Evropa poslala jasno sporočilo Trumpu: Nagrada Saharova sodišču, ki preiskuje Putina in Netanjahuja

Evropski parlament je letošnjo nagrado Saharova za svobodo misli podelil Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) in njegovim uslužbencem, ki se zaradi preiskovanja najhujših mednarodnih zločinov soočajo z vse večjimi političnimi pritiski. Odločitev prihaja v času zaostrenih odnosov med Evropsko unijo in administracijo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je 9. oktobra uvedla nove sankcije proti sodišču kot instituciji. Med sankcioniranimi sodniki je tudi Slovenka Beta Hohler.

Evropski parlament je z nagrado izrazil podporo neodvisnemu mednarodnemu pravosodju, vendar ostaja odprto vprašanje, kako učinkovito lahko sodišče deluje, če mu nekatere najvplivnejše države sveta nasprotujejo in zavračajo sodelovanje z njim.

Nagrada v času vse večjih pritiskov na mednarodno pravosodje

Predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola je v četrtek, 22. oktobra, na plenarnem zasedanju v Strasbourgu razglasila, da nagrado Saharova za leto 2026 prejme Mednarodno kazensko sodišče skupaj s svojimi uradniki in zaposlenimi. Odločitev je sprejela konferenca predsednikov Evropskega parlamenta, ki jo sestavljajo predsednica parlamenta in vodje političnih skupin.

Metsola je ob razglasitvi poudarila pomen mednarodnega sodelovanja, spoštovanja mednarodnih institucij in pravne odgovornosti za najhujše zločine. Po njenih besedah nagrada izraža priznanje delu sodišča pri uveljavljanju mednarodnega prava in pravičnosti. Razglasitev so evropski poslanci pospremili s stoječimi ovacijami, s čimer so pokazali podporo instituciji, ki se je znašla pod močnim političnim in gospodarskim pritiskom.

Nagrada je letos posebej odmevna zaradi okoliščin, v katerih je bila podeljena. Le trinajst dni pred razglasitvijo je namreč ameriška administracija uvedla sankcije proti Mednarodnemu kazenskemu sodišču kot instituciji. Pred tem so bile ameriške omejitve že usmerjene proti posameznim sodnikom, tožilcem in drugim predstavnikom sodišča.

Evropski parlament je tako z odločitvijo izrazil politično podporo sodišču prav v trenutku, ko Washington poskuša omejiti njegovo delovanje. Čeprav nagrada sama po sebi ne more odpraviti ameriških sankcij, ima pomembno simbolno težo, saj opozarja na vprašanje neodvisnosti mednarodnih pravosodnih institucij.

Zakaj so Združene države uvedle sankcije?

Ameriška administracija predsednika Donalda Trumpa že dalj časa nasprotuje nekaterim preiskavam Mednarodnega kazenskega sodišča. Washington meni, da sodišče presega svoje pristojnosti, kadar preiskuje državljane držav, ki niso pogodbenice Rimskega statuta, ustanovnega dokumenta ICC.

Združene države namreč niso članica Mednarodnega kazenskega sodišča in ne priznavajo njegove pristojnosti nad ameriškimi državljani na način, kot ga razlaga sodišče. Podobno stališče zastopa Izrael, ki prav tako ni pogodbenica Rimskega statuta.

Ameriški državni sekretar Marco Rubio je ukrepe proti sodišču utemeljeval z zaščito ameriške suverenosti in nasprotovanjem postopkom, ki jih Washington ocenjuje kot nedopustno poseganje v pristojnosti držav. Ameriška administracija je v preteklih mesecih večkrat opozorila, da ne bo sprejela pregona svojih državljanov ali predstavnikov zavezniških držav pred ICC brez njihovega soglasja.

Sodišče takšno razlago zavrača. Njegova pristojnost namreč ni odvisna izključno od državljanstva osumljenca, temveč lahko v določenih okoliščinah temelji tudi na ozemlju, kjer naj bi bili zločini storjeni, oziroma na drugih podlagah, določenih z Rimskim statutom.

