskav, ki jih zahteva ustrezno število poslancev. Parlamentarna preiskava namreč ni zgolj stvar politične dobre volje večine, temveč tudi pomembno orodje parlamentarnega nadzora.
Šestmesečno odlašanje je zato politično pomembno. Medtem ko je opozicija vztrajala pri preiskavi morebitnega tujega vplivanja na volitve, je sedanja parlamentarna večina uveljavljala postopkovne zadržke. Zdaj pa je bila najprej odrejena preiskava, ki v ospredje postavlja ravnanje slovenskih varnostnih organov in javno razkrivanje informacij.
Koalicija ima pravico zahtevati preverjanje zakonitosti delovanja Sove in policije. Toda če hkrati več mesecev ovira preiskavo, ki bi lahko razjasnila stike med tujimi obveščevalnimi operativci in slovenskimi političnimi akterji, se ne more izogniti vprašanjem o svojih političnih prioritetah.
Kdo je naročil posnetke in kdo je imel od njihove objave korist?
Jedro afere Black Cube sega v čas pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami. V javnosti so se pojavili prikrito posneti pogovori z osebami iz slovenskega političnega in pravnega prostora. Posnetki so bili objavljeni na anonimni spletni strani v angleškem jeziku, njihova objava pa je sovpadla z zaključnim delom predvolilne kampanje.
Vzporedno so se pojavile informacije o prihodih predstavnikov izraelskega zasebnega obveščevalnega podjetja Black Cube v Slovenijo. Po poročanju več medijev in na podlagi dokumenta Sove, ki je prišel v javnost, so predstavniki podjetja obiskali tudi območje sedeža SDS na Trstenjakovi ulici v Ljubljani. Dokument naj bi opisoval obisk treh izraelskih državljanov decembra 2025 in približno dve uri trajajoče srečanje.
Janez Janša je pozneje potrdil stik z nekdanjim izraelskim generalmajorjem Gioro Eilandom, ki je povezan s podjetjem Black Cube, vendar je zatrjeval, da sta govorila o razmerah na Bližnjem vzhodu. Ni potrdil, da bi SDS naročila prikrito snemanje, in ni dokazano, da je bila stranka naročnica oziroma financerka operacije.
Prav zato je parlamentarna preiskava, usmerjena v naročnike in financerje, pomembna. Namen takšne preiskave ne bi smel biti vnaprejšnje dokazovanje krivde posamezne stranke, temveč razjasnitev konkretnih vprašanj. Kdo je organiziral snemanja? Kdo jih je financiral? Kdo je odločal o objavi posnetkov? Kakšna je bila povezava med osebami, ki so prihajale v Slovenijo, in slovenskimi političnimi akterji?
Če bi se izkazalo, da so bili posnetki del načrtovane operacije vplivanja na volitve, bi to pomenilo resno vprašanje nacionalne varnosti. Če takšne povezave ne bi bile dokazane, bi morala preiskava to prav tako jasno ugotoviti. V obeh primerih je bistveno, da se preiskujejo dejstva in ne zgolj politične interpretacije.
Zakaj je v središču koalicijske preiskave ravnanje Sove in policije?
Predlagatelji preiskave, odrejene v četrtek, trdijo, da je treba preveriti, ali so bile državne obveščevalne in preiskovalne zmogljivosti uporabljene za vplivanje na politični proces. Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je poudaril, da ima javnost pravico vedeti, če je ogrožena varnost države, vendar to po njegovem še ne pomeni, da je treba operativne informacije predstavljati na način, ki lahko vpliva na predvolilno razpravo.
Poslanec SDS Žan Mahnič je šel v očitkih še dlje. Izrazil je prepričanje, da so bile policija, Sova in posamezni predstavniki prejšnje oblasti uporabljeni za politično vplivanje na volitve. Gre za njegove obtožbe, ki jih bo treba dokazati, ne pa za ugotovitve pristojnih organov.
Vprašanje zakonitosti ravnanja obveščevalnih služb je v demokratični državi nedvomno pomembno. Sova in policija morata delovati zakonito, strokovno in neodvisno od političnih interesov. Če je kdo nezakonito razkrival varovane podatke ali zlorabil državne institucije, je to treba ugotoviti.
Toda preiskovanje morebitnih zlorab državnih organov ne more nadomestiti preiskovanja morebitnega tujega vplivanja. Gre za dve različni ravni odgovornosti. Morebitna nepravilnost pri razkritju informacij sama po sebi ne bi pomenila, da sumljivi stiki ali operacija niso obstajali. Enako pa obstoj stikov s tujimi operativci sam po sebi še ne dokazuje nezakonitega naročila ali financiranja prikritega snemanja.
Prav v tej razliki se skriva osrednja nevarnost političnega obračunavanja. Če se razprava spremeni v vprašanje, kdo je informacije posredoval javnosti, lahko vprašanje, kaj se je dejansko dogajalo in kdo je za to odgovoren, ostane v ozadju.
Koalicija zavrača očitke, opozicija govori o preusmerjanju pozornosti
V SDS ostro zavračajo namigovanja o vpletenosti v domnevno operacijo Black Cube. Poslanec Aleš Hojs je danes opozicijsko zahtevo za parlamentarno preiskavo označil za poskus politične diskreditacije SDS. Predlagateljem je očital, da se opirajo na medijske objave, politične interpretacije in domneve, ne pa na jasno predstavljene dokaze o nezakonitem ravnanju.
