Zakon za boj proti korupciji, ki skrbi sodnike in tožilce: Zakaj se Janševi vladi s SKOK-om tako mudi?

Boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu je cilj, ki mu je težko nasprotovati. Toda pri zakonu o SKOK-u se je pojavilo precej bolj neprijetno vprašanje: kaj se zgodi, ko vlada želi na hitro temeljito preurediti pregon najtežjih kaznivih dejanj, resne pomisleke pa izrazijo prav sodniki in tožilci, ki bodo morali novo ureditev izvajati?

Janševa vlada je tik pred parlamentarno obravnavo pripravila amandmaje in zatrjuje, da je z njimi pripombe pravosodja upoštevala v največji možni meri. Toda zakon kljub opozorilom ostaja na hitrem tiru, opozicija pa zahteva ponovno odločanje o nujnem postopku.

SKOK oziroma zakon o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala je bil ena najpomembnejših predvolilnih obljub Demokratov Anžeta Logarja. Po volitvah je ustanovitev novega specializiranega tožilstva in sodišča prišla tudi v koalicijsko pogodbo, julija pa je vlada predlog zakona potrdila in ga poslala v državni zbor po nujnem postopku.

Na prvi pogled je zgodbo mogoče predstaviti zelo preprosto. Slovenija ima težave z dolgotrajnimi postopki pri pregonu gospodarskega in organiziranega kriminala, zato želi vlada sistem specializirati in okrepiti. Toda pod površjem se skriva precej zahtevnejša reforma, saj zakon posega v organizacijo tožilstva, ustanavlja novo sodišče, spreminja pristojnosti ter posega v način dodeljevanja in obravnavanja nekaterih najzahtevnejših kazenskih zadev.

In prav tu se je začelo zapletati.

SKOK naj bi pospešil pregon, stroka pa opozarja na nasprotno

Osnovna ideja zakona je koncentracija znanja in kadrov. Sedanje Specializirano državno tožilstvo bi se preoblikovalo v Specializirano tožilstvo za pregon korupcije in organiziranega kriminala, namesto štirih specializiranih sodnih oddelkov pa bi Slovenija dobila novo Specializirano kazensko sodišče s sedežem v Ljubljani in pristojnostjo za celotno državo. Za pritožbe bi bilo izključno pristojno Višje sodišče v Mariboru.

Vlada reformo utemeljuje tudi s številkami. V specializiranih oddelkih je leta 2025 delalo 28 sodnikov, dve leti prej jih je bilo 33, konec lanskega leta pa je ostalo nerešenih 199 zadev. Več kot polovica vseh nerešenih primerov je bila skoncentrirana v ljubljanskem oddelku. Vlada zato ocenjuje, da sedanji sistem ne omogoča dovolj učinkovite osredotočenosti na najzahtevnejše primere.

Toda dejstvo, da ima sedanji sistem težave, še ne pomeni, da bo vsaka reorganizacija avtomatično izboljšava. Prav na to opozarjajo predstavniki pravosodja. Njihovi pomisleki niso usmerjeni proti pregonu korupcije kot takemu, temveč proti temu, ali je nova organizacija dovolj premišljena in izvedljiva, da ne bo namesto krajših postopkov ustvarila novih organizacijskih in pravnih zapletov.

Vrhovno tožilstvo: Takšnega zakona ne sprejmite

Posebej močno sporočilo je prišlo iz Vrhovnega državnega tožilstva. Zakonodajalca so pozvali, naj zakona v predlagani obliki ne sprejme. Vrhovno sodišče je medtem med drugim predlagalo, naj se začetek uporabe zakona zamakne najmanj do 1. oktobra 2027.

To je precej drugačna slika od običajne politične polemike med koalicijo in opozicijo. Tokrat kritik ne izrekajo zgolj stranke, ki želijo vladi politično škodovati, ampak institucije, ki bodo morale posledice sprememb vsakodnevno izvajati. Zato njihovih opozoril ni mogoče preprosto odpraviti kot še en spor med političnimi bloki.

