Nova pravila EU že veljajo: Konec zavajajočih »zelenih« oznak in skrivanju kratke življenjske dobe izdelkov

V Evropski uniji se od 27. septembra 2026 uporabljajo nova pravila, ki naj bi potrošnike bolje zaščitila pred zelenim zavajanjem, lažnimi okoljskimi trditvami in prikrivanjem informacij o življenjski dobi izdelkov. Trgovci bodo morali biti bistveno previdnejši pri oznakah, kot so »zelen«, »okolju prijazen« ali »podnebno nevtralen«, potrošniki pa naj bi dobili tudi jasnejše informacije o trajnosti izdelkov. Slovenija je med državami, ki evropske direktive ni pravočasno prenesla v nacionalno zakonodajo, zato je Evropska komisija proti njej že začela postopek.

Spremembe izhajajo iz Direktive (EU) 2024/825 o krepitvi vloge potrošnikov za zeleni prehod, ki sta jo Evropski parlament in Svet EU sprejela leta 2024. Države članice so morale potrebne nacionalne predpise sprejeti do 27. marca 2026, uporabljati pa se morajo od 27. septembra 2026.

Cilj sprememb je precej konkreten: potrošnik pri nakupu ne bi smel biti prepričan, da izbira okolju prijaznejši, trajnejši ali popravljivejši izdelek, če za takšno trditev ni ustrezne podlage. Evropska zakonodaja zato razširja seznam poslovnih praks, ki se štejejo za nepoštene oziroma zavajajoče.

»Zelen« in »okolju prijazen« ne bosta več dovolj

Ena največjih sprememb se nanaša na tako imenovani greenwashing oziroma zeleno zavajanje. Gre za prakso, pri kateri podjetje z besedami, simboli ali drugimi sporočili ustvari vtis, da je izdelek oziroma podjetje okoljsko odgovorno, čeprav za takšno trditev nima ustreznih dokazov.

Nova pravila omejujejo uporabo splošnih okoljskih trditev, kot so »okolju prijazno«, »zeleno«, »naravno«, »biološko razgradljivo«, »podnebju prijazno« ali »energijsko učinkovito«, kadar podjetje njihove odlične okoljske učinkovitosti ne more dokazati na način, ki ga zahteva zakonodaja.

Pomembna sprememba velja tudi za trditve, da ima izdelek nevtralen, zmanjšan ali pozitiven vpliv na okolje zgolj zaradi izravnave emisij toplogrednih plinov. Podjetje tako izdelka ne bo moglo predstavljati kot »podnebno nevtralnega« samo zato, ker je nekje drugje kupilo ogljične dobropise oziroma financiralo izravnavo emisij.

Pod strožji nadzor prihajajo tudi trajnostne oznake. Potrošnik danes na embalaži sreča številne zelene listke, drevesa, kroge in druge simbole, pri katerih pogosto niti ne ve, kdo jih je podelil in po kakšnih merilih. Po novih pravilih bodo dovoljene predvsem oznake, ki temeljijo na certifikacijski shemi ali jih vzpostavi javni organ.

Tudi namerno skrajševanje življenjske dobe izdelkov pod drobnogledom

Drugi pomemben del zakonodaje posega v vprašanje trajnosti izdelkov. Evropska pravila posebej ciljajo na poslovne prakse, zaradi katerih lahko potrošnik izdelek zamenja prej, kot bi bilo potrebno.

Trgovec denimo ne sme zamolčati informacije o funkciji programske posodobitve, če ve, da bo posodobitev negativno vplivala na delovanje blaga ali uporabo digitalnih vsebin oziroma storitev. Prav tako potrošnika ne sme predstavljati programske posodobitve kot nujne, kadar ta v resnici zgolj izboljšuje funkcionalnost.

To je posebej pomembno pri telefonih, računalnikih, pametnih urah, televizorjih in drugih napravah, ki so vse bolj odvisne od programske opreme.

Pravila posegajo tudi v druge oblike načrtovanega oziroma prezgodnjega zastaranja. Med prepovedane prakse sodi tudi lažno zatrjevanje, da ima izdelek določeno življenjsko dobo glede časa ali intenzivnosti uporabe, če to ne drži.

Kupec mora vedeti tudi, kako dolgo naj bi izdelek zdržal

Evropska unija želi poleg prepovedovanja zavajajočih praks potrošnikom omogočiti tudi boljše primerjanje izdelkov. Več poudarka bo zato na informacijah o trajnosti in jamstvih.

Kadar proizvajalec brez dodatnega plačila ponuja komercialno jamstvo trajnosti za celoten izdelek za obdobje, daljše od dveh let, bo moral biti potrošnik s tem jasno seznanjen. Za takšne informacije je predvidena tudi usklajena evropska oznaka, da jih bo kupec lažje opazil in primerjal.

