Sežigalnica v Ljubljani: Priložnost za okolje ali grožnja zdravju?

Nova sežigalnica, načrtovana v Ljubljani, odpira vprašanja o njenem vplivu na zdravje prebivalcev. Država je razpis za podelitev koncesij za gradnjo novih sežigalnic v Mariboru in Ljubljani objavila z namenom, da bi zmanjšala stroške odvoza odpadkov v tujino. Kljub naprednim filtrom pa zdravniška stroka izraža pomisleke zaradi morebitnih zdravstvenih tveganj, povezanih z onesnaževanjem zraka.

V Sloveniji že deluje šest sežigalnic, nova obrata pa sta načrtovana v Mariboru in Ljubljani. Razpis za podelitev koncesij, ki se zaključi 9. februarja, predvideva skupni sežig 140 tisoč ton komunalnih odpadkov letno. Ljubljanski Regijski center za ravnanje z odpadki sprejme približno 100 tisoč ton mešanih komunalnih odpadkov na leto, katerih gorljivo frakcijo trenutno pošiljajo na sežig v tujino, kar predstavlja visok strošek za občino.

Dragan Trivunčević, vodja RCER-a, pravi: “Vozimo jih na Nizozemsko, sever Nemčije, v Avstrijo in tudi v Grčijo, se pravi tudi tisoč kilometrov daleč.”

Odvoz odpadkov v tujino stane ljubljansko občino približno 20 milijonov evrov letno, tuje sežigalnice pa vse težje sprejemajo uvožene odpadke. Da bi znižala te stroške, država načrtuje domačo obdelavo odpadkov.

Različne lokacije in prednosti

Energetika Ljubljana pripravlja idejno rešitev za sežigalnico, ki bi letno obdelala okoli 86 tisoč ton gorljivih frakcij. Predlog predvideva tri možne lokacije: ob Toplarni Ljubljana, na Letališki cesti in na Barju, kjer bi bil transport odpadkov poenostavljen z uporabo tekočega traku.

Gregor Golja iz Energetike Ljubljana pojasnjuje: “Velika prednost lokacije na Barju je, da odpadkov, ki so predelani v tem regijskem centru, potem ne bi bilo treba voziti nikamor več.”

Tehnološki napredek in pomisleki

Gradnja ljubljanske sežigalnice je ocenjena na več kot 300 milijonov evrov, kar pripisujejo visokim stroškom naprednih čistilnih naprav. Kljub zagotovilom o uporabi najnaprednejše tehnologije zdravniška stroka opozarja na zdravstvena tveganja zaradi lokacije v ljubljanski kotlini, kjer je zrak pogosto stagnanten.

Metoda Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa opozarja: “Ne moreš postaviti sežigalnice v kotlino, kjer imaš inverzijo, kot jo imamo zdaj že toliko dni.”

Okoljski vidiki in primerjave

Poleg zdravstvenih skrbi se pojavljajo tudi okoljski pomisleki. Sežigalnica bi sicer zamenjala premog z odpadki, a bi ti še vedno predstavljali fosilno gorivo. Kritiki opozarjajo, da primerjava z evropskimi mesti, kot je Dunaj, ni na mestu zaradi različne geografske in klimatske situacije.

Griša Močnik iz Fakultete za znanosti o okolju pravi: “Odpadki, ki jih skurimo, so v veliki večini fosilni odpadki. To so odpadne plastike, ki so bile narejene iz nafte.”

Prihodnji koraki in vpliv na zdravje

Razpis za koncesije se zaključi februarja, nova sežigalnica pa bi lahko začela obratovati sedem let po podelitvi koncesij. Stroka poziva k širši javni razpravi, saj bi odločitev lahko imela dolgoročne posledice za zdravje prebivalcev.

Metoda Dodič Fikfak poudarja: “Ravni onesnaženosti, ki bi bila neškodljiva, ni. Ta predpisana vrednost še vedno ubija.”

Spletno uredništvo Naša Ljubljana