V Sloveniji na tisoče ljudi brez doma: Med njimi tudi starejši in bolni, za katere primanjkuje nastanitev
Danes, 10. oktobra, obeležujemo svetovni dan brezdomstva. V Sloveniji so po zadnjih mednarodno primerljivih podatkih v letu 2024 evidentirali približno 3.800 ljudi, vključenih v programe pomoči brezdomnim, dejanski obseg stanovanjske izključenosti pa je težko natančno oceniti. Ob letošnjem dnevu 14 slovenskih organizacij opozarja, da brezdomstvo ni zgolj vprašanje strehe nad glavo. Vse več pozornosti zahteva položaj starejših, bolnih in onemoglih ljudi, ki ne zmorejo več samostojnega življenja, običajna zavetišča pa zanje pogosto niso primerna. Njihovo sporočilo je jasno: človek brez doma ne sme ostati tudi brez mesta v družbi.
Brezdomstvo je ena najtežjih oblik socialne izključenosti, vendar ga javnost pogosto razume precej ožje, kot ga opredeljujejo strokovnjaki. Ob besedi brezdomec si mnogi predstavljajo človeka, ki spi na ulici, v parku ali pod mostom. Toda ljudje brez ustreznega doma živijo tudi v začasnih nastanitvah, zavetiščih, neprimernih bivališčih ali se selijo med znanci in sorodniki, ker nimajo možnosti za samostojno bivanje.
Ob letošnjem svetovnem dnevu brezdomstva, ki poteka pod geslom »Brez doma. Ne brez mesta med nami.«, je skupno izjavo pripravilo 14 slovenskih izvajalcev programov na področju brezdomstva in socialne izključenosti. Opozarjajo, da se izguba doma pogosto prepleta z revščino, zdravstvenimi težavami, duševnimi stiskami in pomanjkanjem socialne podpore. Posebej so izpostavili ljudi, ki zaradi starosti, bolezni ali gibalne oviranosti potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih, zanjo pa v obstoječem sistemu ni vedno ustreznih rešitev.
Koliko brezdomnih ljudi je v Sloveniji?
Na vprašanje, koliko ljudi v Sloveniji dejansko nima doma, ni preprostega odgovora. Država namreč še nima enotnega statističnega sistema, ki bi zajel vse oblike brezdomstva in stanovanjske izključenosti. Podatki se zbirajo predvsem prek socialnovarstvenih programov, zavetišč in organizacij, ki pomagajo ljudem v stiski, zato vseh posameznikov brez ustreznega bivališča ne zajamejo.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je v poročilu, objavljenem septembra letos, navedla, da je bilo v Sloveniji leta 2024 evidentiranih približno 3.800 ljudi z izkušnjo brezdomstva, kar predstavlja okoli 0,18 odstotka prebivalstva. Med evidentiranimi je bilo približno 73 odstotkov moških in 18 odstotkov žensk, preostali del pa predstavljajo druge oziroma nepopolno razvrščene evidence. V podatkih je zajetih tudi 109 mladoletnih oseb.
Toda pri teh številkah je potrebna previdnost. OECD pojasnjuje, da slovenska ocena temelji predvsem na podatkih o uporabnikih nastanitvenih in drugih socialnovarstvenih programov. Ne vključuje vseh ljudi, ki spijo na prostem, prebivajo v neprimernih objektih ali začasno bivajo pri drugih, ker nimajo lastnega doma.
Število 3.800 zato ni mogoče razumeti kot popolnega števila vseh brezdomnih ljudi v Sloveniji. Gre za najboljšo razpoložljivo oceno na podlagi določenih programskih evidenc, medtem ko je dejanski obseg širše stanovanjske izključenosti lahko večji.
Ko človek ostane brez doma in brez možnosti za samostojno življenje
Letošnje opozorilo slovenskih organizacij je posebej usmerjeno v starejše, bolne in onemogle ljudi. Njihov položaj je pogosto še težji, saj ne potrebujejo samo varnega prostora za spanje, temveč tudi redno pomoč pri osebni higieni, prehranjevanju, jemanju zdravil in drugih vsakodnevnih opravilih.