Vlada je po kritikah pripravila amandmaje. Po njenih navedbah se z njimi natančneje urejajo položaj in pristojnosti specializiranega tožilstva, ustanovitev in delovanje specializiranega sodišča, dodeljevanje in prenos zadev, kadrovsko in finančno načrtovanje, položaj sodnikov ter prehod na novo ureditev. Trdi, da je s spremembami pripombe zakonodajno-pravne službe DZ, Vrhovnega sodišča in Vrhovnega državnega tožilstva upoštevala »v največji možni meri«.

To pa odpira logično vprašanje: če je bilo treba tik pred parlamentarno obravnavo popravljati toliko pomembnih področij zakona, zakaj mora tako obsežna reforma skozi parlament po nujnem postopku?

Zakaj sploh nujni postopek?

Prav tu je kritika opozicije najmočnejša. Predlog je vlada sprejela že julija, parlamentarna obravnava pa se je dejansko razmahnila šele septembra. Opozicija zato zahteva, da kolegij predsednika državnega zbora ponovno odloči, ali obstajajo pogoji za nujni postopek.

Poslanka Svobode Lucija Tacer Perlin je opozorila, da bi parlament zakon lahko obravnaval že poleti, če bi bila zadeva res tako nujna. Po njenem mnenju vztrajanje pri nujnem postopku zmanjšuje prostor za javno in strokovno razpravo. To je stališče opozicije, vendar časovnica zakona vseeno odpira legitimno vprašanje, zakaj je treba tako temeljito spremembo organizacije pravosodja sprejemati pospešeno.

Nujni zakonodajni postopek sam po sebi seveda ne pomeni, da je z zakonom kaj narobe. Toda pri reformi, ki ustanavlja novo sodišče, preoblikuje specializirano tožilstvo in spreminja procesna pravila za pregon nekaterih najtežjih kaznivih dejanj, je hitrost lahko tudi slabost. Še posebej, če mora predlagatelj med postopkom z amandmaji popravljati prav vprašanja, na katera je stroka opozarjala že prej.

Novi organi, nova imena – toda ali tudi hitrejši postopki?

Vlada obljublja, da bo specializacija omogočila hitrejše in učinkovitejše postopke. Novo sodišče naj bi imelo položaj okrožnega sodišča, pristojno bi bilo za celotno državo, sodniki pa bi se lahko osredotočili na korupcijo in organizirani kriminal. Na tožilski strani bi se sedanje SDT kadrovsko in analitično okrepilo.

Toda organizacijska shema sama po sebi še ne rešuje pomanjkanja ljudi. Če novemu organu samo prestavimo obstoječe sodnike in tožilce, ne da bi zagotovili dovolj dodatnega kadra, se lahko težava zgolj preseli z ene institucije na drugo. Podobno velja za prenos zadev, prehodne postopke in pristojnosti: vsaka večja reorganizacija lahko v začetnem obdobju sistem tudi upočasni.

Prav zato je zanimiv predlog Vrhovnega sodišča, da bi začetek uporabe prestavili najmanj do oktobra 2027. Prvotni vladni načrt predvideva začetek uporabe zakona 1. januarja 2027, vsa sodniška mesta specializiranega sodišča pa naj bi bila zapolnjena najpozneje do začetka leta 2028. Že ta časovni razkorak kaže, da bo novi sistem potreboval prehodno obdobje.

Posebno občutljivo je vprašanje tožilcev

Ena od kritik opozicije je tudi možnost večjega političnega vpliva pri imenovanju tožilcev. Svoboda opozarja, da bi lahko vlada boj proti korupciji uporabila kot privlačno politično fasado za spremembe, ki posegajo v postopke imenovanja in položaj tožilcev. Vlada takšne očitke zavrača in poudarja, da je namen reforme večja učinkovitost, ne poseganje v neodvisnost pravosodja.

