Romana Krajnčan: Glasba, ki združuje generacije #foto
Priznana ustvarjalka, katere pesmi že desetletja navdihujejo mlade generacije, je ponovno presenetila z novim družinskim muzikalom. “Kako je Mravljica postala huda” je barvita glasbena avantura, ki združuje domišljijo, humor in nepozabne pesmi iz njene bogate zakladnice. Muzikal je premierno zaživel v Kinu gledališču Bežigrad in bo na voljo marca in aprila, z načrti za gostovanja po vsej Sloveniji. Otroci v tej predstavi niso le gledalci, ampak aktivni udeleženci zgodbe, ki združuje generacije, povezane z glasbo Romane Krajnčan.
Na prijetni sončni terasi v Ljubljani sva se z Romano pogovarjali o njenem novem muzikalu, ustvarjanju za otroke, sodelovanju z družino in pomenu iskrenosti v umetnosti za najmlajše občinstvo. “Ko sem začutila željo po ustvarjanju še ene predstave, ki bo verjetno moja zadnja, nisem mogla več ustaviti toka idej, strasti in ljubezni do otrok,” pojasnjuje. “Otroci imajo neverjetno sposobnost prepoznavanja iskrenosti. Če jim nekaj podariš iz srca, ti to vrnejo z enako močjo, kar me vedno znova navdihuje.”
Skupno družinsko doživetje
Romana čuti, da se njena ustvarjalnost najbolj razcveti prav na odru, obkrožena z ljudmi, ki jim zaupa. “Ekipa, ki je z mano na odru, je fenomenalna: Veronika Valdes kot Mravljica, Žigan Krajnčan kot Čaroblik in Nace Novak kot Čaroblikova senca. Vsak je prispeval svojo energijo in talent.” Posebno doživetje predstave omogočajo tudi mladi plesalci iz lokalnih skupnosti, ki se pridružijo na odru.
Navdušena nad uspehom premiere v Kinu Gledališču Bežigrad in gostovanjem v Avditoriju Portorož, Romana komaj čaka na predstave po Sloveniji. “Zgodba o Mravljici, ki bi rada bila huda, je delo mojega sina Kristijana Krajnčana, ki se je poigral z besedo ‘hud’. Je tisti, ki ga vsi občudujejo, tisti, ki zna biti pogumen, prijazen in se opravičiti? Mravljica ima res fantastično zgodbo.”
Interaktivna izkušnja za otroke
Muzikal ni le predstava, ampak tudi glasbeno izobraževanje. “Otroci mimogrede spoznajo, kaj je ritem, kakšne so orglice in tuba. Kristijan, vrhunski glasbenik, je glasbene elemente imenitno vključil v zgodbo.” Ena od posebnosti predstave je, da otroci niso samo gledalci. “Odkar ustvarjam za otroke, mi je interakcija zelo pomembna. Otroci skozi igro, petje in sodelovanje še bolj doživijo zgodbo in glasbo. Predstava postane njihova, niso več samo gledalci, ampak del dogajanja.”
Ustvarjanje muzikala je resnično družinski projekt. Glasbo podpisuje njen dolgoletni sodelavec in soprog Lojze Krajnčan, koreografijo pa sin Žigan. “Zelo smo povezani, a to ne pride čez noč. Veliko novoletnih banketov sem izpustila, da sem bila doma s sinovoma – da sem jima brala, pela, ju vozila na glasbene in plesne treninge, kuhala vsak dan, da smo se vsi skupaj zbrali ob kosilu.”
Romana poudarja, da je sodelovanje z družino najlepše. “S sinovoma se ne morem primerjati. Tako kot Žigan poje in pleše, si lahko le želim v sanjah. Z Lojzetom sva ju vedno spodbujala, da iščeta svojo pot. Veliko idej, ki jih imata, si jaz niti ne bi upala izpeljati.”
Pesmi kot del družinske tradicije
Njene pesmi so postale del družinske tradicije. “Ob najinih pesmih sta zrasla tudi Kristijan in Žigan, danes pa jih z veseljem poslušajo tudi vse tri vnukinje.” Romana prizna, da so jo sinova presenetila s svojo ustvarjalnostjo. “Tako Kristijan kot Žigan imata zelo samosvoj umetniški izraz. Čeprav so moje pesmi skoraj del kolektivnega spomina, tega nikoli nisem načrtovala,” pravi.
Otroci so Romano naučili veliko o iskrenosti v umetnosti. “Od otrok se lahko učimo. So neposredni, iskreni in hitro začutijo, ali je nekaj pristno. Če jim verjameš in jih spoštuješ, ti to takoj vrnejo.” Romana poudarja pomen skupnih kulturnih doživetij. “Ko otrok doživi gledališče, glasbo ali zgodbo, mu podarimo dragocen skupni čas. To so spomini, ki ostanejo za vedno.”
Glasba ima po njenem posebno moč. “Povezuje in osrečuje ljudi. Ni otipljiva, a dobra umetnost lahko človeku da ogromno. Ko nekaj lepega daš, tudi veliko lepega dobiš nazaj.” Na vprašanje, kaj jo še vedno žene naprej, odgovori: “Ljubezen do glasbe in otrok. Dokler lahko s pesmijo ali predstavo nekomu polepšam dan, je vredno ustvarjati.”
Romana še vedno verjame v domišljijo, ki jo je zaznamovala od otroštva. “Mravljica v mojem muzikalu je del mene, moj notranji otrok. Morda prav ta notranji otrok skrbi, da nikoli ne prenehamo sanjati.”
Ko Romana govori o glasbi in otrocih, postane jasno, da v resnici nikoli ni povsem odrasla. Njena glasba že toliko let ostaja doma v otroških srcih.
