Bi Slovenija lahko ostala brez svojega komisarja? Marta Kos danes odpira eno najobčutljivejših vprašanj EU

Evropska unija se pripravlja na novo širitev, z njo pa prihaja vprašanje, ki lahko neposredno zadeva tudi Slovenijo: ali bo imela vsaka država članica tudi v prihodnje svojega evropskega komisarja? Evropska komisarka za širitev Marta Kos bo danes predstavila načrte za notranje prilagoditve EU pred sprejemanjem novih članic, med možnostmi pa je tudi zmanjšanje števila evropskih komisarjev. Razpravlja se tudi o omejevanju odločanja s soglasjem oziroma širši uporabi kvalificirane večine.

Za manjše članice, med katere sodi Slovenija, sta obe vprašanji posebej občutljivi: lastni komisar zagotavlja neposredno nacionalno prisotnost v kolegiju Komisije, veto pa državi omogoča, da pri nekaterih najpomembnejših evropskih odločitvah prepreči sprejetje odločitve, s katero se ne strinja.

Evropska komisija bo danes v Strasbourgu razpravljala o tako imenovanih predširitvenih pregledih politik, s katerimi želi ugotoviti, kako bi morala Evropska unija spremeniti svoje delovanje, če bi se sedanjim 27 članicam v prihodnjih letih pridružile nove države. Komisarka Marta Kos bo ugotovitve po napovedi Komisije predstavila danes ob 16. uri v Evropskem parlamentu.

Na seznamu kandidatk oziroma potencialnih prihodnjih članic so med drugim države Zahodnega Balkana, Ukrajina in Moldavija. Kosova je kot evropska komisarka za širitev zadolžena prav za njihov pristopni proces ter reforme, ki jih morajo izvesti pred članstvom.

Marta Kos: Na mizi tudi manj evropskih komisarjev

Pred današnjo predstavitvijo je Kosova razkrila eno najbolj občutljivih možnosti. »Nekaj sprememb bomo predlagali tudi na področju naših institucij, kot je na primer zmanjšanje števila komisarjev,« je povedala po poročanju Dela.

EU ima danes 27 držav članic in vsaka ima svojega člana Evropske komisije. Če bi se Unija v prihodnjih letih povečala na več kot 30 članic, bi se po sedanjem sistemu povečal tudi kolegij komisarjev. V Bruslju se zato znova odpira vprašanje, ali je sistem »ena država – en komisar« dolgoročno še vzdržen.

Za velike države je to pomembno institucionalno vprašanje, za manjše države pa tudi vprašanje njihovega vpliva in zastopanosti. Slovenija je imela od vstopa v EU leta 2004 vedno svojega komisarja oziroma komisarko. Trenutno je to prav Marta Kos, pristojna za širitev.

Če bi se število komisarjev zmanjšalo, to ne pomeni, da bi Slovenija trajno izgubila komisarja. Ena od možnosti je rotacijski sistem, po katerem bi se države pri imenovanju komisarjev izmenjevale. To pa bi pomenilo, da posamezna članica v določenem mandatu svojega komisarja ne bi imela.

Zanimivo: takšna rešitev je pravzaprav že zapisana v Lizbonski pogodbi

Tu zgodba postane še zanimivejša. Zmanjševanje Komisije ni nova ideja, ki bi jo šele zdaj izumila Marta Kos. Lizbonska pogodba je že predvidela, da bi bilo število komisarjev enako dvema tretjinama števila držav članic, pri čemer bi države sodelovale v sistemu enakopravne rotacije.

Toda Evropski svet je leta 2013 soglasno odločil, da bo kljub temu še naprej veljalo pravilo en komisar iz vsake države članice. Ta odločitev velja še danes.

To pomeni, da za zmanjšanje števila komisarjev niti ni nujno treba na novo izumljati evropskega institucionalnega sistema. Lizbonska pogodba že vsebuje mehanizem, ki bi ga bilo mogoče uporabiti, vprašanje pa je predvsem, ali bi države članice politično pristale na to, da občasno ostanejo brez svojega predstavnika v Komisiji.

Evropski parlament je že pred širitvijo opozoril, da je treba ponovno razmisliti o velikosti Komisije, vendar mora biti pri morebitnem zmanjšanju zagotovljeno geografsko in demografsko ravnotežje.

Zakaj je to za Slovenijo občutljivo?

Evropski komisar formalno sicer ni predstavnik svoje države. Po evropskih pogodbah mora delovati v interesu celotne Unije in ne sme sprejemati navodil nacionalne vlade.

Toda političnega pomena nacionalnosti komisarjev ni mogoče povsem prezreti. Za manjšo članico pomeni položaj njenega državljana v kolegiju neposredno poznavanje države, njenih posebnosti in političnega okolja na najvišji izvršilni ravni EU.

Slovenija ima danes približno dva milijona prebivalcev, Nemčija več kot 80 milijonov, vendar imata v kolegiju Komisije obe po enega komisarja. Prav zato je načelo enega komisarja na državo za manjše članice politično pomembno.

Morebitni rotacijski sistem bi moral biti zasnovan tako, da večje članice ne bi imele privilegiranega stalnega mesta, manjše pa bi morale čakati na svojo vrsto. Lizbonska pogodba prav zato zahteva enakopravno rotacijo ter upoštevanje demografskega in geografskega razpona držav članic.

