Predvolilne kampanje so vedno prostor ostrih besed in jasnih razlik. Nikoli niso bile nežne in nikoli ne bodo. Demokracija temelji na soočenju idej, programov in vizij, ki se med seboj razlikujejo, včasih tudi zelo ostro. A obstaja meja, ki ločuje legitimno politično tekmovanje od zavestnega zniževanja ravni javnega prostora.
Zdi se, da smo to mejo v tej kampanji presegli.
Objava Janeza Janše, dolgoletnega politika in predsednika največje opozicijske stranke, ni več zgolj del politične komunikacije. Je pokazatelj, kako nizko lahko zdrsne javni diskurz, ko zmanjka vsebine, argumentov in resnih odgovorov na vprašanja, ki jih prinaša prihodnost. Namesto soočenja idej dobimo namigovanja, simbolne manipulacije in sporočila, katerih edini namen je delitev in poniževanje.
Takšna komunikacija ni naključna. Je zavestna izbira. In prav zato je problem še toliko večji.
Politik z dolgoletnimi izkušnjami, ki je večkrat vodil vlado in znova kandidira za najvišjo funkcijo v državi, se ne more skriti za izgovor nepremišljenosti. Takšna sporočila niso zdrs, temveč odraz načina razmišljanja in političnega delovanja. Ko nekdo na takšni poziciji zavestno znižuje raven razprave, s tem ne napada le svojih političnih nasprotnikov, temveč tudi standarde, ki bi morali veljati za celotno družbo.
In tu pridemo do bistva problema.
Takšne objave ne govorijo le o enem politiku. Govorijo o tem, kaj kot družba še dopuščamo. Vsakič, ko takšno komunikacijo relativiziramo ali sprejmemo kot “del igre”, se meja premakne. In vsakič, ko se premakne, postane naslednji korak še lažji.
To ni več vprašanje politične preference. To je vprašanje osnovnega spoštovanja in odgovornosti do javnega prostora.
Če politika postane tekmovanje v tem, kdo bo šel dlje, kdo bo bolj provociral in kdo bo bolj ponižal druge, potem ne izgublja le politični diskurz. Izgubljamo vsi. Izgublja se zaupanje, izgublja se občutek skupnosti in izgublja se prostor, v katerem lahko sploh še govorimo o resnih vprašanjih.
Posebej zaskrbljujoče je, da takšna komunikacija prihaja od človeka, ki pogosto govori o vrednotah, tradiciji in moralnih načelih. Prav zato je razkorak med besedami in dejanji toliko bolj očiten. Vrednote niso nekaj, kar se uporablja v govorih, temveč nekaj, kar se kaže v ravnanju – še posebej takrat, ko je najlažje izbrati nižjo pot.
Zato vprašanje danes ni več, ali je bila ta objava primerna ali ne. To vprašanje je pravzaprav že preseženo.
Pravo vprašanje je: kje je meja?
Kje je meja za politične akterje, ki so pripravljeni iti vedno dlje? Kje je meja za njihove podpornike, ki takšno komunikacijo opravičujejo? In kje je meja za družbo, ki vse to spremlja?
Če te meje ne bomo postavili sami, je ne bo postavil nihče.
Demokracija namreč ne razpade v enem trenutku. Razpada postopoma – z vsakim korakom, ko se standardi znižajo in ko na to ne reagiramo.
In prav zato to ni več vprašanje ene objave. To je vprašanje, kakšno politiko in kakšno družbo smo še pripravljeni sprejeti.
Spletno uredništvo