Običajna zavetišča praviloma niso namenjena zagotavljanju dolgotrajne zdravstvene nege ali stalne osebne oskrbe. Človek, ki je gibalno oviran, težko hodi ali potrebuje pomoč pri vstajanju iz postelje, zato v takšnem okolju pogosto ne more ustrezno živeti. Po drugi strani pa lahko zaradi pomanjkanja prostih mest, zahtevnih postopkov ali drugih okoliščin težko pride do primernejše nastanitve.
Prav na to opozarjajo podpisniki letošnje skupne izjave. Po njihovih navedbah primanjkuje ustreznih nastanitvenih možnosti za ljudi brez doma, ki zaradi zdravstvenega stanja ne morejo več samostojno skrbeti zase. Težava se tako ne konča z zagotovitvijo postelje, temveč vključuje vprašanja zdravstvene oskrbe, socialne podpore in dolgoročnega bivanja.
Takšni primeri kažejo, da brezdomstva ni mogoče obravnavati ločeno od drugih javnih sistemov. Socialno varstvo, zdravstvo, dolgotrajna oskrba in stanovanjska politika morajo biti povezani, saj se potrebe posameznika pogosto prepletajo.
Brezdomstvo ni vedno posledica osebnih odločitev
V javnosti še vedno obstaja predstava, da so ljudje brez doma za svoj položaj praviloma odgovorni sami. Toda življenjske okoliščine, ki lahko pripeljejo do izgube stanovanja, so bistveno bolj zapletene. Med dejavniki tveganja so revščina, izguba zaposlitve, razpad partnerske zveze, nasilje v družini, zdravstvene težave, zadolženost in pomanjkanje dostopnih stanovanj.
Pri nekaterih ljudeh se več težav pojavi hkrati. Posameznik lahko zaradi bolezni izgubi zaposlitev, nato ne zmore več plačevati najemnine, hkrati pa nima družine ali drugih bližnjih, pri katerih bi lahko začasno živel. Drugi se znajdejo v stanovanjski stiski po razvezi, smrti partnerja ali dolgotrajnem obdobju finančne negotovosti.
Pomemben dejavnik je tudi dostopnost stanovanj. Če človek nima dovolj prihodkov za najem primernega bivališča, lahko že ena večja življenjska sprememba povzroči izgubo stanovanjske varnosti. To še posebej prizadene ljudi, ki nimajo prihrankov, stabilne zaposlitve ali podporne mreže.
Brezdomstvo zato ni zgolj vprašanje individualnega ravnanja, temveč tudi dostopnosti stanovanj, socialne varnosti in možnosti pravočasne pomoči. Prav preprečevanje izgube doma je lahko bistveno učinkovitejše od reševanja posledic, ko človek že ostane brez ustreznega bivališča.
Ljubljana septembra odprla nov objekt za pomoč brezdomnim
Ob letošnjem svetovnem dnevu brezdomstva je Mestna občina Ljubljana predstavila tudi novo pridobitev na področju pomoči ljudem brez doma. Septembra so na Poljanski cesti odprli Bivanjsko Poljansko, namensko zgrajen objekt, ki združuje nastanitvene zmogljivosti in različne oblike socialne podpore.
V objektu so urejeni prostori za bivanje, kuhinja z jedilnico, prostori za individualne razgovore in dnevne dejavnosti. Namen takšne ureditve je, da ljudje brez doma na enem mestu dobijo več kot zgolj začasno streho nad glavo. Pomemben del podpore predstavljajo tudi svetovanje, pomoč pri urejanju dokumentacije in dostopu do pravic ter aktivnosti, ki omogočajo postopno izboljšanje življenjskih razmer.