Nove ameriške sankcije so bile uvedene 9. oktobra in so zajele sodišče kot institucijo. To pomeni bistveno širši pritisk od omejitev proti posameznim predstavnikom ICC, saj lahko sankcije vplivajo na finančne transakcije, dostop do storitev in sodelovanje z organizacijami, ki delujejo v ameriškem pravnem ali gospodarskem prostoru.

Med sankcioniranimi sodniki tudi Slovenka Beta Hohler

Ameriški ukrepi imajo tudi neposredno slovensko razsežnost. Med sodniki Mednarodnega kazenskega sodišča, proti katerim so Združene države uvedle sankcije, je slovenska sodnica Beta Hohler, ki je bila na ICC izvoljena leta 2023.

Hohler je mednarodno priznana pravna strokovnjakinja, ki se ukvarja z mednarodnim kazenskim pravom in pregonom najhujših zločinov. Pred izvolitvijo za sodnico je med drugim delovala v okviru mednarodnega pravosodja in na področju preiskovanja vojnih zločinov.

Sankcije proti sodnikom in drugim predstavnikom sodišča lahko povzročijo resne praktične težave pri njihovem vsakodnevnem delu. Omejitve poslovanja z ameriškimi subjekti lahko vplivajo na dostop do bančnih storitev, digitalne infrastrukture in drugih storitev, ki so potrebne za normalno delovanje mednarodne institucije.

Po poročanju tujih medijev so ameriške sankcije že povzročile težave posameznim uslužbencem sodišča, saj so nekateri izgubili dostop do določenih finančnih in tehnoloških storitev. Ukrepi tako ne vplivajo zgolj na politične odnose med Washingtonom in Haagom, temveč lahko neposredno posežejo v delovne pogoje ljudi, ki izvajajo sodne postopke.

Za Slovenijo je primer pomemben tudi zato, ker gre za slovensko predstavnico v mednarodni pravosodni instituciji, katere neodvisnost je ena od temeljnih zahtev mednarodnega pravnega reda.

Sodišče, ki je izdalo naloge za aretacijo Putina in Netanjahuja

Mednarodno kazensko sodišče je bilo ustanovljeno na podlagi Rimskega statuta, ki je začel veljati leta 2002. Njegov sedež je v Haagu na Nizozemskem, pristojno pa je za obravnavanje najhujših mednarodnih kaznivih dejanj, med drugim genocida, hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in pod določenimi pogoji kaznivega dejanja agresije.

Sodišče preiskuje odgovornost posameznikov, ne držav. Njegova naloga je obravnavati primere, v katerih pristojni nacionalni organi niso pripravljeni ali niso sposobni učinkovito preiskovati in preganjati najhujših mednarodnih zločinov, če so izpolnjeni pogoji za pristojnost ICC.

V zadnjih letih je največ pozornosti pritegnilo zaradi preiskav, povezanih z rusko invazijo na Ukrajino in vojno na območju Gaze.

Marca 2023 je ICC izdal nalog za aretacijo ruskega predsednika Vladimirja Putina in ruske komisarke za pravice otrok Marije Lvove-Belove zaradi suma nezakonite deportacije in premestitve ukrajinskih otrok z zasedenih območij Ukrajine v Rusijo. Moskva pristojnosti sodišča ne priznava in očitke zavrača.

Novembra 2024 je sodišče izdalo tudi naloga za aretacijo izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja in nekdanjega obrambnega ministra Joava Galanta zaradi suma vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost v povezavi z vojaškimi operacijami v Gazi. Izrael obtožbe zavrača in nasprotuje pristojnosti sodišča.

Pri tem je treba poudariti, da nalog za aretacijo ni enak obsodilni sodbi. Gre za odločitev sodišča v določeni fazi postopka, ki temelji na zakonsko določenem dokaznem standardu, ne pa za dokončno ugotovitev krivde.

