Pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) prinaša novo možnost, ki nikomur ne jemlje ničesar. Namenjena je izključno pacientom, ki trpijo zaradi neznosnega, neobvladljivega in neozdravljivega trpljenja brez možnosti olajšanja tega trpljenja. Ta pravica ne posega v obstoječe pravice drugih – pacientov, svojcev, zdravstvenih delavcev ali državljanov.
Tistim, ki te pravice ne želijo uporabiti, ostaja neizkoriščena. Za tiste, ki pa trpijo neznosno in neozdravljivo, predstavlja možnost dostojanstvenega, nadzorovanega in zakonitega odhoda.
Regulacija Zakona
Zakon jasno opredeljuje, kdo, kdaj in kako lahko uveljavlja pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Po prvem členu zakona je njegov namen zagotoviti pacientu dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt, kadar gre za hudo neozdravljivo bolezen ali trajno okvaro zdravja brez možnosti izboljšanja, ter ko pacient trpi neznosno trpljenje, ki ga ni mogoče sprejemljivo olajšati. To so natančno opredeljene zdravstvene okoliščine, ne pa splošna možnost.
Upravičenost do PPKŽ je določena za polnoletne osebe, ki so državljani ali stalni prebivalci Slovenije, vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje in izpolnjujejo stroge zdravstvene pogoje. Zakon izrecno izključuje primere, kjer je trpljenje posledica izključno duševne bolezni.
Postopek Uveljavljanja Pravice
Postopek je večstopenjski, preverjen in popolnoma nadzorovan. Vključuje napoved zahtevka, dvakratni pogovor z lečečim zdravnikom, notarsko potrditev informirane odločitve, mnenje neodvisnega zdravnika in psihiatra o sposobnosti odločanja, odločitev Komisije za PPKŽ, ter možnost odstopa na vsaki stopnji. Bistveno načelo je popolna avtonomija pacienta. Zakon posebej poudarja, da lahko pacient kadarkoli odstopi, nihče ga ne sme spodbujati ali prisiljevati, njegova volja pa mora biti resnična, izrecna, nedvoumna in nepogojna.
Zakaj Zakon Ne Posega v Druge Pravice
Obstoječe pravice ostajajo nedotaknjene. Zakon ne posega v pravico do življenja, pravico do paliativne oskrbe, pravice zdravstvenih delavcev do ugovora vesti in pravice svojcev. Kdor te pravice ne potrebuje ali ji nasprotuje, je ne uporabi in zanjo nikoli ne bo prosil. Vse možnosti zdravljenja, oskrbe in paliative ostajajo enake kot danes. PPKŽ ni obveza, niti nujna. Je strogo preverjena možnost za tiste, ki trpijo smrtno neozdravljivo trpljenje, ki ga ni več mogoče ublažiti.
Država s tem zakonom ne odvzema, temveč dodaja izbiro. Neozdravljivo bolni in neznosno trpeči ljudje doslej niso imeli zakonite možnosti, da bi svoje življenje zaključili mirno, varno in nadzorovano. Zakon jim daje to možnost in nikomur drugemu ničesar ne odvzema.
Humanistični Vidik
Ko naše pravice ostajajo popolnoma enake, ko nam nihče ničesar ne jemlje, in ko nas zakon k ničemur ne sili, zakaj bi imeli pravico odločati o tem, kako naj nekdo drug zaključi svoje neznosno trpeče življenje? Zakon spoštuje samostojnost, dostojanstvo in voljo tistih, ki so v najtežjem možnem položaju, ki si ga večina ljudi niti zamisliti ne more. Človečnost je v tem, da jim omogočimo možnost mirnega, dostojanstvenega slovesa, ne pa preprečimo.
Materija zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je jasna: regulirati, omogočiti in varno izvajati pravico za tiste, ki trpijo neznosno in neozdravljivo. Gre za novo pravico, ki razširja avtonomijo človeka, ščiti njegovo dostojanstvo, ne posega v pravice drugih, preprečuje zlorabe, omogoča nadzorovan, zakonit, varovan proces, ter ohranja vse obstoječe pravice nedotaknjene. PPKŽ ni obveznost, ampak izbira.
V tej izbiri je izraz resničnega humanizma. Prav zato so se v stranki odločili, da je Svoboda ZA zakon!
Spletno uredništvo