Po navedbah ljubljanske občine je Bivanjska Poljanska del širšega sodelovanja z nevladnimi organizacijami in socialnovarstvenimi programi. Med pomembnimi izvajalci pomoči je društvo Kralji ulice, ki se že vrsto let ukvarja z brezdomstvom, terenskim delom in podporo ljudem v stanovanjski stiski.
Odprtje novega objekta pomeni dodatne možnosti za pomoč, vendar samo po sebi ne odpravlja širšega problema. Potrebe ljudi brez doma so različne, zato poleg zavetišč ostajajo pomembni tudi dostopna najemna stanovanja, podprto bivanje in specializirane nastanitve za ljudi z zahtevnejšimi zdravstvenimi potrebami.
Tudi v Velenju opozarjajo na dostojanstvo ljudi brez doma
Svetovni dan brezdomstva so zaznamovali tudi v Velenju, kjer deluje Društvo Hiša, ki pomaga ljudem v stanovanjski in socialni stiski. Ob letošnjem dnevu so pripravili več aktivnosti za uporabnike svojih programov in širšo javnost, med drugim tradicionalni Zajtrk prvakov ter dan odprtih vrat nastanitvenega programa.
V Mestni občini Velenje so ob tem poudarili, da izguba doma lahko prizadene različne ljudi in da pomoč ne sme biti omejena samo na materialne dobrine. Ljudje v stiski potrebujejo tudi razumevanje, podporo in možnost, da ponovno vzpostavijo občutek varnosti ter pripadnosti skupnosti.
Posebej pomembna je vloga lokalnega okolja. Brezdomstvo je pogosto najbolj vidno v večjih mestih, vendar stanovanjske stiske niso omejene samo nanje. Tudi v manjših krajih lahko ljudje živijo v neprimernih razmerah ali brez trajne nastanitve, pri čemer so njihove težave zaradi manjše dostopnosti storitev lahko še težje prepoznavne.
Velenjske aktivnosti zato niso namenjene zgolj obeležitvi dneva, temveč tudi zmanjševanju predsodkov. Osebni stik, pogovor in vključevanje ljudi z izkušnjo brezdomstva v lokalne dejavnosti lahko prispevajo k boljšemu razumevanju njihovih življenjskih okoliščin.
Zakaj zavetišče ni dovolj?
Zavetišča imajo pomembno vlogo, saj človeku v akutni stiski omogočijo varen prostor za spanje, osnovno higieno in pogosto tudi prehrano. Toda začasna nastanitev še ne pomeni trajne rešitve brezdomstva. Če človek po določenem času nima možnosti za samostojno ali podprto bivanje, lahko ostane odvisen od začasnih oblik pomoči.
V evropskih državah se zato vse bolj uveljavlja pristop, znan kot »najprej stanovanje«. Njegovo izhodišče je, da človek za reševanje drugih življenjskih težav najprej potrebuje stabilno in varno bivališče. Šele ko ima zagotovljeno osnovno stanovanjsko varnost, je pogosto lažje urejati zdravstveno stanje, zaposlitev, socialne odnose in druge okoliščine.
Takšen pristop ne pomeni, da človek ne potrebuje dodatne pomoči. Nasprotno, stanovanje spremljajo različne oblike podpore, prilagojene njegovim potrebam. Nekdo potrebuje predvsem pomoč pri urejanju finančnih obveznosti, drugi redno zdravstveno spremljanje, tretji pa intenzivnejšo socialno podporo.
Tudi slovenski predlog strategije za preprečevanje in končanje brezdomstva za obdobje 2025–2035 je predvidel postopno preusmeritev od sistema, ki temelji predvsem na začasnih nastanitvah, k zagotavljanju stabilnega bivanja s podporo. Vendar predlog sam po sebi še ne pomeni, da so vsi predvideni ukrepi že sprejeti ali izvedeni. OECD je septembra letos Slovenijo še vedno navajal med državami brez sprejete samostojne nacionalne strategije brezdomstva.