Pri takšnih očitkih je pomembno ostati natančen. Za zdaj ni mogoče trditi, da vlada s SKOK-om dejansko prevzema politični nadzor nad tožilstvom. Gre za opozorilo opozicije in del širših pomislekov glede institucionalne zasnove zakona, ne za ugotovljeno dejstvo.

Toda prav zaradi občutljivosti pregona korupcije bi moral biti standard pri spreminjanju sistema še višji. Institucije, ki preiskujejo politike, funkcionarje, gospodarske mreže in organizirani kriminal, morajo biti ne samo dejansko neodvisne, temveč mora biti njihova neodvisnost dovolj jasno zaščitena, da o njej ne ostaja razumen dvom.

Koliko bo SKOK stal?

Reforma tudi ne bo brezplačna. Vlada je julija ocenila finančne posledice nove ureditve na približno 13,81 milijona evrov v obdobju 2026–2029. Kot argument za upravičenost tega stroška navaja ocene, po katerih Slovenija zaradi gospodarske kriminalitete letno izgubi okoli 3,5 milijarde evrov.

Primerjava je politično učinkovita, vendar sama po sebi ne dokazuje, da bo prav SKOK zmanjšal omenjene milijardne izgube. To bo mogoče oceniti šele po rezultatih: koliko časa bodo trajali postopki, koliko zadev bo zastaralo, koliko sodb bo razveljavljenih in predvsem ali bo pregon zahtevne korupcije dejansko učinkovitejši.

Vlada je vsaj na tem področju predvidela merljive kazalnike. Med njimi so povprečno trajanje postopkov, delež zastaranih zadev in delež razveljavljenih prvostopenjskih odločb. To pomeni, da bo mogoče čez čas precej konkretno preveriti, ali je reforma izpolnila svoje obljube.

Boj proti korupciji je dober slogan. Težje je zgraditi sistem, ki deluje

SKOK ima eno veliko politično prednost: njegovo osnovno sporočilo zveni skoraj neizpodbitno. Kdo bi nasprotoval hitrejšemu pregonu korupcije in organiziranega kriminala?

Toda prav zato je treba zakon presojati strožje, ne mileje. Ustanovitev novega sodišča in preimenovanje oziroma preoblikovanje tožilstva še ne pomenita učinkovitejšega pregona. Rezultat bo odvisen od ljudi, pristojnosti, procesnih pravil, neodvisnosti institucij in predvsem od tega, ali bo sistem v praksi deloval bolje od sedanjega.

Janševa vlada zdaj zagotavlja, da je z amandmaji večino strokovnih pomislekov upoštevala. To bo treba presojati po vsebini sprememb, ne po vladnem sporočilu za javnost. Še vedno pa ostaja težko spregledljivo dejstvo, da je morala vlada tik pred parlamentarno obravnavo popravljati pomembne dele zakona, ki ga želi kljub temu sprejeti po nujnem postopku.

Pri korupciji si Slovenija novega eksperimenta ne more privoščiti

Slovenija učinkovitejši pregon gospodarskega kriminala in korupcije nedvomno potrebuje. Dolgotrajni postopki, zastaranja in kadrovske težave niso izmišljeni problemi, zato bi bilo napačno SKOK zavrniti zgolj zato, ker ga predlaga sedanja vlada.

Toda enako napačno bi bilo sprejeti logiko, da je vsaka reforma dobra že zato, ker nosi besedo »korupcija«.

Ko Vrhovno državno tožilstvo zakonodajalca pozove, naj zakona v predlagani obliki ne sprejme, Vrhovno sodišče pa zahteva precej daljše obdobje za njegovo uveljavitev, bi morala biti prva reakcija politike temeljita razprava, ne hitenje.

Če bodo vladni amandmaji res odpravili ključne težave, bo to mogoče pokazati tudi brez bližnjic. Če jih niso, pa lahko Slovenija v želji po hitrejšem pregonu korupcije dobi ravno nasprotno: še eno reorganizacijo, nove prehodne zaplete in sistem, ki bo potreboval leta, da se postavi na noge.

Spletno uredništvo