Piranski zaliv znova v središču pozornosti: Slovenija kršila pravico ribiča, toda meja ostaja nespremenjena

Piranski zaliv se je znova znašel v središču slovensko-hrvaških odnosov, tokrat zaradi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. ESČP je v enem od dveh primerov hrvaških ribičev ugotovilo, da je Slovenija kršila pravico do poštenega sojenja, v drugem pa kršitve ni ugotovilo. Sodba je pomembna za postopke proti ribičem, nikakor pa ne pomeni, da je Strasbourg posegel v slovensko-hrvaško mejo ali razveljavil arbitražno razsodbo. Prav nasprotno: vprašanje meje sploh ni bilo predmet tega odločanja.

Sodba v zadevi Makovac in Latin proti Sloveniji je bila objavljena v torek, danes pa se že kažejo njene posledice. Slovensko pravosodno ministrstvo poudarja, da odločitev ne vpliva na veljavnost arbitražne razsodbe, Vrhovno sodišče pa je sporočilo, da bo odločitev ESČP spoštovalo.

Za prebivalce slovenske Istre in predvsem ribiče je zgodba pomembna tudi zato, ker kaže, da skoraj desetletje po arbitražni razsodbi vprašanje vsakdanjega izvajanja meje še vedno povzroča na tisoče prekrškovnih postopkov.

Dva hrvaška ribiča, dve različni odločitvi

Pred ESČP sta se obrnila hrvaška ribiča Franka Makovac in Michael Latin iz Savudrije. Oba sta bila kaznovana zaradi dogodkov na delu morja, ki ga Slovenija na podlagi arbitražne razsodbe obravnava kot svoje ozemlje.

Makovac je bila marca 2018 kaznovana s 500 evri globe zaradi nezakonitega prehoda državne meje. Latin je februarja 2020 prejel 840 evrov globe zaradi ribolova brez dovoljenja in ravnanja ob nadzoru ribiškega inšpektorja.

Oba sta pred ESČP zatrjevala, da jima je bila v Sloveniji kršena pravica do poštenega sojenja, predvsem zato, ker slovenska sodišča v njunih postopkih niso opravila ustne obravnave.

Toda Strasbourg je njuna primera presodil različno.

Pri ribički Slovenija ni kršila pravic

V primeru Franke Makovac je ESČP presodilo, da slovensko sodišče ni kršilo njene pravice do poštenega sojenja.

Pri njenem prekršku so obstajale fotografije, na katerih sta bili dve osebi prepoznavni. Sodišče v Strasbourgu je ocenilo, da bi Makovac takšne dokaze lahko izpodbijala, zato ustna obravnava v njenem konkretnem primeru ni bila nujna.

Povsem drugače je bilo pri Michaelu Latinu.

Njegova identifikacija je temeljila predvsem na prepoznavi ribiškega inšpektorja in nedoločno opredeljenih objavah na družbenih omrežjih. ESČP je ocenilo, da bi bila pri takšnih dokazih ustna obravnava nujna, saj bi moral imeti ribič možnost, da dokaze neposredno izpodbija. Ker tega ni imel, je bila njegova pravica do poštenega sojenja kršena.

Sodišče torej ni presojalo, komu pripada morje, temveč ali je bil postopek, v katerem je bila izrečena globa, pošten.

To ni sodba o meji v Piranskem zalivu

Prav to je pri razumevanju sodbe najpomembnejše. ESČP ni odločilo, da je Slovenija neupravičeno kaznovala hrvaške ribiče zato, ker morje ne bi bilo slovensko. Prav tako ni spremenilo poteka meje in ni razveljavilo arbitražne razsodbe.

Ministrstvo za pravosodje je po objavi sodbe zato izrecno poudarilo, da odločitev ESČP ne vpliva na veljavnost arbitražne razsodbe o določitvi meje s Hrvaško na morju. Ministrstvo bo sodbo preučilo in določilo ukrepe, potrebne za njeno izvršitev.

Arbitražno sodišče je 29. junija 2017 razglasilo končno razsodbo, s katero je določilo kopensko in morsko mejo med Slovenijo in Hrvaško ter območje stika Slovenije z odprtim morjem. Slovenija razsodbo obravnava kot dokončno in zavezujočo. Hrvaška je ne priznava in je ne izvaja.

Prav ta razkorak je jedro težave, ki jo prebivalci in ribiči ob zalivu občutijo še danes.

Več kot 3300 postopkov proti hrvaškim ribičem

Obseg problema najbolje pokažejo številke.

Po podatkih Vrhovnega sodišča je Okrajno sodišče v Kopru od arbitražne razsodbe leta 2017 do konca septembra letos odločilo že o 3345 zadevah, povezanih s prekrškovnimi postopki proti hrvaškim ribičem.

Nerešenih ostaja še nekaj več kot sto zadev iz let 2025 in 2026, nove pa še vedno prihajajo.

To pomeni, da skoraj devet let po arbitražni razsodbi pravni spor na državni ravni še vedno ustvarja zelo konkretne posledice za ljudi na morju.

Slovensko Vrhovno sodišče je ob sodbi ESČP tudi samo opozorilo, da množičnost teh postopkov in ponavljajoče se izrekanje glob zahtevata rešitev na ravni, ki presega sodni sistem.

Tudi slovenski ribiči so se znašli na drugi strani iste zgodbe

Zgodba namreč ni enostranska. Tudi Hrvaška je kaznovala slovenske ribiče zaradi plovbe oziroma ribolova na območju, za katero Slovenija na podlagi arbitraže meni, da pripada njej.

ESČP se je s tem vprašanjem ukvarjalo že v preteklosti. Leta 2024 je v primeru slovenskih ribičev proti Hrvaški njihove pritožbe razglasilo za nedopustne in ob tem poudarilo, da ni pristojno za odločanje o veljavnosti in pravnih učinkih arbitražne razsodbe iz leta 2017.

Tudi sedanja odločitev zato ne rešuje temeljnega slovensko-hrvaškega vprašanja.

Sodba je pomembna, vendar Piranskega zaliva ne riše na novo

Slovenija bo morala odpraviti posledice ugotovljene kršitve v Latinovem primeru, slovenska sodišča pa bodo morala sodbo upoštevati pri primerljivih postopkih, zlasti kadar je identiteta kršitelja sporna in bi bilo treba dokaze preveriti na ustni obravnavi.

Toda zemljevida Piranskega zaliva sodba ne spreminja.

To je pomembna ločnica tudi zaradi naslovov in interpretacij, ki lahko ustvarijo vtis, da je Strasbourg odločal o tem, ali je slovensko kaznovanje hrvaških ribičev na tem območju sploh upravičeno. Tega vprašanja ESČP ni reševalo.

Nova sodba tako predvsem razkriva nekaj drugega: dokler Slovenija in Hrvaška politično ne najdeta načina za praktično ureditev razmer na morju, bodo posledice nedorečenega izvajanja meje še naprej nosili predvsem ribiči – slovenski in hrvaški – ter sodišča, ki štejejo že tisoče postopkov.

Spletno uredništvo Naša Primorska