Hojs je zahteval tudi razkritje dokumentacije Sove, s katero bi bilo mogoče preveriti navedbe o obiskih predstavnikov Black Cube na sedežu SDS. Takšna zahteva odpira legitimno vprašanje dokazne podlage, vendar mora biti morebitno razkrivanje obveščevalnih dokumentov skladno s pravili varovanja tajnih podatkov in zaščite operativnih metod.
Na drugi strani opozicijski poslanci opozarjajo, da bi morala biti prednostna naloga ugotovitev, ali so tuji zasebni obveščevalci sodelovali pri vplivanju na slovenski volilni proces. Poslanka Svobode Andreja Rajbenšu je v četrtkovi razpravi opozorila, da ustanavljanje dodatne komisije lahko pomeni poskus prevzemanja nadzora nad predmetom preiskovanja. Poslanka Levice Nataša Sukič pa je preiskavo, usmerjeno v ravnanje varnostnih organov, označila za politično preusmerjanje pozornosti od tujega vmešavanja.
Tudi te ocene so politična stališča, ne dokazi o prikrivanju. Vendar opozarjajo na vprašanje, ki ga ni mogoče odpraviti zgolj s sklicevanjem na zakonitost delovanja Sove: ali bodo parlamentarne preiskave dejansko pripeljale do ugotovitev o vseh ključnih okoliščinah afere ali pa bodo postale prostor medsebojnega obtoževanja?
Preiskovalne komisije ne smejo postati orodje za izbiro priročnih vprašanj
Parlamentarna preiskava ima pomembno ustavno vlogo. Omogoča ugotavljanje politične odgovornosti in preverjanje ravnanja nosilcev javnih funkcij, tudi kadar se politična večina z določenimi vprašanji ne želi ukvarjati. Prav zato mora biti njen predmet dovolj jasen, njeno delo pa usmerjeno v dejstva in dokaze.
V aferi Black Cube obstaja več vprašanj, ki zahtevajo odgovore. Med njimi so morebitno naročilo prikritega snemanja, financiranje operacije, stiki tujih operativcev s slovenskimi političnimi predstavniki, morebitni poskusi vplivanja na volitve in zakonitost ravnanja domačih varnostnih organov. Nobenega od teh vprašanj ni mogoče preprosto izključiti, če naj javnost dobi celovito sliko.
Sedanja koalicija bi zato morala pojasniti, zakaj je prišlo do tako dolgega odlašanja s preiskavo, ki se osredotoča na naročnike in morebitno tuje vplivanje, ter zakaj je bila najprej odrejena preiskava z drugačnim poudarkom. Odgovor, da je treba preveriti morebitne zlorabe Sove in policije, je lahko utemeljen, vendar sam po sebi ne pojasni večmesečnih parlamentarnih zapletov.
Tudi opozicija bo morala svoje očitke podpreti z dokazi. Trditve o povezanosti SDS z domnevno operacijo ni mogoče šteti za dokazano zgolj na podlagi obiskov, medijskih objav ali političnih izjav. Parlamentarna preiskava mora ugotavljati dejansko odgovornost, ne pa nadomeščati dokazovanja s političnimi sklepi.
Največja nevarnost je, da javnost ostane brez odgovorov
Martin Premk je danes afero Black Cube označil za enega največjih politično-varnostnih škandalov po osamosvojitvi. Takšna ocena je njegova politična presoja, vendar resnost odprtih vprašanj ni zanemarljiva. Če so tuji zasebni obveščevalci sodelovali pri prikritem snemanju in objavljanju gradiva v času volilne kampanje, mora država ugotoviti, kdo je takšno dejavnost organiziral in s kakšnim namenom.
Obenem mora biti mogoče preveriti, ali so slovenske institucije pri razkrivanju in obravnavi zadeve ravnale zakonito. Vendar teh dveh nalog ne bi smeli predstavljati kot medsebojno izključujočih se možnosti. Preiskovanje morebitnega nezakonitega razkritja informacij ne sme postati razlog, da se ne razišče izvora samih posnetkov.
Prav tu se pokaže politična odgovornost sedanje parlamentarne večine. Po večmesečnih postopkovnih zapletih in po odreditvi preiskave, ki se osredotoča na ravnanje Sove in policije, ima koalicija priložnost dokazati, da je pripravljena omogočiti tudi celovito preiskavo morebitnega tujega vplivanja, ne glede na to, do katerih političnih akterjev bi lahko vodile ugotovitve.
Afera Black Cube ne bo razjasnjena, če bo javnost na koncu izvedela samo, kdo je informacije posredoval medijem, ne pa tudi, kdo je prikrito snemanje naročil, financiral in organiziral. Prav tako ne bo razjasnjena, če bodo sumi zlorabe državnih institucij ostali nepreverjeni. Toda zaporedje dosedanjih parlamentarnih odločitev upravičeno odpira vprašanje, ali politični akterji iščejo celovito resnico ali predvsem tisti del resnice, ki jim politično ustreza. Odgovor bodo dale šele neodvisno preverljive ugotovitve obeh preiskav.
Spletno uredništvo