Zakaj sodišče ne more preprosto aretirati osumljencev?

Ena največjih omejitev Mednarodnega kazenskega sodišča je dejstvo, da nima lastne policije ali drugih organov, s katerimi bi lahko samostojno izvrševalo naloge za aretacijo. Pri njihovem izvajanju je zato odvisno od sodelovanja držav.

Države pogodbenice Rimskega statuta imajo praviloma obveznost sodelovanja s sodiščem, vendar se v praksi pojavljajo številne pravne in politične ovire. Posebej zahtevni so primeri, v katerih so osumljenci visoki predstavniki držav, ki pristojnosti ICC ne priznavajo.

Prav zato lahko sodišče izda nalog za aretacijo, vendar to še ne pomeni, da bo osumljena oseba dejansko prijeta in privedena pred sodnike. Uspešnost postopkov je v veliki meri odvisna od mednarodnega sodelovanja in pripravljenosti držav, da izpolnjujejo svoje obveznosti.

To je tudi eden glavnih razlogov za razpravo o učinkovitosti mednarodnega kazenskega pravosodja. Sodišče ima pravno pristojnost za določene postopke, vendar nima vseh sredstev, s katerimi bi lahko svoje odločitve uveljavilo brez pomoči držav.

Takšne omejitve niso nastale šele zaradi sedanjih ameriških sankcij. So del širše ureditve mednarodnega pravosodja, v katerem države ohranjajo pomembno vlogo pri izvrševanju sodnih odločitev.

Evropa razmišlja tudi o zaščiti pred ameriškimi sankcijami

Evropski parlament je v zadnjih letih večkrat opozoril na nevarnost pritiskov na Mednarodno kazensko sodišče. Posebej zaskrbljujoče se evropskim poslancem zdijo sankcije, ki lahko vplivajo na neodvisnost sodnikov, tožilcev in drugih zaposlenih.

V svojih dokumentih so zato Evropsko komisijo pozvali k razmisleku o uporabi evropskih zaščitnih mehanizmov, med drugim tako imenovanega blokirnega statuta. Gre za pravni instrument, s katerim lahko Evropska unija omeji učinke nekaterih tujih sankcij na evropske gospodarske subjekte.

Takšen mehanizem je namenjen zaščiti evropskih podjetij in posameznikov pred določenimi zunajozemeljskimi učinki zakonodaje tretjih držav. Njegova morebitna uporaba v povezavi z ICC pa odpira zahtevna pravna in politična vprašanja, saj bi posegla tudi v odnose med Evropsko unijo in Združenimi državami.

Evropske institucije poudarjajo, da je zaščita neodvisnosti mednarodnega pravosodja pomembna za verodostojnost mednarodnega pravnega reda. Po drugi strani ameriška administracija vztraja, da mora zaščititi svojo suverenost in preprečiti postopke, ki jih ocenjuje kot neupravičene.

Razhajanja tako niso omejena na posamezen sodni primer, temveč zadevajo širše vprašanje, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko uveljavlja kazensko odgovornost za najhujše mednarodne zločine.

Kdo je bil še v ožjem izboru za nagrado?

Mednarodno kazensko sodišče je bilo letos izbrano med tremi finalisti za nagrado Saharova. Poleg njega sta bila v ožjem izboru še tanzanijski opozicijski voditelj Tundu Lissu ter iranski sestri Taraneh in Romina Rahimi.

Tundu Lissu je eden vidnejših opozicijskih politikov v Tanzaniji, kjer se že vrsto let zavzema za politične reforme in svobodne volitve. Aprila 2025 so ga oblasti aretirale, proti njemu pa poteka postopek zaradi obtožb o izdaji, za katero je po tanzanijski zakonodaji predvidena tudi smrtna kazen.

