V Bruslju se začenja odločilnejša faza bitke za skoraj dva tisoč milijard evrov težak evropski proračun, pri kateri je veliko na kocki tudi za Slovenijo. Nemčija želi predlog Evropske komisije zmanjšati za približno 400 milijard evrov, skupaj z Avstrijo, Dansko, Finsko, Nizozemsko in Švedsko pa zahteva rez v višini »več sto milijard evrov«. Na drugi strani se je 17 držav, med njimi Slovenija, povezalo v skupino, ki opozarja, da dodatnega krčenja kohezijske in kmetijske politike ne bo podprla. Za Slovenijo to ni abstrakten bruseljski spor: v naslednjem sedemletnem obdobju naj bi ji bilo po sedanjih ocenah iz evropskega proračuna za kohezijo, kmetijstvo in druge programe na voljo približno pet do šest milijard evrov. Koliko jih bo na koncu dejansko ostalo, je zdaj predmet pogajanj.
Bruselj želi skoraj dva tisoč milijard evrov
Evropska komisija je julija lani predlagala nov večletni finančni okvir za obdobje 2028–2034 v višini približno 1.985 milijard evrov, kar ustreza 1,26 odstotka bruto nacionalnega dohodka EU. Številka je na prvi pogled ogromna in je precej višja od približno 1.300 milijard evrov sedanjega sedemletnega proračuna, vendar primerjava ni povsem neposredna. V novem okviru je namreč predvideno tudi odplačevanje dolga, ki ga je EU najela za financiranje pokoronskega sklada NextGenerationEU. Za servisiranje tega dolga je v predlogu predvidenih približno 168 milijard evrov.
Komisija želi hkrati temeljito spremeniti način porabe denarja. Kohezijska politika, skupna kmetijska politika, ribištvo, notranja varnost in nekatera druga področja naj bi se povezala v širši instrument, države pa bi dobile nacionalne in regionalne partnerske načrte. Obenem naj bi bistveno več denarja namenili konkurenčnosti, raziskavam, inovacijam, varnosti in obrambi. Prav zaradi premika novih prioritet pa se je odprlo staro vprašanje: če mora Evropa več porabiti za obrambo, tehnologijo in konkurenčnost, od kod vzeti denar, ne da bi zmanjšali sredstva za regije in kmete?
Nemčija: 400 milijard je treba črtati
Najostrejše stališče med velikimi članicami je zavzela Nemčija. Reuters je konec junija pridobil interni dokument nemške vlade, iz katerega izhaja zahteva po približno 400 milijardah evrov zmanjšanja Komisijinega predloga. Berlin je skoraj dvobilijonski okvir označil za finančno nevzdržen in opozoril, da dogovor v sedanji obliki ni mogoč. Nemčija je največja neto plačnica v evropski proračun, po nemških izračunih pa bi lahko njen letni prispevek ob tako velikem proračunu presegel 50 milijard evrov.
Friedrich Merz je nato konec avgusta v Berlinu zbral voditelje skupine držav, ki zahtevajo bistveno strožjo proračunsko disciplino. Nemčiji so se pridružile Avstrija, Danska, Finska, Nizozemska in Švedska. Šesterica se sicer zavzema za evropsko financiranje novih prioritet, kot so obramba, varnost, konkurenčnost, migracije in strateška suverenost, vendar vztraja, da mora biti skupni obseg proračuna bistveno manjši. Konec septembra so voditelji teh šestih držav svoje stališče ponovno zapisali v skupnem pismu in zahtevali zmanjšanje za »več sto milijard evrov«.
Slovenija se postavlja na drugo stran proračunskega spora
Le nekaj dni pozneje je sledil odgovor držav, ki jim kohezijska in kmetijska sredstva pomenijo precej več. Sedemnajst voditeljev, med njimi slovenski premier Janez Janša, je 2. oktobra poslalo skupno pismo irskemu premierju Micheálu Martinu, katerega država trenutno predseduje Svetu EU, ter predsedniku Evropskega sveta Antoniu Costi. Sporočilo je jasno: Evropa mora financirati nove prioritete, vendar ne z dodatnim krčenjem kohezije in skupne kmetijske politike.
Pod pismo so se poleg Slovenije podpisali voditelji Italije, Romunije, Bolgarije, Cipra, Hrvaške, Češke, Estonije, Grčije, Madžarske, Latvije, Litve, Malte, Poljske, Portugalske, Slovaške in Španije. Opozorili so, da sta kohezija in kmetijstvo že v prvotnem predlogu Komisije realno finančno šibkejša, čeprav se celoten evropski proračun povečuje. Zato nasprotujejo temu, da bi se prav na teh področjih iskalo še dodatne stotine milijard prihrankov.
Koliko je v tej zgodbi vredna Slovenija?
Za Slovenijo so številke konkretne. Septembra je slovenska vlada ob začetku priprav na novo programsko obdobje ocenila, da bi lahko bilo državi v obdobju 2028–2034 za kohezijsko politiko, skupno kmetijsko politiko in druge evropske programe na voljo približno pet do šest milijard evrov. Toda vlada je hkrati izrecno opozorila, da so pogajanja še v zgodnji fazi in da se lahko tako skupna finančna ovojnica kot struktura programov še občutno spremenita.