Potrošniku morajo biti, kadar so na voljo, predstavljene tudi relevantne informacije o popravljivosti izdelka. Cilj je, da pri nakupu ne primerjamo več samo cene, zmogljivosti ali videza, ampak lažje ugotovimo tudi, ali je izdelek zasnovan za daljšo uporabo.

To je pomembna sprememba predvsem pri dražji elektroniki in gospodinjskih aparatih. Razlika med napravo, ki jo je mogoče po nekaj letih razmeroma preprosto popraviti, in napravo, pri kateri okvara majhnega sestavnega dela pomeni praktično konec njene uporabe, lahko za gospodinjstvo pomeni več sto evrov.

Slovenija je rok za prenos zamudila

Tu pa nastane pomemben zaplet. Čeprav je datum začetka uporabe evropskih pravil 27. september 2026, je treba direktivo najprej prenesti v zakonodajo posamezne države članice.

Slovenija tega do predpisanega roka ni opravila.

Evropska komisija je julija sporočila, da je proti 20 državam članicam, med njimi Sloveniji, začela postopek zaradi nepravočasnega prenosa Direktive (EU) 2024/825. Državam je poslala uradne opomine, ker do 27. marca niso sporočile popolnega prenosa evropskih pravil v nacionalno zakonodajo.

To pomeni, da je treba razlikovati med evropskim datumom začetka uporabe pravil in njihovim dejanskim prenosom v slovensko zakonodajo. Direktiva določa, da morajo države nacionalne ukrepe uporabljati od 27. septembra 2026, vendar je Slovenija pri zakonodajnem postopku zamujala.

Pristojno ministrstvo je medtem pripravilo spremembe Zakona o varstvu potrošnikov, s katerimi želi evropske zahteve prenesti v slovenski pravni red.

Še ena velika sprememba: pravica do popravila

S tem je povezana še druga pomembna evropska reforma, ki pa je ne smemo zamenjevati z direktivo proti zelenemu zavajanju. Gre za Direktivo (EU) 2024/1799 o skupnih pravilih za spodbujanje popravila blaga, pogosto imenovano kar evropska pravica do popravila.

Ta zakonodaja želi doseči, da pokvarjenega izdelka ne bi avtomatično zavrgli in kupili novega, kadar ga je mogoče smiselno popraviti. Za določene skupine izdelkov bodo morali proizvajalci potrošniku na njegovo zahtevo zagotoviti popravilo pod pogoji, določenimi z evropsko zakonodajo. Cilj je povečati dostopnost popravil, izboljšati informacije o njih ter zmanjšati količino prezgodaj zavrženih izdelkov.

Pomembna novost je tudi povezava z zakonskim jamstvom: kadar se potrošnik v ustreznem primeru namesto zamenjave odloči za popravilo, se bo obdobje odgovornosti prodajalca podaljšalo za 12 mesecev.

Pravila o pravici do popravila imajo svojo časovnico in jih zato ni pravilno predstavljati, kot da so v celoti začela veljati 27. septembra skupaj s pravili proti zelenemu zavajanju.

Za potrošnika sprememba predvsem pri informacijah pred nakupom

Bistvo nove evropske ureditve je, da želi del odgovornosti prestaviti tja, kjer ima potrošnik danes najmanj informacij – pred nakupom.

Če podjetje trdi, da je njegov izdelek okolju prijazen, bo moralo za takšno trditev imeti ustrezno podlago. Če ponuja posebno jamstvo trajnosti, mora biti ta informacija jasno vidna. Če ve, da bo programska posodobitev negativno vplivala na delovanje izdelka, tega ne sme zamolčati. In če neka oznaka na embalaži daje vtis uradnega trajnostnega certifikata, ne bo mogla biti zgolj marketinški simbol, ki si ga je podjetje izmislilo samo.

Za slovenskega potrošnika pa je trenutno pomemben še dodaten podatek: evropski rok je že nastopil, Slovenija pa mora zamujeni prenos pravil dokončati v domači zakonodaji.

Ko bo ureditev v celoti prenesena in uporabljena tudi pri nas, bodo posledice vidne tako na embalaži in v oglasih kot pri spletnih nakupih in informacijah, ki jih trgovec poda pred sklenitvijo pogodbe.

Evropska pravila tako ne obljubljajo, da bodo izdelki zaradi njih čez noč postali bolj zeleni ali trajnejši. Prinašajo pa nekaj precej bolj oprijemljivega: podjetja bodo težje ustvarjala vtis trajnosti samo z lepimi zelenimi napisi, potrošnik pa naj bi lažje ugotovil, kaj za svoj denar v resnici kupuje.

Spletno uredništvo Naša Ljubljana