Iranski sestri Taraneh in Romina Rahimi sta bili nominirani kot predstavnici ljudi, ki se v Iranu soočajo s pregonom zaradi protivladnih protestov. Po navedbah Evropskega parlamenta je bila ena od njiju obsojena na smrt, druga pa na dolgoletno zaporno kazen.

Predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola je ob razglasitvi letošnjega nagrajenca posebej omenila tudi druge finaliste in poudarila pomen njihovega zavzemanja za človekove pravice ter svobodo.

Vse tri nominacije so bile povezane z vprašanji političnega pregona, temeljnih svoboščin in pravne odgovornosti. Odločitev za ICC pa je letošnji nagradi dala izrazito mednarodnopravno razsežnost.

Kaj predstavlja nagrada Saharova?

Nagrada Saharova za svobodo misli je najvišje priznanje Evropskega parlamenta na področju človekovih pravic. Podeljujejo jo od leta 1988, poimenovana pa je po sovjetskem fiziku, disidentu in zagovorniku človekovih pravic Andreju Saharovu, ki je leta 1975 prejel Nobelovo nagrado za mir.

Namenjena je posameznikom in organizacijam, ki se posebej odlikujejo pri zagovarjanju človekovih pravic, demokracije, svobode izražanja in drugih temeljnih svoboščin. Med preteklimi prejemniki so številni mednarodno prepoznavni borci za človekove pravice, med njimi Nelson Mandela in Malala Jusafzaj.

Nagrada vključuje tudi denarni znesek v višini 50.000 evrov. Njena glavna vrednost pa je predvsem mednarodna prepoznavnost, saj Evropski parlament z izbiro nagrajenca opozarja na vprašanja, ki jih ocenjuje kot posebej pomembna za zaščito človekovih pravic.

Lani sta nagrado prejela zaprti belorusko-poljski novinar Andrzej Poczobut in gruzijska novinarka Mzia Amaglobeli, ki sta bila prepoznana zaradi svojega dela na področju svobode medijev in človekovih pravic.

Letošnja slovesna podelitev bo 16. decembra v Strasbourgu. Takrat bodo predstavniki Mednarodnega kazenskega sodišča tudi uradno prejeli priznanje.

Nagrada ne bo odpravila sankcij, odpira pa pomembno vprašanje

Podelitev nagrade Saharova Mednarodnemu kazenskemu sodišču prihaja v času, ko se mednarodno pravosodje sooča z izrazitimi političnimi nasprotovanji. Ameriške sankcije, nasprotovanje nekaterih držav pristojnosti sodišča in težave pri izvrševanju nalogov za aretacijo kažejo, kako zahtevno je uveljavljanje mednarodne kazenske odgovornosti.

Odločitev Evropskega parlamenta je zato predvsem izraz politične podpore neodvisnemu sodstvu in instituciji, katere delo je pogosto povezano z najobčutljivejšimi mednarodnimi konflikti.

Toda nagrada sama po sebi ne bo spremenila ameriške politike, odpravila sankcij ali zagotovila izvršitve sodnih odločitev. Za učinkovito delovanje ICC bo še naprej ključno sodelovanje držav in spoštovanje pravnih obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb.

Pri tem ostaja pomembno tudi načelo, da se najhujši mednarodni zločini preiskujejo na podlagi dokazov in prava, ne glede na politično moč ali mednarodni položaj osumljencev. Prav to načelo je v praksi pogosto najtežje uveljaviti, kadar postopki zadevajo voditelje vplivnih držav.

Letošnja nagrada Saharova zato odpira vprašanje, ki presega odnose med Evropsko unijo in Združenimi državami: ali je mednarodna skupnost pripravljena podpirati neodvisno pravosodje tudi takrat, ko njegove odločitve zadevajo politično vplivne posameznike in države? Odgovor ne bo odvisen od decembrske slovesnosti, temveč predvsem od ravnanja držav, ko bo treba sodne odločitve dejansko spoštovati in izvrševati.

Spletno uredništvo