Ali naj Maximarket ostane veleblagovnica ali postane nekaj drugega
Soprog predsednice republike, Aleš Musar, je na nedavnem odprtju razstave “Čivki iz preteklosti” v Cankarjevem domu izrazil zamisel, da bi lahko Maximarket postal galerija, podobno kot nakupovalno središče v Chemnitzu. Vprašanje, kakšen program bi bil primeren za sodobno mesto v Maximarketu, smo naslovili na strokovnjake, arhitekte in ljubljanskega podžupana za urbanizem. Večji del Maximarketa je že več kot pol leta prazen, ob tem pa so se pojavile različne ideje o možnih novih vsebinah za nekoč ikonično ljubljansko veleblagovnico.
Nina Granda je v svoji kolumni za Delo zapisala, da bi lahko v Maximarketu po načelih sodobne arhitekture in prilagojene nove rabe zaživel novi NUK, kot dnevna soba mesta. To bi lahko postalo središče z mestno kavarno, knjigarno in knjižnico z izborom svetovnih revij ter programom demokratičnih razprav o sodobni družbi. Arhitektka Majda Kregar, ki dobro pozna Ravnikarjevo dediščino, je to idejo podprla in poudarila, da bi ji država morala prisluhniti. Po napovedih se bo iz Maximarketa kmalu izselila tudi Ljubljanska banka, kar bo dodatno prispevalo k izpraznitvi prostora. K ponovni oživitvi trgovske in kulinarične ponudbe ne bo pripomogla niti gradnja novega nakupovalnega središča Emonika.
Ana Kreč, arhitektka in docentka na Fakulteti za arhitekturo UL
Ana Kreč poudarja, da klasični model veleblagovnice z velikimi prodajnimi površinami v mestnih središčih danes vse težje deluje. Spremenjene nakupovalne navade in razvoj trgovsko-zabaviščnih območij na obrobju Ljubljane so mestno jedro postopoma izpraznili. Maximarket, kot del Trga republike, je dolgo kljuboval tem trendom, vendar je zdaj priložnost za temeljit premislek o njegovi prihodnosti. Ena izmed smiselnih rešitev je umestitev Centralne tehniške knjižnice (CTK) in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kar bi prostor preoblikovalo v odprt javni prostor znanja in kulture, podobno nizozemskemu LocHalu.
Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteti za arhitekturo UL
Maruša Zorec vidi Maximarket kot stavbo, ki je že od načrtovanja imela potencial za javno in povezovalno vlogo, čeprav je bila sprva zamišljena kot knjižnica. Poudarja, da bi moral Maximarket ostati javen in odprt prostor, kjer bi se življenje prepletalo s prostori znanja. Knjižnice, kot so tiste v Berlinu, Seattlu in Helsinkih, so simboli odprtosti in znanja, ki jih Ljubljana še vedno potrebuje. Maximarket ima vse potrebne lastnosti, da postane takšen javni prostor, kar je tudi v skladu s strategijami trajnostnega razvoja Novi evropski Bauhaus.
Miloš Kosec, arhitekt in docent na Fakulteti za arhitekturo UL
Miloš Kosec poudarja pomembnost Maximarketa kot sestavnega dela Trga republike. V kleti, kjer še vedno deluje priljubljena živilska trgovina, bi bilo treba trgovsko funkcijo ohraniti. V nadzemnih etažah pa bi lahko razvili nove programe, ki bi podprli vizijo Trga republike kot kulturnega središča. Čeprav je prostor za NUK 2 že določen, bi lahko v Maximarketu nastanili osrednjo enoto mestne knjižnice, kar bi dodatno oživilo območje.
Aleksander Ostan, arhitekt in profesor na Fakulteti za arhitekturo UL
Aleksander Ostan vidi Trg republike kot reprezentančen prostor države, kjer ima Maximarket ključno vlogo. Poudarja, da bi moral Maximarket ostati programsko odprt in javen ter ponujati vsebinsko dogajanje, ki presega zgolj modno trgovino. Senzibilna prenova v skladu s spomeniškim statusom in vključitev kreativnih, kulturnih ter knjižničnih programov bi bila prava pot. Opozarja pa tudi na nevarnost nepremičninskih špekulacij, ki lahko ogrozijo javni interes.
Rok Žnidaršič poudarja, da je ključno odpreti dialog z lastnikom Maximarketa in ugotoviti pogoje za morebitno prodajo. Obenem je pomembno, da Maximarket, kot del Trga republike, ki je državni spomenik, ostane javno dostopen prostor. Druge vsebinske presoje v tej fazi ni želel komentirati.
