Stranka Resnica je v državni zbor vložila predlog zakona, ki bi uvedel obvezno testiranje državnih funkcionarjev na prisotnost prepovedanih drog. Predlog zakona je predstavil Zoran Stevanović, predsednik stranke Resnica in trenutni predsednik državnega zbora.
Cilj zakona je okrepiti integriteto javnih funkcij, odgovornost nosilcev funkcij ter povečati zaupanje javnosti v delovanje državnih institucij. Če bo zakon sprejet, bodo morali testiranju podlegati tudi premier, ministri, poslanci in državni sekretarji.
Testiranja vključujejo alkoteste, konoplja izvzeta
Predlagani zakon predvideva nenapovedana testiranja, ki bi vključevala tako testiranje na prepovedane droge kot tudi nenapovedane alkoteste. Pomembno je poudariti, da konoplja ni vključena med prepovedane droge v tem predlogu. Stranka Resnica se namreč zavzema za legalizacijo konoplje, kar je jasno zapisano v 4. členu predloga zakona: “Za prepovedane droge se ne štejejo substance, ki se v skladu s posebnimi predpisi uporabljajo kot zdravila in konoplja.”
Organizacija testiranj: Naključna žrebanja in sledljivost
Testiranja bi potekala na podlagi naključnega računalniškega žreba, ki bi se izvajal štirikrat letno. V vsakem krogu bi bilo izbranih 10 odstotkov vseh funkcionarjev, pri čemer bi posameznik lahko bil izžreban največ dvakrat v koledarskem letu. Žreb bi potekal nenapovedano, nadzor pa bi izvajala mandatno-volilna komisija s pomočjo certificiranega računalniškega algoritma.
Izvedbo testiranj in laboratorijskih analiz bi prevzel Inštitut za sodno medicino medicinske fakultete. Bistveno je, da bi inštitut uporabljal mednarodno priznane in akreditirane metode ter zagotavljal visoko raven varovanja osebnih podatkov in sledljivosti postopkov. Analize bi temeljile na vzorcih las, urina ali krvi, pri čemer zakon predpisuje uporabo najmanj invazivne metode odvzema, ki še zagotavlja zanesljiv rezultat. Možna bi bila tudi prostovoljna testiranja.
Obravnava rezultatov in morebitne posledice
Rezultati testiranj bi ostali zaupni in ne bi bili javno dostopni. Vzorec, odvzet ob vsakem testiranju, bi bil razdeljen na primarni in kontrolni del, kar bi funkcionarju omogočilo v primeru pozitivnega rezultata pravico do ugovora in dodatne potrditvene analize. Kljub temu pa zakon ne določa natančnega načina, kako in kdaj bi javnost izvedela za rezultate testiranj.
V primeru dokončno pozitivnega izvida ali neupravičene zavrnitve testiranja zakon predvideva sprožitev ustreznih postopkov zaradi hujše kršitve dolžnega ravnanja in integritete funkcije. Za ministre in državne sekretarje bi to pomenilo predlog razrešitve, za poslance pa sprožitev postopkov v skladu s Kodeksom ravnanja poslancev Državnega zbora. Financiranje testiranj bi krili davkoplačevalci.
Spletno uredništvo