Druga velika tema: kaj narediti z vetom?

Še občutljivejša je razprava o soglasnem odločanju.

Danes morajo države članice na nekaterih najpomembnejših področjih odločati soglasno. To pomeni, da ima vsaka članica možnost blokirati odločitev. Med področji, kjer je potrebno soglasje, so skupna zunanja in varnostna politika, širitev EU, lastni viri evropskega proračuna, večletni finančni okvir in nekatera davčna vprašanja.

Pri Uniji s 27 članicami je soglasje že zdaj pogosto težko doseči. Če bi EU v prihodnosti imela 30, 32 ali še več članic, bi lahko ena sama država pri nekaterih vprašanjih še vedno preprečila odločitev vseh drugih.

Zato že dlje časa poteka razprava o širši uporabi kvalificirane večine, pri kateri za sprejetje odločitve ni potrebno soglasje vseh članic.

Toda Marta Kos danes ne bo preprosto »ukinila veta«

Tu je potrebna pomembna previdnost. Današnje predstavitve ne smemo opisati, kot da Marta Kos predlaga preprosto ukinitev veta držav članic.

Evropska komisija je še včeraj poudarjala, da je dokument predmet razprav in da bo njegovo dokončno vsebino mogoče komentirati šele po današnji razpravi kolegija.

Evropski parlament je sicer že pozval k spremembam odločanja v Svetu in širši uporabi kvalificirane večine ob prihodnji širitvi. Toda nekatera področja so s soglasjem zaščitena neposredno v pogodbah EU, sprememba temeljnih pogodb pa praviloma zahteva soglasje vseh 27 držav članic.

Paradoks je očiten: da bi države odpravile veto na nekaterih najobčutljivejših področjih, bi morale pri pomembnih pogodbenih spremembah najprej soglasno pristati na spremembo sistema.

Tudi širitev sama še vedno potrebuje soglasje vseh

Posebej zanimivo je, da se vprašanje veta odpira prav v okviru širitve. Sedanji pristopni proces temelji na soglasju držav članic. Za začetek formalnih pristopnih pogajanj je potrebno soglasje vseh članic, enako velja pri ključnih korakih pogajanj, pristopna pogodba pa potrebuje soglasno odobritev Sveta in nato ratifikacijo vseh držav članic.

To daje vsaki državi članici veliko moč. Videli smo že primere, ko so dvostranski spori ali politične zahteve posamezne države za dalj časa ustavili napredovanje kandidatke.

Kosova je v preteklih mesecih govorila tudi o »novi generaciji pristopnih pogodb«, ki bi lahko vsebovale dodatna varovala za prihodnje članice. Razprava vključuje tudi vprašanje, kako zagotoviti, da nove države po vstopu spoštujejo evropska pravila in ne uporabljajo svojih novih pravic za blokiranje delovanja Unije.

Zakaj se EU s tem ukvarja prav zdaj?

Širitev je po ruski invaziji na Ukrajino ponovno postala ena osrednjih geopolitičnih politik EU. Poleg držav Zahodnega Balkana sta močno napredovali evropski ambiciji Ukrajine in Moldavije.

Toda sprejeti nove članice je eno, zagotoviti, da bo razširjena Unija sposobna delovati, pa nekaj drugega.

Evropski parlament je zato že opozoril, da mora širitev spremljati institucionalna in finančna reforma EU. Med vprašanji, ki jih je posebej izpostavil, so velikost Evropske komisije, način glasovanja v Svetu, evropski proračun ter ravnotežje med velikimi in majhnimi državami.

Prav o tem bodo govorili tudi voditelji EU na zasedanju Evropskega sveta 15. in 16. oktobra, kjer sta širitev in reforma Unije že uvrščeni med glavne teme.

Večja EU bi lahko pomenila tudi drugačno EU

Današnja predstavitev Marte Kos zato ni zgolj še ena razprava o državah kandidatkah. V ozadju je precej večje vprašanje: kakšna bo Evropska unija, ko oziroma če bo imela več kot 30 članic?

Za Slovenijo sta pri tem posebej pomembni dve vprašanji. Prvo je, ali bo še naprej veljalo pravilo, da ima vsaka država svojega evropskega komisarja. Drugo pa, koliko odločitev bo še zahtevalo soglasje vseh držav in pri katerih bi lahko prešli na večinsko odločanje.

Pri obeh je razumljiv konflikt interesov. Manjša Komisija bi lahko bila operativnejša, vendar bi posamezne države v nekaterih mandatih ostale brez svojega komisarja. Manj odločanja s soglasjem bi lahko preprečilo blokade, vendar bi hkrati pomenilo, da bi bila država pri posamezni odločitvi lahko preglasovana.

In prav zato bo današnji dokument pomemben tudi za Slovenijo. Širitev EU namreč ne bo zahtevala sprememb samo od Ukrajine, Moldavije, Črne gore in drugih kandidatk. Če se bo Unija res širila, se bodo morda morala spremeniti tudi pravila, po katerih v njej že danes deluje Slovenija.

Spletno uredništvo Naša Primorska