Referendumski šah opozicije in SD, na izgubi pa državljanke in državljani, saj gre za vprašanje varnosti in obrambe
Slovenska politična arena je v zadnjih dneh doživela nepremišljeno in predvsem nedržavotvorno politično potezo: opozicijski stranki SDS in NSi sta v državnem zboru združili moči z dvema članicama vladajoče koalicije – Levico in SD – in skupaj so podprli izvedbo referenduma, s katerim bi državljani odločali o povečevanju izdatkov za obrambo.
Čeprav gre formalno za legitimno demokratično orodje, številne okoliščine in ozadja kažejo na veliko več kot le načelno skrb za proračun.
Najbolj jasno proti dodatnim izdatkom za obrambo že dlje časa nastopa Levica, ki dosledno zagovarja, da bi se sredstva raje preusmerila drugam. To ni novost in kaj drugega od Levice ni bilo pričakovati. Je pa povsem druga zgodba s strani Socialnih demokratov, ki doslej niso na nobeni točki pokazali, da bi tak referendum lahko podprli.
Sprememba stališča kaže vse prej kot na odgovorno politično ravnanje. SD se s tem ni le zoperstavila večinskemu mnenju znotraj vladne ekipe, temveč je posredno začela sodelovati z opozicijo – in to ravno pri eni od temeljnih političnih tem, kjer naj bi bila stališča leve sredine jasna. Pri vprašanju finančnih vlaganj v slovensko vojsko, kar od nas pričakuje NATO, kamor smo pred leti s široko podporo vstopili, ne gre za osebne poglede posameznikov, temveč obvezo Slovenije kot polnopravne članice, ki mora izpolnjevati svoj del obveznosti. Kaj to pomeni?
Opozicija: Rušiti, da dobijo?
Opozicijski SDS in NSi sta od vsega začetka glasno zagovarjali povečanje obrambnih izdatkov, ob tem pa ves čas tudi kritizirali Golobovo vlado in njeno zadržanost. Da se zdaj tako zavzeto zavzemata za referendum, ne kaže na načelnost, temveč na politični izračun: če referendumska kampanja vlado destabilizira, lahko sledi njen padec in predčasne volitve. SDS vodi v vseh anketah, NSi pa bi zlahka znova zavzela vlogo manjšega, a pomembnega koalicijskega partnerja. Morebitna zmaga bi jima odprla vrata do milijardnih oborožitvenih projektov, v katerih imata že zgodovinsko izkušnjo – naj spomnimo na afero Patria. Zato se upravičeno postavlja vprašanje: ali je podpora referendumu dejansko skrb za državni proračun ali le manever, kako priti do lastnega kosa vojaške pogače?
SD: Kdo je tukaj resnično zraven?
Enako vprašanje velja tudi za SD. Če je stranka res pripravljena podpreti zahteve Levice, zakaj tega ni storila že prej? Ali morda že kalkulira s scenarijem, v katerem bi po padcu vlade sodelovala s SDS v novi koaliciji? SD je sicer stranka z dolgo zgodovino pragmatičnih odločitev in bi tak obrat lahko upravičila kot “odgovorno ravnanje v kriznih časih”. Toda na tehtnici ostaja dejstvo: trenutna vladajoča koalicija je s tem razklana in izgubila enotnost pri eni najpomembnejših strateških odločitev.
Referendum o NATU
Premier Robert Golob je odzivno na včerajšnje dogajanje jasno povedal, da se potemtakem ni smiselno spraševati o povečanju obrambnih izdatkov, temveč preveriti, ali si Slovenija sploh še želi ostati v zvezi NATO. V javnem odzivu je zapisal:
»Koalicija SDS, NSi in SD je danes potrdila odločitev o novem nesmiselnem referendumu. Da se odpravi vsak dvom o resnični volji ljudstva, bo Svoboda naslednji teden vložila svojo referendumsko pobudo, in sicer glede članstva Slovenije v zvezi Nato. Možni sta samo dve poti: ali ostanemo v zvezi in plačujemo članarino ali pa iz zveze izstopimo. Vse ostalo je populistično zavajanje državljanov.«
Tovrsten izstop bi bil za Slovenijo ne le geopolitična katastrofa, ampak tudi finančni samomor. Brez podpore Nata bi bila država primorana sama zagotavljati svojo obrambno varnost – kar bi zahtevalo še bistveno večji obrambni proračun, kot ga plačujemo zdaj v obliki “nato članarine”. Analitiki ocenjujejo, da bi bilo treba nameniti bistveno več od zdajšnjih pričakovanj NATA za vzdrževanje samostojne obrambe – zlasti ob dejstvu, da Slovenija nima ne kadrovskih, ne materialnih zmožnosti za tak sistem. V praksi bi to pomenilo drastično znižanje izdatkov za zdravstvo, šolstvo, kulturo – in precej višje davke.
Vse to nas vrača k bistvu: referendumski manevri opozicije in delov koalicije niso nedolžne politične igre, temveč odraz vse bolj agresivnega boja za nadzor nad prihodnostjo Slovenije.
Golobova poteza z referendumom o Natu ni le odgovor, temveč opozorilo pokončnega državnika: če se gremo referendumsko demokracijo, potem povejmo stvari naravnost. Ali smo za varnostno in politično sodelovanje z zavezniki, pri čemer moramo izpolnjevati svoj del obveznosti, ali pa hočemo postati vojaško nevtralna država z enormnimi stroški? In kar je ključno – ali se Slovenija kot družba zaveda, da izstop iz Nata ne pomeni manj vojske, temveč bistveno, bistveno več – tako finančno kot politično?
V času, ko imamo že nekaj let vojaško krizo v Evropi, v času, ko imamo odprta vojaška žarišča na Bližnjem vzhodu in predvsem ko imamo napeto ozračje tudi v naši soseski na Balkanu, je neprimerno sploh razmišljati o tem, da svojih obveznosti v zvezi NATO ne bi izpolnjevali. Edino državotvorno dejanje vseh političnih akterjev bi bilo, da podpremo slovenska prizadevanja po izpolnitvi obveznosti in krepitvi obrambe naše domovine.
Referendum ni le vprašanje financiranja, temveč simbol politične preizkušnje. Če želi Slovenija ohraniti strateške prioritete, stabilnost in mednarodne zaveze, mora jasno razumeti, kaj se skriva za navideznim zgledom demokratičnega postopka.
Opozicija, SD in Levica se tokrat niso izkazali za državotvorne politike, kajti ne le, da doma netijo nepotrebne razprtije, istočasno nas v tujini predstavljajo kot državo, ki ne ve, kaj hoče. Smo res prišli tako daleč, da bomo za nekaj glasov Sloveniji uničili ugled in vso kredibilnost, predvsem pa njene državljanke in državljane izpostavili varnostnim in obrambnim tveganjem?
Spletno uredništvo