Slovenija še vedno nima popolnega pregleda nad brezdomstvom
Ena od pomembnih sistemskih težav je pomanjkanje celovitih podatkov. Brez zanesljivega pregleda nad številom ljudi, ki živijo brez doma ali v neustreznih bivališčih, je težje načrtovati nastanitvene zmogljivosti, socialne programe in dolgoročne stanovanjske ukrepe.
Uradni podatki pogosto zajamejo ljudi, ki že uporabljajo določeno obliko pomoči, precej težje pa tiste, ki se iz različnih razlogov ne vključijo v programe. Med njimi so lahko posamezniki, ki začasno prespijo pri prijateljih, živijo v zapuščenih objektih ali se selijo med različnimi neformalnimi nastanitvami.
Posebej zahtevno je prepoznavanje prikritega brezdomstva med ženskami, mladimi in družinami. Ti ljudje niso nujno vidni na ulicah, vendar to ne pomeni, da imajo zagotovljeno varno in trajno bivališče. Zato strokovnjaki opozarjajo, da je treba brezdomstvo razumeti širše od njegove najbolj vidne oblike.
Poročilo OECD iz septembra 2026 potrjuje, da Slovenija še nima uradne statistične definicije brezdomstva niti zakonske obveznosti za celovito zbiranje podatkov o njem. To pomeni pomembno omejitev pri ocenjevanju razsežnosti problema in spremljanju učinkovitosti ukrepov.
Človek brez doma ostaja del skupnosti
Letošnje geslo svetovnega dneva brezdomstva opozarja na nekaj, kar je v razpravah o številkah, zavetiščih in stanovanjskih politikah pogosto spregledano. Izguba doma ne pomeni izgube človekovega dostojanstva, pravic ali pripadnosti skupnosti. Človek, ki nima stalnega bivališča, je še vedno sosed, občan in član družbe.
Organizacije, ki delajo z ljudmi brez doma, zato poudarjajo pomen spoštljivega odnosa. Predsodki in stigmatizacija lahko dodatno otežijo dostop do pomoči, zdravstvenih storitev in zaposlitve. Človek, ki se že sooča z izgubo stanovanjske varnosti, lahko zaradi družbene izključenosti izgubi tudi pomembne osebne stike in občutek pripadnosti.
Ob tem je pomembno, da se javna razprava ne ustavi pri vprašanju, kako ljudem brez doma zagotoviti prenočišče. Enako pomembno je, kako preprečiti, da bi ljudje sploh izgubili dom, ter kako tistim, ki so ga že izgubili, omogočiti trajnejšo rešitev.
Posebno pozornost si zaslužijo starejši, bolni in onemogli ljudje, za katere običajne oblike začasne nastanitve pogosto niso dovolj. Njihove potrebe kažejo, kako nujno je povezovanje stanovanjske politike, zdravstva, socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe.
Dom ni samo streha nad glavo
Svetovni dan brezdomstva je priložnost za razmislek o tem, kaj dom pravzaprav pomeni. Ni zgolj naslov, soba ali prostor za spanje, temveč tudi varnost, zasebnost, stabilnost in možnost, da človek načrtuje svoje življenje.
Podatki o tisočih ljudeh, ki so v Sloveniji vključeni v programe pomoči brezdomnim, kažejo, da ne gre za obrobno vprašanje. Hkrati opozorila organizacij razkrivajo, da so med najranljivejšimi tudi ljudje, ki zaradi bolezni ali starosti ne morejo več sami skrbeti zase in potrebujejo več kot običajno zavetišče.
Najpomembnejše sporočilo letošnjega dneva zato ni le, da moramo brezdomstvo prepoznati, temveč da ljudi brez doma ne smemo odriniti iz družbe. Učinkovita pomoč pomeni zagotavljanje varnega bivanja, ustrezne podpore in možnosti za ponovno vključitev v skupnost. Predvsem pa pomeni razumevanje, da je za vsako statistično številko človek s svojo zgodbo, potrebami in pravico do dostojnega življenja.
Spletno uredništvo