Slovenija je v zadnjih letih razvojno napredovala na približno 90 odstotkov povprečja EU27, zato je bilo že ob prvem predlogu Komisije pričakovano, da bo v prihodnosti upravičena do nekoliko manj kohezijskega denarja. Slovenska vlada je julija 2025 kljub temu ocenila, da Komisijin začetni predlog Sloveniji pri koheziji in kmetijstvu zagotavlja obseg sredstev, ki se ne razlikuje bistveno od sedanjega obdobja. Prav zato je pomembno razlikovati med prvotnim predlogom Komisije in dodatnimi rezi, ki jih zdaj zahtevajo varčnejše države.
Če bi se skoraj dvobilijonski predlog res zmanjšal za več sto milijard evrov, kot zahtevajo Nemčija in njene zaveznice, bi se šele odprlo vprašanje, na katerih postavkah bi se varčevalo. Ni mogoče vnaprej trditi, da bi vsak evro reza avtomatično pomenil manj denarja za Slovenijo. Če pa bi velik del zmanjšanja padel na kohezijo ali kmetijstvo, bi bil učinek za države, ki so od teh politik bolj odvisne, bistveno večji.
Spor ni samo med »bogatimi« in »revnimi«
Delitev Evrope je obenem bolj zapletena od preprostega spopada bogatega severa z revnejšim jugom in vzhodom. Španija je denimo med podpisnicami pisma 17 držav, ki želijo zaščititi kohezijo in kmetijstvo, medtem ko je Nizozemska v varčni skupini. Italija in Poljska prav tako zagovarjata ambicioznejši skupni proračun.
Razlika je predvsem v tem, koliko so posamezne države pripravljene povečati svoje nacionalne prispevke in katere politike želijo financirati na evropski ravni. Nemčija in njene partnerice poudarjajo, da skupni proračun ne more rasti neomejeno ter da je treba denar preusmeriti k novim strateškim prednostnim nalogam. Druga skupina odgovarja, da Evropa ne more govoriti o večji konkurenčnosti in enotnem trgu, hkrati pa zmanjševati sredstva, namenjena zmanjševanju razvojnih razlik med njenimi regijami.
Evropski komisar za proračun Piotr Serafin je varčne države julija opozoril še na drug paradoks: manjši evropski proračun po njegovih besedah ne pomeni nujno manjšega računa za davkoplačevalce, saj bodo morale države obrambo, energetiko, raziskave in druge naloge financirati tako ali drugače – če ne skupaj prek EU, pa iz nacionalnih proračunov.
V ozadju se že plačuje račun za skupni evropski dolg
Pogajanja dodatno zapleta dolg iz obdobja pandemije. Evropska unija je za program NextGenerationEU prvič v takšnem obsegu skupaj izdala dolg, zdaj pa prihaja čas njegovega odplačevanja. Komisijin predlog za prihodnji finančni okvir vključuje približno 25 milijard evrov letno za odplačevanje posojil NextGenerationEU, kar samo po sebi požre pomemben del prostora za nove programe.
Skupina 17 držav s Slovenijo zato med možnostmi omenja tudi bolj postopno odplačevanje tega dolga, če bi analiza pokazala, da je to finančno smiselno. Poleg tega dopuščajo razpravo o novih lastnih virih EU in omejenih skupnih dolžniških instrumentih za natančno določene strateške projekte. Nasprotujejo pa nadaljnjim popustom oziroma rabatom pri nacionalnih prispevkih posameznih držav.
Tudi Merzu se mudi
Nemški kancler želi, da bi članice politični dogovor dosegle še do konca leta 2026. Razlog ni samo tehničen – novi proračun mora začeti veljati januarja 2028 –, ampak je pred Evropo tudi politično zahtevno leto 2027 z volitvami v več velikih državah. Reuters je ob nemški zahtevi po rezih izpostavil prav prihajajoče volilne cikle v Franciji, Italiji in na Poljskem kot enega od razlogov, zakaj si Berlin želi dogovora čim prej.
Tu je treba nekoliko popraviti trditev, da je največja nevarnost že zdaj Marine Le Pen oziroma da njen položaj neposredno določa pogajanja o proračunu. Francoske predsedniške volitve bodo spomladi 2027, sedanje ankete pa so le trenutni posnetek javnega mnenja in ne napoved rezultata. Francoska notranjepolitična in javnofinančna negotovost lahko pogajanja otežuje, vendar bi bilo preuranjeno iz današnjih anket sklepati, kakšno francosko vlado bo EU imela za pogajalsko mizo po volitvah.
Kdo bo plačal nove evropske ambicije?
Pred EU je zato ena najtežjih proračunskih enačb zadnjih let. Evropa želi več denarja za obrambo, varnost, konkurenčnost, tehnologijo, energetiko in odzivanje na krize, obenem mora začeti odplačevati skupni pokoronski dolg. Države, kot je Slovenija, pa nočejo, da bi račun za nove prioritete plačale predvsem regije in kmetijstvo.
In prav tu se bo odločalo tudi o slovenskih milijardah. Trenutna ocena od pet do šest milijard evrov še ni zagotovljen ček, temveč izhodišče za pogajanja. Nemška zahteva po 400-milijardnem zmanjšanju Komisijinega predloga zato za Slovenijo ni nepomembna bruseljska računovodska razprava. Vprašanje je, kje bi teh 400 milijard iskali.
Naslednja pomembna postaja bo že 13. oktobra, ko bodo ministri za evropske zadeve razpravljali o novi pogajalski podlagi irskega predsedstva. Takrat bo precej jasneje, koliko prostora je med zahtevo šestih držav po več sto milijardah rezov in zahtevo sedemnajsterice, da se kohezije in kmetijstva ne krči še dodatno.
Spletno uredništvo
