Debate o jedrski varnosti v Evropi postajajo vedno bolj intenzivne. Joachim Krause, ugledni nemški politolog, opozarja na poslabšanje varnostnih razmer na celini, pri čemer izpostavlja, da Evropa, še posebej Nemčija, ni pripravljena na takšen scenarij. Po njegovem mnenju se je dojemanje jedrske nevarnosti v zadnjih letih drastično spremenilo, predvsem zaradi vojne v Ukrajini in spreminjajočih se svetovnih razmerij moči.
Krause, ki je upokojeni profesor mednarodne politike in nekdanji direktor Inštituta za varnostno politiko na Univerzi v Kielu, priznava, da je pred nekaj leti menil, da je strah pred ruskim jedrskim napadom pretiran. Vendar danes na situacijo gleda drugače. Takratno oceno je podal v času predsedovanja Joeja Bidna, ko so Združene države septembra 2022 jasno opozorile, da bi uporaba jedrskega orožja proti Ukrajini imela nepredvidljive posledice. Krause pa izraža dvom, da bi Donald Trump v podobni situaciji enako reagiral. Poudarja, da je evropska varnost močno povezana z ameriškim jedrskim ščitom, kar pomeni, da vsako slabljenje tega varstva povečuje tveganje.
Po Krausejevih besedah Rusija uporablja jedrsko orožje tudi kot politično orodje. “Mislim, da v zahodni Evropi te grožnje ne jemljemo dovolj resno: Putin jedrsko orožje uporablja predvsem za ohranjanje nadzora nad osvojenimi ozemlji,” je dejal v intervjuju za nemški časnik Die Welt. Dodal je, da to vpliva na evropske politike, ki zaradi tega postavljajo omejitve pri vojaški pomoči Ukrajini. Rusija ima več kot 1500 jedrskih bojnih glav usmerjenih proti Evropi in Združenim državam, medtem ko ima ameriški arzenal primerljivo velikost. Evropa pa razpolaga z bistveno manj bojnimi glavami – Francija in Združeno kraljestvo skupaj imata nekaj manj kot 400, namenjenih predvsem obrambi teh dveh držav. Druge evropske države brez lastnega jedrskega orožja so tako v precej ranljivejšem položaju.
V tem kontekstu je veliko zanimanja vzbudil nedavni govor francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je omenil možnost tesnejšega sodelovanja z Nemčijo na področju evropske varnosti. Krause meni, da to kaže pripravljenost Francije, da z jedrskim odvračanjem pomaga tudi drugim evropskim državam. Vendar opozarja, da to še ne pomeni vzpostavitve sistema, kakršnega Nato pozna pri skupnem jedrskem sodelovanju. Poleg tega ni jasno, ali bi francoski parlament sploh podprl takšne načrte. Politična situacija v Franciji je namreč negotova, Krause pa opozarja na možnost, da bi po predsedniških volitvah leta 2027 oblast prevzela stranka Rassemblement National, kar bi lahko spremenilo francoski pristop k jedrskemu odvračanju.
Po Krausejevem mnenju Evropa trenutno nima realnih možnosti, da bi v kratkem času razvila lastno jedrsko orožje. Nemčija je zavezana mednarodnim sporazumom, ki ji prepovedujejo proizvodnjo ali posedovanje takšnega orožja. Poleg tega je po opustitvi jedrske energije izgubila pomemben del infrastrukture in strokovnega znanja. Še pred nekaj desetletji je bila Nemčija tako imenovana latentna jedrska sila, kar pomeni, da bi lahko v razmeroma kratkem času razvila jedrsko orožje, če bi se za to politično odločila.
Trenutno Nemčija svojo varnost lahko zagotavlja predvsem skozi zavezništva. Ključno ostaja ameriško varnostno jamstvo, pomembno pa je tudi sodelovanje z evropskima jedrskima silama, Francijo in Združenim kraljestvom.
Kitajska vse bližje ameriškim zmogljivostim
Medtem se svetovni jedrski zemljevid spreminja tudi zaradi Kitajske. Krause opozarja, da Peking že nekaj let intenzivno širi svojo orožarno. Po njegovih ocenah Kitajska vsako leto izdela približno sto novih jedrskih bojnih glav in hkrati razvija nove nosilce, od balističnih raket do manevrirnih izstrelkov. Če se bo tak trend nadaljeval, bi lahko Kitajska do sredine tridesetih let imela jedrski arzenal, ki se po velikosti in zmogljivosti ne bo bistveno razlikoval od ruskega ali ameriškega. To bi lahko zamajalo ravnotežje, ki obstaja še od časov hladne vojne.
Krause sicer ne pričakuje, da bi se svet vrnil v čase najhujše jedrske oboroževalne tekme. V petdesetih in šestdesetih letih sta ZDA in Sovjetska zveza proizvajali na deset tisoče bojnih glav. Danes sta njuni jedrski orožarni bistveno manjši. Na koncu Krause opozarja še na problem, ki ga vidi v evropski politični kulturi, predvsem v Nemčiji. Odpor do vsega, kar je povezano z jedrsko energijo in orožjem, je po njegovem mnenju postal tako močan, da je država postopoma izgubila znanje in infrastrukturo na tem področju. “Naš jedrski ‘IQ’ je močno padel,” pravi Krause in dodaja, da je politika hkrati spregledala dejstvo, da se v Rusiji ponovno pojavlja resna jedrska grožnja. Po njegovem bi morala Evropa zato precej bolj resno razmišljati o lastni varnosti, saj je trenutno v času, ko postajajo mednarodni odnosi vse bolj napeti in nepredvidljivi.
Spletno uredništvo
